Njihova 16. vlada je prva, ki je na začetku mandata izgubila referendum. Na ljudskem odločanju o interventnem zakonu načrtujejo še en manever z dodajanjem posvetovalnih referendumov. Premier Janez Janša je kampanjo, ki bo morda usodna za to vlado, vzel v svoje roke.
Četrta vlada Janeza Janše je referendumski poraz doživela po dobrih štirih mesecih na oblasti, kar je časovno najhitrejša izguba referenduma za katerokoli vlado. Druga liga koalicijskih politikov ni bila sposobna dobiti že dobljenih dveh najpomembnejših referendumov, zato na čelo kampanje pred ljudskim odločanjem o interventnem zakonu (za razvoj ali razkroj) stopa predsednik SDS.

»Vladajo lobiji, povezani s kapitalom«

Na »Miklavževem« referendumu, 6. decembra, se bosta udarila delo in kapital. Predsednik Uefe Aleksander Čeferin je na vprašanje, kdo vlada v Sloveniji, državljani ali kapital, odvrnil: »V Sloveniji in v tujini je enako, absolutno vlada kapital, vladajo lobiji, ki so povezani s kapitalom.«

Referendumski poker se vladnim igralcem ni izšel. Ali bodo zato taktiko korigirali? Ne morejo si privoščiti, da bi se vnovič ujeli v lastno past in izgubili še drugi zakonodajni referendum. Tokrat bo šlo za neprimerno večji vložek – usodo do kapitala benevolentnih predvolilnih obljub oblastnih strank.

Robert Balen

Ključna visoka volilna udeležba Ljubljani

Janša, ki se je sicer držal bolj ob strani, je najprej stopil v ospredje interpretacij referendumskih izidov. Drugi šefi koalicijskih strank molčijo ob njegovih nenavadnih tolmačenjih in napovedih očitno zanje ključnega referenduma o plačevanju naročnine na RTV. Pa je za vladno stran sploh dobro, da se predsednik SDS pred novim referendumskim zalogajem tako izpostavlja, saj to še krepi prebujajoči se protijanševski moment.

Podatki kažejo, da je bila v volilni enoti Ljubljana Center udeležba najvišja (prek 58 odstotkov), kar je prispevalo k razveljavitvi novele zakona o parlamentarni preiskavi, na drugi strani pa najnižja na Ptuju, kjer so volivci pričakovano potrdili vsa štiri referendumska vprašanja. Glasovanje v osrednji Sloveniji je bilo torej po besedah dr. Jerneja Tirana (ZRC SAZU) morda odločilnega pomena za volilni razplet.

Na zadnjih državnozborskih volitvah je bila odločilna udeležba, ki je bila v urbanih okoljih nižja od podeželja, na tokratnih referendumih pa je bil upad udeležbe v primerjavi z volitvami manjši ravno v bolj levih, urbanih okrajih. Trenutno je predsednik vlade Janez Janša in ne Robert Golob – v tem je bistvena razlika.

X.com/Legionar

Igranje na čustva

Kaj je toliko ljudi pognalo na volišča? Je to strah ali vsaj negotovost glede prihodnosti? Ker ne vlada več t. i. liberalni konsenz? Politika stopa v napačno smer dominacije populizma, obe strani znata igrati na politiko čustev. Tako se normalizira ekstremnost, a to v družbi krepi konflikte.

Ljudje niso več prepričani, da bo njihovo življenje potekalo mirno in v blaginji kar samo po sebi, če se ne angažirajo. Soočanje z dejanskimi in napovedanimi družbenimi premiki in zasuki povečuje potrebo po zaščiti lastne varnosti in identitete. Visoka udeležba na glasovanju potrjuje veliko polarizacijo v volilnem telesu.

Zanimivo je, da se je SDS lahko marca pohvalila z vodstvom med najmlajšimi volivci (18–24 let). Nekaj podatkov kaže, da so izidi referendumov pokazali, da se znotraj te generacije skriva precejšen prej neaktiven del volivcev, ki se odzove takrat, ko začuti ogroženost svojih svoboščin.

Študenti in mladi profesionalci zunaj kraja svojega stalnega prebivališča v največjem deležu uporabljajo možnost glasovanja na t. i. voliščih OMNIA. Dolge vrste in zapleti z vpisi v štiri različne imenike v Ljubljani so bili v veliki meri posledica prav tega množičnejšega prihoda mlajšega prebivalstva.

Koliko globoko lahko zarežejo v tkivo družbe?

