V zadnjem času se zdi, da se je – vsaj kar se notranjepolitičnega dogajanja tiče – predsednica zbudila iz zimskega spanja: »Nespoštovanje institucij pravne države, negiranje pristojnosti in omalovaževanje podsistemov je nekaj, kar je strup za Slovenijo, in če to prihaja iz ust najvišjih politikov v državi, je to še toliko huje.« Korektna in uravnotežena kritika tako premierja Goloba, ki je preiskavo KPK označil za farso, kot tudi vodje opozicije Janše, ki se je očitno preselil nazaj na ulico, kjer je leta 1988 začel svojo politično kariero.

Pri predsednici imamo morda kdaj občutek, da se (še) ni osvobodila nelagodja, ki ga prinaša njen prvi mandat. Njena prva težava so bili že veliki Pahorjevi čevlji, v katere je morala stopiti, ko se je vselila na Erjavčevo. Pahor je bil kot predsednik ne glede na vse kritike, ki so nanj letele z leve in desne, vendarle zelo priljuden in priljubljen.

Morda se je prav zato, da se ne bi komu prehitro zamerila, Nataša Pirc Musar doslej večinoma previdno opredeljevala do aktualnih družbenih, političnih ali ekonomskih vprašanj v državi. Še najmanj zadržkov je imela sicer z zunanjo politiko, kar pa na razmere v Sloveniji in položaj državljanov v bistvu nima vpliva. Je pa pogumno kritizirala ekološko sporni »drekovod« (uradno kanal C0) in s tem neposredno posegla v nedotakljivi svet ljubljanskega župana Jankovića.

Negotovost prvega mandata je sicer logična. Predsednica si želi tudi drugega, ampak da bi prišla do tja, mora resnično delovati tako, da jo bodo državljani oziroma volivci prepoznali kot nadstrankarsko, v političnem smislu pa enako kritično tako do levice kot desnice, do vlade in opozicije.

Nataša Pirc Musar je novembra 2022 sicer zmagala kot kandidatka vladne koalicije v drugem krogu pred Anžetom Logarjem z nič kaj fascinantno prednostjo. Še več, če bi se Logar že takrat otresel SDS in nastopal kot dejansko neodvisni kandidat, ni izključeno, da bi bil končni rezultat morda tudi drugačen. In če bo Logar čez tri leta slučajno ponovno kandidiral, bo imela predsednica hudo konkurenco.

Ne glede na to, kdo jo bo leta 2017 poskusil deložirati iz predsedniške palače, ima resnici še manj kot tri leta časa, da naredi nekaj, kar bo zaznamovalo njeno predsednikovanje. Če je to dokončna ureditev statusa izbrisanih, za katere sta solidarno odgovorni tako levica kot desnica, tudi prav.

Zakaj je pokop mrtvih tako pomemben? Ker je od Sofoklejeve Antigone dalje evropska civilizacija utemeljena na posvečenosti mrtvih in svetosti življenja.

In če k temu prištejemo še v uvodu omenjeno pobudo za pokop vseh žrtev povojnih pobojev, kar je zagotovo nacionalna sramota par excellence, potem je to že izjemno zahteven projekt, ki ga doslej ni uspelo uresničiti še nobenemu premierju ali predsedniku. Najbližje je bil temu Borut Pahor, ki je za spravo naredil več kot vsa slovenska politika v tridesetih letih skupaj.

Naj bo božični čas priložnost, da nastavimo ogledalo politiki, ki svoj kapital gradi na kosteh nikoli pokopanih. Prav vseeno je, ali mrtve zlorabljajo levi ali desni, v obeh primerih je greh isti: zanikanje osnovnega civilizacijskega minimuma, na katerem temelji evropska kultura. Odrekanje mrtvemu pravico do groba.

Če je predsednica zdaj odkrito povedala, da je to njeno poslanstvo, potem jo gre v tem odločno podpreti. Borutu Pahorju je projekt nacionalne sprave pripeljal tako daleč, da danes sredi Ljubljane stoji monumentalni spomenik vsem, ki so umrli za domovino – bodisi na zmagoviti bodisi na poraženi strani. Toda nerešeno je ostalo vprašanje ureditve grobov nikoli pokopanih žrtev povojnih pobojev in revolucionarnega nasilja.

To poglavje slovenske zgodovine je pomembnejše, kot so nas doslej prepričevali najvišji predstavniki države. Prvi predsednik tega ni bil sposoben prepoznati kot nacionalno travmo, njegovega naslednika je že ob začetku mandata zaznamoval rak, za spravo in pravico do groba mu je zmanjkalo energije in na koncu tudi časa.

Tretji predsednik pa je posebna zgodba: s svojo »drugorazredno temo« v času, ko so odkrili Hudo jamo, kjer je kasneje izkopavanja vodil izbrisani Mehmedalija Alić, avtor čudovite avtobiografije Nihče, je bil z naskokom najslabši predsednik v zgodovini samostojne Slovenije in je osramotil svojo funkcijo. Šele Pahor je vprašanje sprave odprl na tej ravni in tlakoval dolgo pot to pomiritve.

Zdaj ima predsednica priložnost, da to dokonča. In da opozori tudi na tiste, ki proces ovirajo. Odkritih nasprotnikov ni veliko. Med njimi še najbolj izstopa ljubljanski župan, čeprav se včasih zdi, da v bistvu sploh ne razume razlike med grobovi in spomeniki. Je to tragikomično?

Zakaj je pokop mrtvih tako pomemben? Ker je od Sofoklejeve Antigone dalje evropska civilizacija utemeljena na posvečenosti mrtvih in svetosti življenja. Toda pokop mrtvih ni le stvar starogrške tragedije ali gledališke predstave, ampak gre tudi za enega od temeljev družbene pogodbe. Država, na katero smo kot ljudstvo prenesli svojo suverenost, je dolžna ravnati v skladu s temi civilizacijskimi načeli, ker sicer ni država, ampak navadna roparska tolpa.

Politika, ki vzdržuje status quo, je odgovorna za nadaljevanje patologije državljanske vojne in izvensodnih umorov. Glede na to, da so posledice transgeneracijskega prenosa travme empirično dokazane s holokavstom, si ne moremo delati utvar, da bomo kot nacija napredovali in se osvobodili bremen preteklosti, če ne bomo »psihoterapevtsko«predelali tega tragičnega in sramotnega poglavja slovenske zgodovine.

Pokopati vse mrtve je prvi korak na tej poti očiščenja.