Sogovorniki, tisti, ki so živeli v času pred drugo svetovno vojno, so se – poleg bolezni – najbolj bali dolgov. Četudi jim je voda tekla v grlo, si denarja niso izposojali. »Mi že ni namenjeno, da bi imel več, kot imam,« so se zagovarjali pred seboj in pred drugimi. Od njih sem se naučila še nečesa drugega. Poučili so me, da so najhujši tisti dolgovi, ki jih odplačujemo s svojo svobodo. Že od Adama in Eve velja, da je v življenju treba čisto vse plačati. Tudi stvari, ki jih dobimo zastonj. Tudi šenkano desetko na fakulteti. Tudi boljšo službo na ministrstvu. Kredit nas udari po denarnici, »dolgovi uslug« pa po duši.