V intervjuju za Sobotno prilogo je porabila veliko prostora za pojasnjevanje, kako in kaj z imenovanji oziroma kandidati, ki so ji ali bi ji lahko spodletela. Res je, to ni le njena dolžnost, a reči, kako grozljivo je gledati stranke, ki si med seboj nič ne zaupajo, je zavračanje odgovornosti.

Ne pripada nobeni politični opciji, razglaša predsednica in nato priznava, da je sicer obljubila, da bo skušala doseči konsenz v politiki za dostojni pokop vseh tistih, ki so jih pred osemdesetimi leti zunajsodno ubili, vendar ni šlo s konsenzom, z večino so prestavili posmrtne ostanke iz garaže v Kočevju v kostnico v Škofji Loki. Podprla je obrambnega ministra in poudarila, da je to le začasna lokacija. Treba bo najti prostor za osrednjo lokacijo in zdi se ji prav, da bi jo našli soglasno. Soglasno s kom? Mar ne z organizacijami, legitimnimi predstavniki pomorjenih žrtev.

Predsednica ima še možnost odlikovanje z ukazom podeliti ne le organizaciji, ki je posmrtne ostanke pomagala prikrivati, ampak prepoznati tudi tiste, ki so jih našli, razkrili in odkopali.

Le čemu še naprej iskati konsenz s strankami, ki jih je tako grozljivo gledati. In še: te organizacije in društva ne bi mogle bolj jasno povedati, da hočejo pokop v Ljubljani, pri tem ne potrebuje nobenega soglasja s komurkoli drugim. Ne potrebuje »proučevanja zadev«, da se »dokoplje do podatka«, da spomenik in kostnica na Teharjih ne stojita na degradiranem zemljišču in ta »podatek« hiti povedat obrambnemu ministru. 

Ima še možnost – če res, kot zatrjuje, ne pripada nobeni opciji – odlikovanje v prihodnjih dneh ali tednih z ukazom podeliti ne le organizaciji, ki je posmrtne ostanke pomagala prikrivati, ampak prepoznati tudi tiste, ki so jih našli, razkrili in odkopali. Ne bi ji smelo biti težko prepoznati njihovih zaslug, sploh ne zdaj, ko je našla borčevsko organizacijo. 

ZZB NOB je nenazadnje tista družbenopolitična organizacija, ki se je sredi leta 1986 želela, in k temu pozivala tudi druge, znesti nad menoj kot drugem človeku ZSMS na Jesenicah.

Vem, tistim na progresivni liberalni (skrajni) levici gre hudo na živce uravnoteževanje, posebno v pristopu medijev oziroma novinarjev, češ da to le škodi njihovi verodostojnosti. Tu gre za blaginjo Slovenije, k njej je prisegla. Naj kot pravnica vzame v roke knjigo Težka pot do pravice – Duhovniki, redovniki in redovnice v iskanju pravne rehabilitacije, ki bo v ponedeljek predstavljena v Galeriji Družina.