Za prav vse članice je to ogromno povečanje, ki bo skoraj gotovo terjalo reze drugje, in kljub grožnjam Rusije in drugih nestabilnih akterjev v mednarodni skupnosti je tak dvig nekaj, kar je težko prodati državljanom in volivcem.

Ali koalicijskim partnerjem. Levica in SD sta se v odzivu na dogajanje v Haagu priložnostno prelevili v opozicijo – bolj kot mednarodne zaveze ali varnost države jima je pomembna ideološka pravovernost pri temi oboroževanja.

Znašli smo se v kar bizarni situaciji, ko je največja vladna stranka, ki jo je glavnino aktualnega mandata vleklo zelo na levo, zdaj prisiljena v desni zasuk in podporo močni obrambi, ki je sicer tradicionalno domena prvaka SDS Janeza Janše. Ta pa je v želji ošibiti koalicijo in premierja Roberta Goloba nenadoma interesno poravnan s SD in celo z Levico, ki želita s posvetovalnim referendumom o obrambnih izdatkih pihati na dušo mirovniško in protinatovsko razpoloženim volivcem.

Nič zato, če pri tem izpadeta smešno ali celo prav bedasto – ministri, ki sploh ne berejo pripravljenega materiala za seje vlade, so žalostna stalnica slovenske politike, a običajno so o tem tiho. Vendar Han, Vrečkova in kolegi v tem primeru raje delujejo nesposobni kot pa preveč natovski.

Danes, ko je največja grožnja Evropi in tudi Sloveniji novodobni fašizem, ki ga poosebljajo Vladimir Putin in njegovi zavezniki, se zdi taka drža Levice in SD prav tragikomična – še posebej, ko se spomniš, da sta Levica in SD ideološki ali celo direktni naslednici stranke, ki se je bahala z oboroženim bojem zoper nacizem.

Očka Trump je hotel svojih pet odstotkov in jih dobil. Kje jih bodo države članice Nata našle, ni njegov problem, kakor tudi ne politične posledice za voditelje teh držav, med katerimi so mnogi s težavo požrli zahtevo ameriškega predsednika po dvigu obrambnih izdatkov na pet odstotkov BDP.

Da je SD v preteklih vladah sama bdela nad obrambnim resorjem in osiromašila Slovensko vojsko, pa da bi prvak SD Matjaž Han kot gospodarski minister pred očmi moral imeti tudi interese slovenske oboroževalne industrije, je v prejšnji številki Reporterja opozoril kolega Dejan Steinbuch.

No, Han je dovolj pameten, da se zaveda koristi dviga obrambnih sredstev za slovenska orožarska in druga podjetja, a kot predsednik stranke, ki se z Levico tepe za iste volivce, si v zgodbi o petih odstotkih tega ne upa predstavljati kot veliko priložnost za ta sektor slovenskega gospodarstva. Namesto tega mora nastopati vsaj tako rdeč in mirovniški kot koordinatorka Levice Asta Vrečko.

Nekateri si lahko privoščijo, da v tej zgodbi izpodbijajo sami sebe, načenjajo mednarodno kredibilnost Slovenije in gredo celo tako daleč, da se jim kot zaveznik prikazuje Janša. Drugi morajo biti bolj odgovorni in si ne morejo privoščiti, da bi na vrhu Nata v Haagu zavračali podpis sklepne deklaracije o dvigu na pet odstotkov, ki jih je Evropi, naj se ta še tako pretvarja, da to ni res, diktiral Donald Trump. Golob zato na srečanju šefov Nata ni povzročal težav in je podpisal deklaracijo o dvigu sredstev za obrambo za pet odstotkov BDP do leta 2035.

No, kar se je zgodilo potem, ko Golob ni imel več opravka s Trumpom, Natovim Markom Ruttejem in kolegi voditelji, je bila druga zgodba. »Slovenija igra dvojno igro odprto, glede na to, da je premier na zasedanju konsenzualno podprl pet odstotkov za obrambo, pet minut po zasedanju pa šel na tiskovno konferenco in na njej povedal, da je za nas edino, kar šteje, obrambna resolucija,« je bil do premierjevega prvega nastopa po zasedanju kritičen nekdanji slovenski veleposlanik pri Natu dr. Erik Kopač.

V komunikaciji s koalicijskimi partnerji in domačo javnostjo prejšnji teden je Golob še dodatno vztrajal, da se Slovenija ni zavezala k petim odstotkom, temveč le dvema odstotkoma letos in trem odstotkom do leta 2030. Jasno mu je, da je potrojitev sredstev, ki jih Slovenija letno namenja za obrambo, nepriljubljen ukrep, predvsem zaradi strahu, da bo zaradi tega trpela socialna država in da bo treba zaradi orožja zategovati pas drugje.

Očitno tudi računa (kot še marsikdo v Evropi), da leta 2035 ne bomo imeli več opravka s Trumpom. Temu se mandat izteče leta 2029 in ameriška ustava mu ne dovoljuje ponovne kandidature. Za povrh bo slovenski zet takrat star že 82 let in, naj se njegovi podporniki še tako sprenevedajo, Trumpa, kar se kognitivnega in fizičnega upada tiče, skoraj gotovo čaka podobna usoda kot Joeja Bidna, zato teptanja ustave in trmarjenja s še eno kandidaturo ne gre pričakovati.

In naslednji ameriški predsednik, tako srčno upajo in molijo številni evropski (in še kaki) politiki, ne bo obseden z dvigom sredstev za obrambo in se bo zadovoljil s tem, da bodo Evropejci kupovali predvsem ameriško orožje.

Robert Golob pa v tem trenutku skoraj gotovo ne zre čez leto 2030 – pravzaprav komajda gleda dlje od prihodnje pomladi. Kje najti denar za obrambo, je bolj skrb za finančnega ministra kot za premierja – če se bo Slovenija morala zadolžiti, se pač bo. Pomembneje mu je, tako kot njegovim zaveznikom v koaliciji, priti do še enega mandata na Gregorčičevi.