Najprej je na uredništvo klical kriminalist, nato je po elektronski pošti prišlo »vabilo osumljencu«, na koncu z opozorilom, »da boste privedeni prisilno, če se ne boste odzvali na vabilo«. V torek dopoldan v prvi polovici julija, ko se je odprlo nebo in se ulilo kot iz škafa, sem prvič v življenju prestopil prag policijske postaje Kamnik. Pred mano so bili s policistom-kriminalistom zaradi iste zadeve v juniju na pogovoru že trije sodelavci. Eden je moral celo dvakrat, pa ne po svoji krivdi, na policijsko postajo Ljubljana Moste.  

Pravijo, da bi morali policijske in sodne postopke vzeti v zakup, da je to tisti del časnikarskega poklica, ki ti ne uide, če se ukvarjaš s preiskovalnim novinarstvom. Da nisi pravi novinar, če te ne preganjajo in vlačijo po sodiščih. Skorajda ni policijske postaje, ki je ne bi v slabih treh desetletjih dela v medijih spoznal tudi od znotraj. Pa ne na novinarskih konferencah, temveč na takih in drugačnih zaslišanjih. Včasih v spremstvu odvetnika, mnogokrat tudi brez njega. Samo ena zadeva v vseh teh letih je nato romala naprej na sodišče in se končala z izrekom globe, ki so mi jo z izvršbo prvo leto epidemije pobrali z osebnega bančnega računa. Po šestih letih od pravnomočnosti sodbe in še preden je o zadevi odločilo ustavno sodišče. Tričlanski senat pod predsedovanjem ustavnega sodnika Klemna Jakliča je na koncu sploh ni vzel v obravnavo, čeprav je vrhovna sodnica Barbara Zobec o problematičnosti sodbe napisala dolg in tehten članek v Pravno prakso. Avtorja članka in mene kot odgovornega urednika so zaradi kršitve tajnosti postopka oglobili, ker sva na prošnjo staršev vzela v bran mladoletno osebo, na katero se je spravilo pravosodje.

Ker pisanjeReporterjao njunih poslih ni prenehalo, sem v poznih večernih, pa tudi zgodnjih jutranjih urah začel na telefon od obeh zakoncev prejemati zmedena sporočila, polna žaljivk in očitkov. Nazadnje pa sem po posrednikih dobil še zadnjo ponudbo, da bi se »nekaj zmenili« v zameno, da ne bi več pisali o njunih biznisih v javnem zdravstvu.

Tokrat smo bili na udaru kar štirje, zunanji sodelavec – fotograf, urednik fotografije, odgovorni urednik Reporterja in urednik spletne strani Svet24, ki je nato poobjavila naš članek, osumljeni kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja. Ker je naš zunanji sodelavec, profesionalec za slikanje z dronom, z javne površine in primerne razdalje posnel fotografiji nove, razkošne vile, ki sta si jo v idiličnem podeželskem okolju streljaj od golf igrišča Arboretum v Volčjem Potoku postavila razvpita dobavitelja slovenskega javnega zdravstva Igor Zabret, nazadnje pravnomočno obsojen v zadevi smejalni plin, in njegova soproga Tanja Frantar Zabret, sicer nekdanja žena znanega lobista Boža Dimnika. Policist-kriminalist, ki se je z zadevo ukvarjal več kot mesec dni, je uradni postopek opravil korektno. Sledil je navodilom tožilstva, kamor je prispela kazenska ovadba, ki so jo po pooblastilu prej omenjenih zakoncev pripravili v odvetniški družbi Pirc Musar & partnerji, katere največja lastnica je sedanja predsednica republike Nataša Pirc Musar. 

Nesporno je v javnem interesu, da se objavijo fotografije razkošnega domovanja podjetnikov, ki večino prihodka in dobička ustvarita s posli v javnem zdravstvu. Naj ljudje vedo, kam gre njihov denar, ki ga plačujemo za zdravstveno zavarovanje. Fotografij omenjene »graščine« v zadnjih letih ni objavil le Reporter, s kamero so novo domovanje Zabreta in Frantarjeve med drugim posneli in predvajali tudi v oddaji Tarča TV Slovenija. Policist-kriminalist je med uradnim postopkom listal po ovadbi, bral iz nje iz trte izvite očitke, izmišljotine, namerna podtikanja in zavajanja in na koncu na naše vprašanje odgovoril, da so vse to po pooblastilu svojih strank spisali v odvetniški družbi Pirc Musar & partnerji. Od tod očitno taka vnema pri tako temeljitem preiskovanju zadeve. Domnevamo in sumimo namreč lahko, da je prav ime pravne pisarne razlog, da ovadba (še) ni bila zavržena. Da so ji dali večjo težo prav zaradi predsednice republike, ki je kot lastnica na koncu upravičena do dobička odvetniške družbe.

arhiv Reporterja

Pred tremi leti, jeseni 2022, sem se na terasi kavarne na Glavnem trgu v starem mestnem jedru Kamnika srečal s Tanjo Frantar Zabret. Gospa, ki ji je šlo močno v nos, da je novinarski kolega v času korone med sprehodom po naključju naletel na gradbišče njene nove vile, ni prav nič ovinkarila in je bila že takoj na začetku sestanka povsem neposredna. Naj povem znesek, kakšna je cena, da bomo nehali pisati o njenih poslih, ker da ji (jaz osebno!) s pisanjem že dvajset let, od afere operacijske mize v UKC Ljubljana naprej, menda grenim življenje. Ostal sem odprtih ust, takšne nespodobne ponudbe res nisem pričakoval. Da se jaz tega že ne grem, sem izdavil, a se gospa ni dala odpraviti – češ da ima vsak svojo ceno. Ker pisanje Reporterja o njunih poslih ni prenehalo, sem v poznih večernih, pa tudi zgodnjih jutranjih urah začel na telefon od obeh zakoncev prejemati zmedena sporočila, polna žaljivk in očitkov. Nazadnje pa sem po posrednikih dobil še zadnjo ponudbo, da bi se »nekaj zmenili« v zameno, da ne bi več pisali o njunih biznisih v javnem zdravstvu.

Ker je bil še enkrat odločni NE!, je sledila kazenska ovadba. Napisana v odvetniški družbi predsednice republike: odvetnice in predsednice za slovensko (nedotakljivo) elito!