Ko sem bil lani v tem času v Barceloni, sem bil presenečen, ker nisem slišal katalonščine. Prestolnica nesojene države je skoraj popolnoma španska, na katalonski narodni značaj spominjajo le dvojezični napisi (španski in katalonski), sardana, ki jo množično plešejo ob sobotah, arhitekturne stvaritve Antonija Gaudija in seveda katalonske zastave na uradnih poslopjih.
Tu pa tam po blokih visijo tudi estelade, zastave katalonskih separatistov. V gorskem samostanu Montserrat, nedaleč od Barcelone, sem vendarle slišal mašo v katalonščini. Mesta so pretežno španska, podeželje je katalonsko. Katalonija ima 7,4 milijona prebivalcev. Večina se sporazumeva v španščini (po podatkih katalonske vlade dobrih 46 odstotkov), manjši del v katalonščini (po istem viru 37 odstotkov), približno 12 odstotkov uporablja oba jezika.
Časopisi izhajajo v obeh jezikih, v Barceloni imajo španski in katalonski nogometni klub (Barcelono in Espanyol). Zaton katalonščine je predvsem posledica imigracijske politike Španije: v šestdesetih in sedemdesetih letih je bil val priseljevanja iz nerazvitih delov južne Španije, po letu 1990 je sledilo priseljevanje iz Latinske Amerike, Afrike, Azije in Vzhodne Evrope. Katalonci tako postajajo manjšina v lastni domovini.
Morda bi bili danes Slovenci v podobnem položaju, če se pred 26 leti ne bi bili na plebiscitu odločili za samostojno in neodvisno državo. To pravico Kataloncem Španci odrekajo, podobno kot jo je Jugoslavija takrat nam, a zaradi njenega krvavega razpada smo danes svobodni.
Lahko se zgodi, da se bodo Katalonci odločili, da ostanejo v Španiji, referendum pa za Španijo še vedno ne bi bil veljaven
Katalonska vlada si že nekaj let prizadeva izvesti referendum o neodvisnosti, če bi jo volivci izglasovali, potem bi razglasili republiko. Leta 2014 so izpeljali neobvezujoči referendum, na katerem je ob rekordno nizki udeležbi več kot 80 odstotkov udeleženih volivcev glasovalo za samostojnost.
Katalonski parlament je ob obstrukciji prošpanskih poslancev izglasoval obvezujoči referendum za 1. oktobra letos. V skladu s tem katalonska vlada pripravlja vse potrebno za referendum, a pri tem jo zelo ovirajo španske oblasti in demokratično izvoljenim županom in ministrom celo grozijo s kazenskim pregonom, če bodo kakorkoli sodelovali pri organizaciji.
Čeprav je Španija že več let članica EU, ni demokratična kot Velika Britanija, ki je Škotom dovolila pravico do samoodločbe. Na referendumu so se Škoti odločili, da ostanejo v Združenem kraljestvu. Podobno kažejo tudi ankete za Katalonijo, da naj bi bilo podpornikov neodvisnosti za približno deset odstotkov manj kot njihovih nasprotnikov. Imigracija in demografija sta pač naredili svoje.
Tako se lahko zgodi, da se bodo Katalonci odločili, da ostanejo v Španiji, referendum pa za Španijo še vedno ne bi bil veljaven.
