Prejšnji teden je močno odmevala napoved predsednika vlade Roberta Goloba, da bo zaradi izglasovanega referenduma o povišanju izdatkov za obrambo poslanska skupina Svoboda vložila referendumsko pobudo o članstvu v Natu. »Prosim, pozorno spremljajte Slovenijo, kjer premier razmišlja o izstopu iz Nata,« je na zasedanju Evropskega parlamenta med razpravo o resoluciji o žrtvah komunizma v Sloveniji dejal švedski poslanec Evropske ljudske stranke Tomas Tobe. Podobnih odzivov evropskih politikov je bilo še veliko, saj političnih igric, s katerimi si »delamo sramoto v tujini«, kot je to označila predsednica države Nataša Pirc Musar, ne moremo skriti mednarodni javnosti.

Referendum z nepredvidljivim rezultatom

V Sloveniji so se zvrstili politični pogovori, premier Golob se je srečal s predsednico države, ustavnimi pravniki, koalicijskimi partnerji, nato še s predsedniki parlamentarnih strank, kjer so iskali rešitev politične krize. Do zaključka naše redakcije še ni bilo znano, kaj so se dogovorili. Kot je znano, je referendum, na katerem bi glasovali o zvišanju izdatkov za obrambo na tri odstotke BDP do leta 2030, predlagala Levica, nato ga je podprla še SD, nazadnje pa iz »taktičnih razlogov« tudi SDS in NSI, kar je premierja Goloba tako razjezilo, da je še sam (nedržavotvorno) napovedal referendum o članstvu v Natu: »Možni sta samo dve poti – da ostanemo v Natu in plačujemo članarino ali pa iz zveze izstopimo. Vse ostalo je populistično zavajanje državljanov Slovenije.«

Sašo Švigelj

K politični krizi je močno prispeval tudi prvak SDS Janez Janša, ki je iz »taktičnih razlogov« podprl pobudo Levice za referendum o sredstvih za obrambo, zaradi česar so bili mnogi njegovi kolegi v Evropi prav tako začudeni. Toda grožnje z referendumom o Natu so vendarle igranje z usodo Slovenije. Za vstop v obrambno in varnostno povezavo smo se Slovenci odločili na referendumu leta 2003, ko smo jo izglasovali s 66 odstotki glasov. Na istem referendumu smo izglasovali tudi vstop v EU, in sicer kar z 89,64 odstotka glasov.

Podobno kot pri osamosvojitvi je bila tudi takrat slovenska politika enotna, oba projekta sta podpirali tako vladajoča koalicija kot tudi opozicija. V obe integraciji je Slovenija vstopila leto pozneje: najprej 29. marca 2004 v Nato, 1. maja istega leta pa še v EU. V vsem tem času se nobena članica ni odločila za izstop iz Nata, ampak se ji je nasprotno pridružilo še nekaj držav, nazadnje lani in predlani tradicionalno nevtralni Švedska in Finska. Tudi EU se je okrepila, a hkrati je izgubila Veliko Britanijo, kjer so lahkomiselno razpisali referendum o izstopu, ki ga je nato podprlo 51,9 odstotka volivcev, čeprav so javnomnenjske ankete kazale drugače.

Zato se tudi v Sloveniji ne moremo zanašati na ankete, denimo na zadnjo, ki jo je opravila agencija Valicon, po kateri članstvo v Natu podpira 69 odstotkov anketirancev, 23 odstotkov pa mu nasprotuje. Referendum se lahko zlahka sprevrže v glasovanje o povišanju sredstev za obrambo, zlasti če bi glasovali o obeh vprašanjih, poleg tega ima velika večina slovenskih volivcev izredno negativno mnenje o predsedniku ZDA Donaldu Trumpu, ki ima najmočnejšo besedo v tej varnostni povezavi. Ustavni pravniki so opozorili tudi na dodatne zaplete ob morebitnem izglasovanem izstopu iz Nata, saj bi to odločitev moral potrditi državni zbor z dvotretjinsko večino, katere pa nima, saj bi temu nasprotovali vsaj SDS in NSI. Poleg tega referendum ne bi mogel biti zgolj posvetovalni, kot ga je napovedal Golob, ampak bi moral biti zavezujoč.

