Slovenci smo blazno nevoščljivi. Včasih »zbolimo« že ob malenkostih, ki niso vredne omembe. Spominjam se – ko sem izdala prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, mi je sokrajan zabrusil: »Veš, kupil je pa ne bom! Ne boš se ti debelila na račun mojih žuljev!« Nevoščljivost do tistih, ki imajo več, je človeška in razumljiva, a če se nam kot neozdravljivi tumor zaleze v meso in kri, nam lahko zastrupi življenje do obisti.
Danes živimo v svetu, kjer sta uspeh in bogastvo nenehno na očeh. Družbena omrežja nas bombardirajo s slikami idealiziranega življenja, v katerem ne manjka luksuznih avtomobilov, dragih počitnic in popolnih ženskih (moških) teles, ki so ravno prišli s kakšne vrhunske, pregrešno drage estetske obdelave. Ko se potem doma ob krožniku, na katerem je kos kruha, posebna salama in žlica ocvirkov, hote ali nehote primerjamo z njimi, se zdi, kot da imajo oni vse, medtem ko mi komaj shajamo iz meseca v mesec. Občutek manjvrednosti in nevoščljivosti pa takšnim potem ne da niti spati.
Slovenci, vsaj na splošno, imamo do tistih, ki so bogataši, bolj ali manj odklonilni odnos. Verjetno zaradi posameznikov, ki so po osamosvojitvi obogateli s švinglanjem, lahko tudi z legalno krajo družbenega premoženja, ga zaradi nesposobnosti potem zafurali in – ponovno poskusili v navezi z iznajdljivimi, ki so bili blizu korita in so jim omogočali, da so se potem lagodno okoriščali celo na račun države. Seveda pa ob teh kvazibogataših kratko potegnejo vsi drugi, ki so si premoženje ustvarili z lastnim trudom, inovativnostjo, sposobnostjo, predvsem pa delavnostjo. Slovenci, ki smo sosedu fovš že zaradi novega avta, ob omembi premoženja (skoraj) kogarkoli, vidimo rdeče pred očmi.
Aktualna vlada fovšijo dodobra izkorišča, saj ljudstvo že skoraj ves mandat ščuva proti zdravnikom tudi tako, da vedno znova in znova omenja njihove plače. In naivni volivci vedno znova nasedejo. Imajo pa volivci strašne težave: ne znajo ali nočejo se vprašati, zakaj bo stala prenova železniške postaje na Jesenicah kar 137 mio, Hrvaška pa bo za komaj sto milijonov zgradila še en most, ki bo visok kot pelješki?
Premoženje je le ena plat bogastva, druga prav tako pomembna, če ne še bolj, so medčloveški odnosi, ki nas osrečujejo, da o zdravju in ljubezni, ki jo lahko dajemo in sprejemamo, ne govorim.
Bomo morda omogočili, da bo Slovenija dobila nekaj novih milijonarjev, a skritih našim očem. Torej? Nekateri so, ne le v tujini, tudi pri nas dobrotniki! A biti dobrotnik ne pomeni, da sem in tja povabijo ljudi na pijačo in jedačo, še zdaleč ne! V slovensko zgodovino so se zapisali takšni, kot je na primer anonimni darovalec, ki je za prizidek k osnovni šoli Stična prispeval 3,6 milijona evrov. Ali pa Ivo in Taja Boscarol, ki sta ob prodaji ajdovske družbe Pipistrel del kupnine namenila za donacijo občini Ajdovščina. 25 milijonov evrov pa za gradnjo zdravstvenega doma z reševalnim centrom, ureditev letalskega muzeja in zelenih površin.
Bogataši in podjetniki niso kot Tartuffe, raje vlagajo v nova podjetja, inovacije in tehnologije, kar pripomore k ustvarjanju novih delovnih mest in gospodarski rasti. Na primer Elon Musk, ki s Teslo in SpaceX ter Jeff Bezos z Amazonom celo spreminjata poslovne modele celotne industrije. Spet drugi ga usmerijo v globalno zdravje, izobraževanje, v boj proti revščini. Ta vrsta človekoljubja je včasih celo učinkovitejša od državnih programov in lahko prinese hitrejše spremembe na določenih področjih.
Kdor si želi, da bi bili vsi enaki, hrepeni po neuresničljivi utopiji. Zmeraj so in tudi bodo posamezniki, ki si bodo znali iz evra ustvariti bogastvo, na drugi strani pa poznamo takšne, ki iz denarja, ki ga imajo na voljo, naredijo prazno, nekoristno slamo. Vsak človek je drugačen, kar je logično. Imamo različne talente, sposobnosti, interese in ambicije. Nekateri so bolj podjetni, ustvarjalni ali tvegajo več, kar lahko vodi do večjega zaslužka. Drugi se raje posvetijo poklicem, ki niso tako donosni, a jih intimno tako izpolnjujejo, da več kot nekaj drobiža za sproti sploh ne potrebujejo. Različni smo si že znotraj družine, nemogoče je pričakovati, da bomo enaki zunaj nje, pa če si nekateri, zlasti levo usmerjeni politiki tega še tako želijo.
Pa saj primerov ni treba iskati med bogataši. Povojna generacija si je pravzaprav iz nič zgradila hiše. Z odpovedovanjem, ki je mejilo na revščino, so si poleti privoščili dopust na morju, študirali svoje otroke. Znali so obrniti vsak dinar, včasih se jim je to splačalo, zmeraj ne. Nekateri uživajo na potovanjih, drugi vlagajo ves denar, ki ga imajo, v izobrazbo, v opremo hiše ali stanovanja. So takšni, ki z nemalo sreče tvegajo tudi v poslovnem svetu in jim uspe, druge tveganje spravi na beraško palico.
Žal danes živimo v zelo nestrpnem svetu. Ljudje smo postali skrajno nepotrpežljivi, zahtevni in neučakani. Pogosto pozabljamo, da za pretirano nevoščljivostjo tiči tudi pomanjkanje hvaležnosti. Ko smo osredotočeni na to, kaj imajo drugi, pozabimo na lastne dobrine, ki bi nam, če bi ne bili slepi, lepšale življenje. Premoženje je le ena plat bogastva, druga prav tako pomembna, če ne še bolj, so medčloveški odnosi, ki nas osrečujejo, da o zdravju in ljubezni, ki jo lahko dajemo in sprejemamo, ne govorim.