Vladna stran, ki je lansirala poziv »4 krat ZA«, je omogočila »4 krat PROTI«. Ne vemo, ali so preverili, a na 24 posvetovalnih referendumih so 18-krat zmagali tisti, ki so obkrožili PROTI, in samo 6-krat tisti, ki so bili ZA. V prednosti so tisti, ki od nas pričakujejo, da glasujemo proti. Na referendumu o interventnem zakonu bo še bolj na čistini dilema ZA ali PROTI podpori koalicije četrte Janševe vlade, okrepljene z Resnico Zorana Stevanovića.

Robert Balen

Referendumska nedelja 11. oktobra je odprla vprašanje, kakšen mandat sploh ima vlada, koliko globoko lahko zareže v tkivo države in družbe. Če pade »razvojni zakon«, ima zvezane roke za marsikatere načrtovane spremembe, ki bi ga poglobile in so že (bile) napovedane – tudi kot obljuba in zaveza volivcem.

Razveljavitev ključnega »razvojnega zakona« pomeni izgubo političnega zagona in verodostojnosti strank, ki so ga uveljavile, da bi zapečatile sodelovanje pri oblikovanju vlade. Vlada ali predlagatelji morajo vložiti ogromno energije v iskanje novih kompromisov, kar celoten proces reform zamakne proti sredini mandata.

Poskrbeti za boljši rating vlade

Tesno, pa vendar, je vladna stran naletela na blokado. Vsaj nekateri vladni podporniki dvomijo, ali naj še zaostrujejo geslo Brez popuščanja! in nadaljujejo z odpiranjem front ali pa se vendarle velja malce ustaviti. Morda pa bi bilo bolje izvršno oblast izvajati bolj »dolgočasno«, ne nazadnje je bila takšna najprej napoved njenega vodje, pa mu je malokdo verjel.

Za zdaj so ostali na nogah, pred naslednjimi referendumi pa bi veljalo poskrbeti za boljši rating vlade, tu in tam kje popustiti in sprostiti napeto ozračje. Navsezadnje, v takšnem vročičnem okolju vlada ne more delati učinkovito. A za zdaj tega ne moremo pričakovati – vsaj do konca leta ne.

Ministri napovedujejo »tektonske spremembe«, nekateri se znajdejo bolje, drugi niti ne, če pogledamo že bizarno nadaljevanje nerodnosti ministra za zdravje Tadeja Ostrca z nekim vladnih gradivom, za katero niti po enem tednu nismo mogli izvedeti, kakšen je njegov status.

Sašo Radej

Pričakovanje, da bodo s posvetovalnimi referendumi dobili odgovore, ki so glede na »slovensko zdravo pamet« jasni že vnaprej, je bilo zaradi spodbudnih anket toliko večje. Vprašanje je, kakšen bi bil izid zakonodajnega referenduma, če na njem ne bi bilo motilcev pozornosti.

Verjetno bi ga vladna stran izgubila še bolj prepričljivo. Ne glede na to bi vladna stran vendarle lahko vnovič premislila, kako se lotiti referendumskega spopada. Naj gre naprej z novim svežnjem posvetovalnih referendumov, z njihovo multiplikacijo, po pravilu: če boste vi sprožili enega, bomo mi tri?

Z nesmiselnimi referendumi je privabila na volišča tudi del volilnega telesa, ki glasuje proti njim. Prepoved zakrivanja obraza z burkami in nikabi, s čimer v Sloveniji nimamo izkušenj, se zlahka prevede v burko; predsedniku NSI Jerneju Vrtovcu je prišla na misel, ker je to nazadnje glasno oznanila italijanska premierka. Paketu posvetovalnih referendumov bi lahko kaj odvzeli ali dodali.

Šircelj proti znižanju DDV na hrano

Bolj »vabljiv« oziroma neideološki (neidentitetni) naj bi bil posvetovalni referendum o nižjem DDV za osnovna živila in energente. Zadrega je v tem, da bi spraševali o nečem, o čemer so vladni poslanci že odločili. Vprašanje se bo kar dvakrat znašlo na referendumu, saj možnost nižjega DDV omogoča že interventni zakon.

Nedavno je na Radiu Ognjišče ekonomist Matej Lahovnik nekajkrat zapored okrivil opozicijo, da imamo drage energente, ker je z referendumom blokirala interventni zakon, ki v zaostrenih razmerah dopušča možnost znižanja DDV nanje. Profesor je pozabil, da so podpise za referendum zbrale največje sindikalne centrale.