Jure Klobčar

Nato nima alternative

Za izstop Slovenije iz Nata se zavzema koalicijska Levica, ki bi v primeru referenduma o tej povezavi uresničila svojo programsko točko, ki ni zapisana v koalicijski pogodbi, a bi ji jo s tem omogočil premier Golob. Zelo zmedeno pa se o tem vprašanju izjasnjujejo v SD, kjer uradno podpirajo članstvo v Natu (njihova donedavna predsednica Tanja Fajon je zunanja ministrica v vladi), po drugi strani pa je vodja njihove poslanske skupine Jani Prednik izjavil, da bi na referendumu glasoval za izstop iz Nata. »Če bi trenutno ocenil, nisem več za to, da bi bili v zvezi Nato,« je prejšnji teden dejal na POP TV. Očitno poslanci nimajo istega mnenja kot njihov predsednik Matjaž Han, ki se je zavzel za to, da ne bi bilo nobenega od obeh referendumov.

Škoda, da se o tem niso posvetovali s svojo dolgoletno članico, obramboslovko dr. Ljubico Jelušič, ki je bila obrambna ministrica v času vlade Boruta Pahorja. »Nedvomno je, da Slovenija nima alternative članstvu v Natu, saj je svoja obrambna zagotovila vezala na Nato. Nekaterih niti ni nikoli oblikovala, npr. varovanje zračnega prostora izvaja s pomočjo Nata, tega ne bi mogla sama, razen če bi kupila ustrezno število vojaških letal,« opozarja, kakšne bi bile posledice izstopa iz Nata.

Sašo Radej

»Po 21 letih članstva v Natu je težko iskati druge alternative, javnost pa se lahko na referendumih čustveno odzove. Referenduma se ne bosta mogla izogniti raznim kibernetskim vplivom, ušla bosta izpod kontrole vlade, saj nismo sposobni nadzirati hekerskih posegov, kar se je dogajalo v Romuniji in Moldaviji, mi smo še lažja tarča. Takšna nevarnost obstaja tudi na volitvah prihodnje leto.«

Jelušičeva še dodaja, da se javnost premalo ukvarja s tem, kaj vse nam Nato daje: varno okolje, kar je pomembno tudi za tuje investicije, naše službe prejemajo obveščevalne podatke, že prej omenjeno varovanje zračnega prostora. Sama je že pred dvema desetletjema zagovarjala vstop v Nato, ker smo premajhna država. O nevtralnosti se ji zdi smešno razpravljati, saj nekatere dolgoletne nevtralne države (Švedska in Finska) vstopajo v Nato.

Sašo Radej

Golob obšel državni zbor in prevaral koalicijske partnerje

Po drugi strani pa je kritična do sprejetja resolucije o splošnem dolgoročnem programu opremljanja in razvoja slovenske vojske, s katero se je državni zbor zavezal, da bo do leta 2030 za obrambo in varnost namenil tri odstotke BDP, od tega dva odstotka za obrambo, en odstotek za odpornost. Jelušičeva meni, da bi morali najprej počakati na vrh Nata v Haagu, na katerem so se vse članice zavezale, da bodo do leta 2035 dvignila sredstva za obrambo na pet odstotkov, od tega 3,5 za obrambo, 1,5 odstotka pa za odpornost. Letos je vlada obljubila dva odstotka BDP za obrambo, vendar ni jasno, kje bo zagotovila dodatnih 400 milijonov evrov za proračun.

Ob tem Jelušičeva opozarja, da nihče javnosti ni razložil, kako bodo sredstva za obrambo sploh porabljena: okoli 20 odstotkov za investicije (vojašnice, orožje, oprema, poligoni, letališki stolpi, gasilski avtomobili), okoli 50 odstotkov za osebje (plače, pokojnine, usposabljanja), od 20 do 30 odstotkov za delovanje vojske in vojaške misije ter od dva do tri odstotke za raziskave in razvoj. V resnici gre zelo majhen delež za orožje, pravi. Pri sredstvih za odpornost pa se lahko vlaga v bolnišnice, infrastrukturo, raziskave, kibernetsko varnost, tudi za zaščito in reševanje.

