Odstop Marte Kos ni odločil predsedniških volitev – v smislu, da gresta v drugi krog Nataša Pirc Musar in Anže Logar – temveč omogoča nastop nekoga tretjega. Z evropskim poslancem SD Milanom Brglezom, nekdanjim predsednikom državnega zbora, bi se karte na levici mešale na novo. Položaj Nataše Pirc Musar ni neranljiv, še posebej, če bodo v kampanji pod medijski drobnogled vzeti njeni družinski posli.
V Gibanju Svoboda se bodo danes na svetu stranke odločili, ali in kako bodo zraven pri podpori Brglezu, nekdanjemu podpredsedniku SMC. K temu je vabljena tudi Levica. Poleg sedmih poslancev SD Brglez pričakuje denimo še najmanj tri podpise drugih dveh koalicijskih strank, tako formalno ne bi rabil podpore svoje stranke. S tem bi dosegel to, kar ni Marti Kos – širša strankarska koalicijske podpora. Da bi po pričakovanjih Gibanja Svoboda pred tem izstopil iz SD oziroma kot njen evropski poslanec, kot navajajo nekateri mediji, najbrž le ne pride poštev.
Zaradi konflikta s predsednikom in ustanoviteljem SMC Mirom Cerarjem (zaradi česar so ga izključili iz stranke) bi po volitvah 2018 prestopil k poslancem Levice, a ga tem niso hoteli, zato se je pridružil poslanski skupini SD.
Brglez, ki se pred petimi leti ni odločil za predsedniško kandidaturo (češ da se Boruta Pahorja na poti do drugega mandata ne da premagati), velja za politika poudarjeno levega profila. Njegov nastop je intelektualističen in za okus navadnih volivcev premalo ljudski. Konec mandata 2014–2018 se je denimo sicer bolj previdno zavzemal za priznanje Palestine, pred tem pa je ostro nasprotoval vladnemu zakona o tujcih. Zaradi konflikta s predsednikom in ustanoviteljem SMC Mirom Cerarjem (zaradi česar so ga izključili iz stranke) bi po volitvah 2018 prestopil k poslancem Levice, a ga tem niso hoteli, zato se je pridružil poslanski skupini SD.
Lani decembra kot edini od slovenskih evroposlancev ni glasoval za resolucijo EP o razmerah na ukrajinski meji in na ozemljih Ukrajine, ki jih zaseda Rusija. Menil je, da je nujno konflikt deeskalirati, resolucija pa je šla v obratno smer, v stopnjevanje napetosti. Pozneje Brglez ni podprl izjave nobene od peticij dveh skupin intelektualcev in vidnih osebnosti, med njimi tudi dveh bivših predsednikov republike in uglednih bivših politikov, ki sta vsaka na svoj način predstavili videnje rešitve agresije Ruske federacije proti in v Ukrajini.
Podpisovanje peticij je po njegovem stvar predvsem civilne družbe, ne aktivnih politikov. Sam je sicer menil, »da si obe peticiji navkljub različnim poudarkom prizadevata za isto: najprej popolna prekinitev agresije Ruske federacije v Ukrajini, nato pa iskanje skupnih rešitev za novo varnostno-obrambno arhitekturo v Evropi.«