Bobo

»Nižja stopnja davka na dodano vrednost, na določene izdelke hrane in tako naprej, nima socialnega učinka. To hrano kupujemo vsi, bogatejši, revnejši, in na področju sociale imamo druge ukrepe, ki so veliko učinkovitejši, preprosto takšni, da se ljudem da denar, če ga potrebujejo,« pa je junija v Odmevih dejal finančni minister Andrej Šircelj. Čeprav ministra moti ta del interventnega zakona, se bo to vprašanje zaradi mobilizacijskih učinkov znašlo še na posebnem posvetovalnem referendumu.

Resnica z rokami v žepih

Vladna stran bo morala močno razširiti nabor skupin in organizacij, ki jo podpirajo. V dveh mesecih do referenduma o interventnem zakonu bo skušala v kampanjo pritegniti Resnico, ki je tokrat raje tiščala roke v žepu, kot je opazil dr. Žiga Turk. Stevanovića moti »malce pretirana referendumanija, kar kaže, da bi pri referendumih »resničarji« raje še naprej stali ob strani.

So pa, takoj ko je bilo to mogoče, odstranili svojega poslanca Borisa Mijiča, ki je škodoval resnosti boja koalicije proti korupciji. Kot je bilo videti, sam tega ni hotel storiti, a je odšel. Kaj je dobil v zameno, se bo morda še pokazalo.

Kako naj vladna stran v naslednjo bitko s sindikati, ki so zbirali podpise za referendum, pritegne izpostavljene predstavnike malega in velikega kapitala, ne da bi se jim to maščevalo in vzbudilo »zavist«, če uporabimo pogost izraz predsednika vlade? S tem bi dali večjo težo geslu nasprotnikov, da je to »zakon za bogate«?

Janša se dobro zaveda ukoreninjenosti pregovorne zavisti pri Slovencih, saj je vodil kampanjo zoper privilegije kulturnikov na referendumu o dodatkih k pokojnini za vrhunske umetniške dosežke.

Jure Klobčar

Med konceptom razvoja in konceptom zavisti

Tako vladna kot protivladna stran sta v dneh kampanje in po referendumu obdržali fokus na decembrskem referendumu o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Za zakonom, »utemeljitvenim dogodkom« četrte Janševe vlade, je bil vodja Resnice Zoran Stevanović povzdignjen na sam politični vrh. Na njem bo polje spopada vladajoče koalicije z dobro organiziranimi sindikalnimi centralami.

Kot pravi Janez Janša, bo šlo za ključno bitko med »konceptom razvoja in konceptom zavisti«, rezultat pa naj bi dolgoročno določil usodo slovenskega poslovnega okolja. Če to drži, ali je bilo prav s tako rokohitrsko sprejetim omnibus zakonom, brez pogajanj s socialnimi partnerji, tvegati tako pomembne vrednote, kot je usoda poslovnega okolja, in ne nazadnje ogrožati tudi svoje predvolilne zaveze. Da je tveganje realno, je pokazal minuli referendum.

Potenciranje toksičnega vzdušja strahu

Po odločanju o drugem referendumskem svežnju bi ne bilo odveč, če bi se politika zamislila nad viralnostjo uporabe referendumov. Ta ustavni institut velja uporabljati premišljeno in njihove izide vzeti resno – ne zgolj kot priložnost in instrument za mobilizacijo lastnih volivcev in merjenje moči pred naslednjimi volitvami.

V medsebojnem političnem spopadu naj politiki manj pritiskajo na volivce in jih utrujajo ter vsaj nekatere konflikte raje rešujejo z dialogom in kakšnim kompromisom – ni državotvorno potenciranje destruktivnega toksičnega vzdušja strahu. A kot se vedno znova potrjuje, polarizacija koristi obema taboroma.

Jure Klobčar

Namesto o rešitvah nas silijo, naj se izjasnimo, kako gledamo na tujce, burke, na zlorabe socialnega sistema, ali smo za racionalizacijo in delujočo javno upravo. Kako bomo, denimo, ugotavljali, kateri birokratski postopki so nepotrebni, tega nam »zdrav razum« ne pove, gre za zelo zahteven izziv in za stalno nalogo.

Vse to lahko in morajo v vladi že početi. Nepotrebni birokratski postopki so pač nepotrebni, z njimi je treba opraviti, kot vedo in znajo (zakonito seveda), in se ne zatekati k referendumom.