»Golob zavaja, ko govori, da so ta sredstva članarina za Nato, v resnici gre za sredstva za našo obrambo, ki jih povečujemo ne le zaradi Nata, ampak tudi zaradi dogovora v EU. Tako kot resolucija, ki jo je sprejel državni zbor, je zavezujoča tudi deklaracija vrha Nata, saj bodo vsako leto preverjali, ali smo zagotovili dovolj denarja v proračunu za obrambo,« poudarja Jelušičeva.

Sašo Bizjak

Prepričana je, da bi moral premier pred odhodom v Haag izhodišča predstaviti tudi odboru za zunanjo politiko v državnem zboru. Tako je ravnal tudi Borut Pahor, ko je bil predsednik vlade, v kateri je bila Jelušičeva obrambna ministrica. Prav bi bilo, da bi se Golob pred tem posvetoval tudi s predsednico države in s svetom za nacionalno varnost, še meni. Namesto tega je dokumente o izhodiščih za razpravo na vrhu Nata dal med gradivo, ki naj bi bilo že usklajeno, zato ga ministri niso posebej brali, kar je Jelušičeva označila za svojevrstno prevaro koalicijskih partnerjev.

Vsi povečujejo obrambne izdatke

Ne le Jelušičeva, tudi drugi obramboslovci so prepričani, da bi bili stroški za obrambo še višji, če bi Slovenija izstopila iz Nata. Po podatkih Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave (SIPRI) je Slovenija pred vstopom v Nato leta 2003 za obrambne izdatke namenila 1,42 odstotka BDP, ob vstopu naslednje leto 1,44 odstotka, nato je sredstva povečevala do leta 2010, ko je namenila 1,62 odstotka BDP. Sledilo je zmanjševanje sredstev do leta 2015 na 0,94 odstotka, dokler se spet niso začela povečevati.

Lani smo namenili 1,31 odstotka BDP, letos pa dva odstotka, ki jih bomo do leta 2030 povečali na tri odstotke. Zveza Nato je že leta 2006 sklenila, da morajo članice obrambi nameniti dva odstotka BDP, ta sklep je ponovila leta 2014 po ruski priključitvi Krima. Ta cilj je lani doseglo že 23 članic Nata. Največ sredstev za obrambo je namenila Poljska (4,15 odstotka), sledijo ZDA (3,42), Estonija (3,37), Latvija (3,26), Grčija (3,13) in Litva (3,12). Velika Britanija je za obrambo namenila 2,28 odstotka BDP, Francija 2,05 odstotka, Nemčija 1,89 odstotka, Italija 1,61 odstotka, Španija 1,43 odstotka.

Novi članici Švedska in Finska sta po ruski agresiji na Ukrajino precej povečali sredstva za obrambo: Švedska je lani namenila dva odstotka (dve leti prej 1,3 odstotka), Finska pa kar 2,3 odstotka (dve leti prej 1,6 odstotka). Za primerjavo: Rusija je po ocenah lani za vojsko namenila okoli sedem odstotkov BDP, Ukrajina pa več kot 34 odstotkov BDP.

Po podatkih inštituta SIPRI nevtralne države za obrambo dajejo manj denarja, čeprav zaradi mednarodnih razmer izdatke prav tako povečujejo. Avstrija je lani za obrambo namenila en odstotek BDP (do 2030 bo delež zvišala na dva odstotka), Švica 0,7 odstotka, Malta 0,45 odstotka, Irska 0,25 odstotka, izjema je Ciper, ki obrambi nameni 1,65 odstotka BDP. Obramboslovka dr. Jelena Juvan ob tem opozarja, da podatki niso primerljivi s članicami Nata, saj imajo te drugačno metodologijo, kaj vse obsegajo sredstva za obrambo.

