Zoran Janković pa sodi tudi med tiste slovenske politike, ki radi prilivajo olje na ogenj ideološkega sovraštva, njihova dejanja gotovo ne vodijo k narodni spravi. Njegovo nasprotovanje pokopu žrtev povojnih pobojev na ljubljanskih Žalah ni nič drugega kot barbarstvo, vredno najhujše obsodbe! Proti Jankoviću je zdaj javno povzdignila glas tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki si želi v naslednjem letu, ko bomo zaznamovali osemdeseto obletnico konca druge svetovne vojne, vendarle zapreti to poglavje slovenske zgodovine.

Da so posmrtni ostanki okrog 3500 umorjenih žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu že nekaj časa »shranjeni« v plastičnih zabojčkih v garaži komunalnega podjetja v Kočevju, ker se edino Janković o lokaciji pokopa noče niti pogovarjati, je barbarstvo par excellence!

Kaj je najbolj zaznamovalo Slovenijo v letu 2024? Še eno leto ohranjanja statusa quo, da se nič oz. čim manj spremeni, in še eno leto permanentne volilne kampanje. Pa ne mislimo le na volitve v Evropski parlament in na tri spremljajoče referendume. Slovenska politika je bila vseskozi na visokih obratih, kot da bi bile državnozborske volitve že jutri in ne šele spomladi 2026.

Vlada Roberta Goloba se je po dobrih dveh letih uvajanja na oblasti prebudila šele pozno jeseni, ko je premier javno oznanil, da se bo zdaj bolj posvečal reševanju problemov doma, da bo poslej manj poti v tujino. Ropotanje za govornico generalne skupščine OZN, ko je Slovenija kot nestalna članica predsedovala varnostnemu svetu, ni imelo kakih opaznih učinkov. Podobno kot ne slovensko priznanje Palestine tik pred evropskimi volitvami. Vse to je bilo le predstava za javnost za notranjepolitične potrebe. Reševanje vojnih žarišč po svetu je stvar globalnih igralcev, vedno manj Evropske unije, katere polnopravna članica je bila Slovenija letos že dvajset let.

Da smo del zahodnega sveta, se nekateri skrajneži tako na politični levici kot desnici še kar ne morejo sprijazniti. Raje bi bili neuvrščeni ali pa se celo odkrito spogledujejo z avtoritarci na Vzhodu; ne samo z Viktorjem Orbanom, tudi Vladimirjem Putinom. Aternativo »izrojenemu Zahodu« pa vidijo v t. i. iliberalnih demokracijah.

Po dobrih dveh letih na oblasti so se stvari vendarle začele premikati na področju zdravstva. Dolgo je veljala krilatica, da na zdravstveni reformi Golobova vlada obstane ali pade. Glavni motor postopnih sprememb je ob novi ministrici za zdravje Valentini Prevolnik Rupel predsednik strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj. Odpor vseh tistih profitarjev (ne samo dobaviteljev, tudi zdravniških dvoživk), ki jim kaos v javnem zdravstvu ustreza, je bil pričakovan, a Brecelj, ki še ni obupal nad Golobom, javno zagotavlja, da ne gre za vojno proti zasebnikom, ampak tistim, ki plenijo po zdravstvu in tolčejo mastne dobičke. Vlada je pred božičnimi prazniki ugriznila še v eno kislo jabolko: ministrstvo za finance je predstavilo izhodišča za davek na premoženje, kar je takoj sprožilo burne reakcije, čeprav še ni nič dorečeno in je tudi vprašanje ali bo nepremičninski davek v mandatu sedanje vlade sploh sprejet.

Da so posmrtni ostanki okrog 3500 umorjenih žrtev iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu že nekaj časa »shranjeni« v plastičnih zabojčkih v garaži komunalnega podjetja v Kočevju, ker se edino Janković o lokaciji pokopa noče niti pogovarjati, je barbarstvopar excellence!

Da so cene nepremičnin v Ljubljani višje kot v nekaterih evropskih metropolah, gotovo ni normalno. Skrajni čas, da na to področje poseže država, tudi z uvedbo nepremičninskega davka, ki ga ima večina evropskih držav, pri nas pa ga »uvajamo« že od leta 2006. Koliko vlad se je od takrat že zamenjalo? Prva Janševa, Pahorjeva, druga Janševa, Bratuškove, Cerarjeva, Šarčeva, tretja Janševa – sedem! – in nobena zaradi lastnih političnih kalkulacij nepremičninskega davka ni spravila pod streho. Katastrofalnega stanja na nepremičninskem trgu ne more urediti niti Ivo Boscarol z načrtovanimi tisoč stanovanji v ljubljanskem BTC po ceni tri tisoč evrov na kvadratni meter.

Da o županu Ljubljane Zoranu Jankoviću, ki je že skoraj dve desetletji v Mestni hiši, ne izgubljamo besed. Mestna stanovanjska politika je ena velika katastrofa, pa naj se župan »najlepšega mesta na svetu« še tako primerja z Dunajem, kjer ima večina prebivalcev dostop do ugodnega stanovanja. V slovenski prestolnici pa so na prvem mesto še naprej profiti zasebnih investitorjev, ki gradijo stanovanja za elito. Ta pa jih kupuje kot naložbo, zato ne čudi podatek, da naj bi bilo v Ljubljani po nekaterih ocenah kar 11.400 stanovanj praznih.