Zakon o »politični policiji«

Tudi nasprotniki vlade (Janše) znajo igrati na čustva oziroma resentimente ljudi. To je pokazala zavrnitev novele zakona o parlamentarni preiskavi, ki so ji pritaknil oznako »politična policija«. Propagandno geslo so iznašli v krogu nekdanjih protijanšističnih članov odbora za varstvo človekovih pravic, opozicija in drugi nevladniki pa so ga pridno ponavljali.

Tudi dr. Žiga Turk je mnenja, da je slogan učinkovito vplival na del volivcev, ki je bil »iskreno žrtev te propagande«. Nekateri so skrbno pojasnjevali volivcem (tudi dr. Matej Avbelj na IUS-INFO ali pa Jan Zobec na Radiu Ognjišče), da je prava politična policija v prejšnjem režimu počela res grde reči. Sklepali bi lahko, da je bilo geslo proti politični policiji učinkovito. 

Privrženci novele zakona o parlamentarni preiskavi so se po porazu hitro zadovoljili s tem, da bodo pravo preiskovanje lumparij tako ali tako izpeljali organi pregona. Notranji in pravosodni minister bosta naročila podrejenim, kaj naj preiskujejo, in se bo začelo preiskovati – tako si to predstavlja dr. Turk.

TV Slovenija

Kdo in kako bo plačeval RTV?

Po referendumu o nefinanciranju RTV Slovenija iz obveznega prispevka ostaja neodgovorjeno, kje drugje najti denar, s katerim bi nadomestili izpad dohodka. Za ta odgovor so odgovorni tisti, ki bi ukinili obvezni prispevek. Volivcem morajo povedati, če jim je za »depolitizirano« RTV seveda mar, kje drugje bi oni nabrali denar. Državna malha je prazna.

Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc, ki sicer močno poudarja vlogo RTV pri skrbi za slovenski jezik, kulturo, izobraževanje in kakovostno informiranje ter programe za narodne skupnosti in Slovence po svetu, se v prvem odzivu za Delo ni opredelila do ukinitve naročnine, ampak je poudarila nujnost racionalnega poslovanja in učinkovitejšega upravljanja. O tem ni nesoglasja.

Če bi bilo to referendumsko vprašanje, bi bilo glasovanje nepotrebno, saj se s tem strinja ogromna večina volivcev. Skratka, posvetovalni referendum ni ponudil nobenega odgovora, ministrica pa pravi, da izid kaže na potrebo po sistemskih rešitvah za učinkovitejše upravljanje in preglednejšo uporabo sredstev in dolgoročno finančno vzdržnost javne RTV.

Sistemske rešitve, o katerih govori ministrica, so lahko različne, prav o njih bi se bilo lahko smiselno izrekati – pa se nismo, ker jih (še) ni. Bil je posvetovalni referendum o obvezni naročnini, ni pa jasno, kaj zdaj, ker koalicija ni razkrila svojih načrtov, poslanka SDS Alenka Jeraj, »zadolžena« za RTV, se je znašla v zadregi, ko je njen šef referendumsko vprašanje preinterpretiral in dejal, naj tisti, ki žele, plačujejo RTV-prispevek. Vemo, na glasovalnem lističu ni pisalo, ali naj ljudje plačujemo RTV s prostovoljnimi prispevki.

Tudi na ministrstvu za kulturo so se zatekli k reinterpretaciji. Vodstvo RTV, so zapisali, izgublja zaupanje volivk in volivcev, podpora mu izrazito pada. Tudi o tem, tako nam spet govori zdrava pamet, ljudstvo ni bilo vprašano. Če jih res zanima podpora ljudstva, bi lahko ustrezno zastavili vprašanje.

Primerjava s preteklimi referendumi glede zaupanja vodstvu pa je deplasirana, saj se nanašajo na zakonodajne referendume (na zadnjem, nekaj mesecev po izvolitvi Golobove vlade, je vladni zakon o RTV podprlo skoraj 63 odstotkov volivcev); na nobenem niso niti mogli spraševati o zaupanju v vodstvo te javne medijske hiše.

RTV je bila že večkrat vržena v politični mlin. To se bo nadaljevalo tudi po odhodu te vlade. Cilj aktualne oblasti pa je še poglobiti nezaupanje v ta javni medijski servis, odgnati gledalce z desnega pola, ki vendarle še gledajo nacionalno televizijo in poslušajo nacionalni radio.

Pričakujemo lahko, da bodo ministri SDS pa tudi drugih koalicijskih strank, ki so bile do zdaj bolj odprte, še bolj rigorozno bojkotirali Odmeve in druge oddaje informativnega programa.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.