Slovenija je spet v svojem najljubšem žanru: v političnem absurdu z elementi črne komedije. Beckett bi bil ponosen! Slovenija na odru, mi pa sedimo v prvi vrsti s »kokiči« in gledamo, kako se na odru odvija drama, v kateri pravzaprav igramo pomembno vlogo, v kateri se nas kot figure premika sem in tja.

Smo vrgli volilne lističe v skrinjice, da zdaj lahko čakamo na Godota, ki naj bi prinesel red, smisel, stabilnost – ali pa vsaj občutek, da nekdo ve, kaj počne? Ampak Godot, ta večni fantom slovenske politike, je očitno spet zgrešil in se podal v igro »egojev«, ki jo lahko spremljamo na odru.

Kot da bi irski pisec Samuel Beckett že po drugi vojni napisal svojega čakajočega Godota prav za nas, Slovence. Smo kot Vladimir in Estragon v njegovi groteski, smo spet sredi tragikomedije ali absurda, ko čakamo na nekoga, ki ne bo nikoli prišel? Vsaj takšen ne, kot smo si mi zamislili.

Smo spet sredi praznega prostora, brezčasnosti in občutka, da je vse skupaj obstalo na mestu? Da se moramo vedno znova spraševati o smislu, upanju, človeški eksistenci? Smo šli na volitve in ustvarili to absurdno situacijo, ki je izvoljeni najbrž niso sposobni rešiti? Smo volivci pred njimi?

Pred to nezrelo »množico« politikantov, ki vidijo le sebe in svoje interese in jih brigamo mi vsi skupaj? Da nam ta njihova igra ne bo razkrila vse tragike našega bivanja, ko vedno znova čakamo na spremembo, na rešitev, na »Godota«, ki pa nikoli ne pride. Prav v tem čakanju se razkrije absurdnost človeškega obstoja – a tudi njegova lepota, saj se ljudje kljub negotovosti oklepamo upanja in drug drugega.

Vsak od naših dveh »egojev« in morda še kdo bi rad vodil državo, a najraje kar sam. Ker so mu volivci namenili največ glasov. A mu jih niso namenili dovolj, da bi lahko ignoriral druge. Drugi dela po tiho in čaka v ozadju na napake prvega.

Vsi bi radi rešili Slovenijo, a najprej bi radi rešili sebe. Beckett je to predvidel: največji absurd ni v tem, da se nič ne zgodi – ampak v tem, da se vsi pretvarjajo, da se bo.

Mi čakamo na vlado. Vlada čaka na koalicijo. Koalicija čaka na pogum. Pogum čaka na razsodnost. Razsodnost pa … no, razsodnost je že davno odšla na dopust in ni pustila številke.

Četudi jim bo uspelo, bo to kvazi uspeh, vse za to, da bodo našli svoj prostor, da bo njihov ego zadovoljen. Če se v drami Čakajoč na Godota pravzaprav nič ne zgodi, se prikazuje le absurdnost življenja, ko iščemo smisel in ga ne najdemo, prikazuje upanje, ki se znova in znova izmika, se pri nas veliko dogaja.

Naša dva sta za svoj »ego« kar oba prava »sulca« in izjemno pametna. In med kolegi imata zelo veliko konkurenco na tem področju. In predvsem sta rušilca drug drugega, tudi za ceno države in nas vseh.

Če ne toliko v ospredju, pa v ozadju. A če glavna junaka Vladimir in Estragon v čakanju na skrivnostnega Godota, ki naj bi jima dal smisel in rešitev, mi čakamo na Roberta Goloba ali na Janeza Janšo, ni ne v enem ne v drugem nič skrivnostnega. Vse vemo.

Če je Vladimir izjemno inteligenten, Estragon pa krajše pameti, sta naša dva kar oba dokaj briljantna. Prava genija! Naša dva sta za svoj »ego« kar oba prava »sulca« in izjemno pametna. In med kolegi imata zelo veliko konkurenco na tem področju. In predvsem sta rušilca drug drugega, tudi za ceno države in nas vseh.

Skratka, v našem vsakdanjem absurdu se »dva« ne moreta in nočeta povezati, ne moreta kot Vladimir in Estragon stopiti skupaj. Da, mi vsi čakamo – na boljše čase, na smisel, na odgovore, na nekoga, ki bo stvari uredil namesto nas. Razlika je v tem, da mi gremo na volitve, mi jih izvolimo, da bi nekaj uredili namesto nas. A nas pustijo v brezciljnosti, v praznini.

Matjaž Han, SD, je pesimističen, desno vlado bomo imeli, že kar verjame. Povabljen je vanjo. Nikoli, pravi. NSI, SLS, Fokus – povabljeni v levo vlado – nikoli, pravi Jernej Vrtovec. Dva igralca, dva »nikoli«.

Oba sta v dokaj podobnem položaju, Han morda celo v nekoliko slabšem, saj bi bil v desni koaliciji slaboten, le s šestimi glasovi. Vrtovec pa bi imel v levi vladi vendarle enega podpornika – Anžeta Logarja, kar bi jima dajalo kar precejšnjo moč.

V teh dneh sem se pogovarjala s prvim predsednikom Milanom Kučanom. Razumela sem ga, da bi odločitev za t. i. mešano koalicijo pokazala odgovornost izvoljenih. Še nikoli nisem zasledila, da bi govoril o možnostih mešane koalicije. Seveda misli na Vrtovca, da bi se pridružil Svobodi.

Hana k temu, da bi se pridružil Janši, najbrž ne bi »silil«. Vlada je marsikaj storila, je prepričan, a tudi napake je delala. Golob svojih koalicijskih partnerjev očitno ni dovolj upošteval in spoštoval.

Han bi šel v mešano koalicijo, je nekoč povedal, če bi SD dobila veliko glasov, da ne bi le stopicala na mestu v neki koaliciji. Marsikdo pravi, da je prav v Golobovi bila prisiljena to početi. Ni jim pustil dihati.

Ko sem Kučana spraševala, ali misli, da je čas, da si Golob in Janša sežeta v roke, je govoril o precej različnih vrednotah obeh strank. A neka raziskava na FDV kaže, da je npr. NSI mnogo bolj neo/liberalistična kot SDS in sta vsaj pri tem Svoboda in SDS precej bolj skupaj, če poenostavim.

Morda bi morali izvoljene, ki lahko odločajo, iz Godota prestaviti v polje Vladimirja in Estragona, na mesto čakajočih. Če se ne bodo dogovorili, se bodo tja postavili sami, saj bodo znova čakali na nas, na volivce, da jih »gremo« volit. Da ne bo marsikdo od nas postal Godot, ki ga ne bo in ne bo na volišča?

A v drami, v kateri se nič ne zgodi, se vendarle veliko dogaja in Beckett pravi, soočite se s stvarnostjo, ne upajte na nekaj, kar ni mogoče. Takšen nasvet nam ne koristi. Mi vedno upamo, čakamo, zdaj na reforme, na boljše čase, potem na odgovornost … Pri nas je čakanje nacionalni šport. Velikokrat na koncu potegnemo kratko …

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.