Denimo, Avstrija ne vključuje stroškov za raziskave, kibernetsko obrambo, vojaških pokojnin, kar pomeni, da so v resnici stroški za obrambo višji. Čeprav je videti, da Avstrija in Švica plačujeta manj za obrambo, pa je treba vedeti, da gre za državi, ki imata že vzpostavljene koncepte. Kot opozarja Juvanova, ima Švica miličniški sistem popolnjevanja po sistemu oboroženega ljudstva, vsako leto se morajo obvezno udeležiti enomesečnih orožnih vaj, država plača delodajalcem nadomestilo, medtem ko imajo v Avstriji obvezno služenje vojaškega roka.

Profimedia

»Slovenija bi morala v primeru izstopa iz Nata osmisliti celoten sistem nacionalne varnosti in vpeljati neki nov koncept, kar bi na začetku (do polne vzpostavitve) terjalo velik finančni vložek. Če bi to bilo naborništvo, to terja graditev infrastrukture za nabornike, usposobiti je treba kader, ki bo delal z naborniki. Nabornike je treba opremiti. Poleg tega pa zagotoviti tiste dele obrambnega sistema, ki jih ne razvijamo zaradi tega, ker smo v Natu.

Denimo varovanje zračnega prostora, nakup vojaških letal, usposabljanje pilotov … Šele potem, ko bi se obrambni izdatki stabilizirali, bi dobili realno številko. Ampak glede na to, da pri nas tudi prehoda na poklicno vojsko nismo bili sposobni v celoti realizirati in so nekateri deli projekta PROVOJ ostali nedokončani, nisem prepričana, da bi bili to sposobni v celoti izpeljati in na novo zgraditi celoten obrambni sistem,« še dodaja Juvanova.

V Natu imamo več za socialo in zdravstvo

Podobno tudi Jelušičeva meni, da primerjave s sredstvi, ki jih dajeta za obrambo Avstrija in Švica, niso merodajne. Švica svoj obrambni sistem gradi že 800 let, zato ne potrebujejo visokega proračuna, financirati morajo sodobno vojaško organizacijo in orožje. Enako velja tudi za Avstrijo, pri čemer opozarja, da en odstotek njihovega BPD pomeni štiri odstotke našega.

Bobo

»Ko smo prišli v Nato, smo začeli zniževati sredstva, namesto tega smo pošiljali večje število vojakov na mednarodne misije. Ker nismo naredili dovolj, smo še bolj odvisni od Nata kot pred 20 leti. Poleg tega lahko prav zaradi tega, ker smo v Natu, več usmerimo v socialo, zdravstvo in infrastrukturo. Temu se ljudje ne bi odpovedali, zato bi glasovali proti višanju obrambnih izdatkov,« pravi Jelušičeva. Ob tem opozarja, da EU ni zgradila svoje obrambe. Nimamo niti zametka evropske vojske, ampak zgolj evropske bojne skupine (EUBB), ki imajo velikost okrepljenega bataljona s 1500 ljudmi. Dve imamo v pripravljenosti za intervencije, npr. če bi bilo treba posredovati v BIH.

Te bojne skupine imajo nacionalne zmogljivosti, Slovenska vojska sodeluje v skupini skupaj z Italijo in Madžarsko. Poleg tega ima Italija še svojo nacionalno skupino.
Jelušičeva še opozarja, da zaradi Nata in EU živimo v miru, vendar pa se lahko mednarodne razmere hitro spremenijo in ogrozijo varnostni položaj Slovenije. Vsaka soseda ima neko težnjo do Slovenije, če ne ozemeljske, pa simbolno. Madžari objavljajo zemljevid, v katerem si lastijo Prekmurje, Italijani objokujejo izgubo Primorske, s Hrvati imamo nerešeno vprašanje meje v Piranskem zalivu, Avstrijci opevajo Štajersko do Save.

Demilitarizacija, za katero se zavzemajo najbolj vneti nasprotniki Nata, bi za Slovenijo pomenila, da bi bili na milost ali nemilost prepuščeni drugim, da si razkosajo naše ozemlje ali razdelijo vpliv. Odločitve Nata za povišanje sredstev za obrambo ne vidi nujno slabo, ampak tudi kot priložnost, ki jo lahko usmerimo v razvoj lastne obrambne industrije. Zato se ji zdi res nesmiselno, da bi po 21 letih članstva v Natu, v katerem uživamo dobrobit varnosti, izstopili zaradi petih odstotkov BDP.