Kaj šele bo, leto pred volitvami se bo za Goloba našlo vse mogoče, veliko takega, kar bo držalo, in veliko takega, kar bo napihnjeno. V moji naravi je, da za napadene hitro začnem iskati še kaj dobrega, kajti verjamem, da eden ne more imeti vse slabo, drugi vse dobro, da se dobro in slabo pač prepletata in novinarska poštenost bi to morala zaznati. A pri nas je to bolj kot ne obrnjeno na glavo, mi znamo biti praviloma samo desni ali pa samo levi.

Janša je bil na taboru SDS v Bovcu precej duhovit, ko je razlagal, da je leva stran referendume zakuhala, desna jim je potem malce ponagajala, tako da je koalicija hitro navrgla, da je kriva opozicija, da je šlo vse narobe, na koncu, ko so levi svoje stranpoti popravljali, pa so menda zmagali. No, tu je imel Janša gotovo prav, le da je bilo v resnici precej tragikomično in niti najmanj duhovito. Da, zakuhala je koalicija, opozicija jim je pa v bistvu »dala na znanje«, naj se ne šalijo z državo in prebivalci.

Mimogrede, na POP TV so v poročilo iz Bovca vključili celo Janševo soprogo Urško Bačovnik, povedala je kakšna dva stavka, umirjena, elegantna, praviloma tako daleč v ozadju, da skorajda pozabimo nanjo.

Seveda pa je Janša v Bovcu povedal tudi, da bodo, če bodo prišli na oblast, naredili enako, kot je naredil Golob – vse oziroma večino, kar je sprejela Golobova vlada, bodo »ukinili«. Imajo že pripravljeno novo zakonodajo. Golob je imel leta 2022 mnogo manj političnih izkušenj, kot jih ima Janša. In da je Janša tako kratkoviden, da bi leto dni izgubljal za to, za kar je vsaj eno leto zapravil Golob? Da bi popravljal ali kvaril tisto, kar je Golob sprejel?

Ne vem sicer, ali bo Janša že po naslednjih volitvah lahko Slovenijo »popravljal« na desno, osebno bi najraje videla, da bi jo nekaj levih in nekaj desnih, tistih zmernih, skupaj »popravljalo« in vodilo k napredku in boljšemu življenju, nikakor pa postavljalo na glavo – ne preveč na levo in ne preveč na desno, ampak kar naravnost.

Tako naj se leta 2026 malo »premeša«, tisti, ki bodo izvoljeni, pa bodo morda imeli leta 2029 veliko dodatnega dela s športom. Se lahko takrat Tour de France začne v Sloveniji? Golob je napisal pismo o nameri, vlada se je odločila za kandidaturo, stala nas bo menda kakšnih 12 milijonov, a kaj je to v primerjavi s stran vrženimi evri za računalnike, Litijsko …

Ne vem sicer, ali bo Janša že po naslednjih volitvah lahko Slovenijo »popravljal« na desno, osebno bi najraje videla, da bi jo nekaj levih in nekaj desnih, tistih zmernih, skupaj »popravljalo« in vodilo k napredku in boljšemu življenju, nikakor pa postavljalo na glavo – ne preveč na levo in ne preveč na desno, ampak kar naravnost.

Nekateri Goloba kritizirajo zaradi te kandidature, a treba ga je pohvaliti. Imamo Tadeja Pogačarja in še vedno se muči Primož Roglič, imamo nekaj obetavnih »mladcev«, kolesarstvo kot da imamo v krvi skupaj s smučarskimi skoki; če samo preštejemo tiste, ki vozijo vsako leto do Franje, smo zagotovo kolesarski narod. Še če bi Golob razpisal referendum ali pa samoprispevek za etapo toura v Sloveniji, bi pri tem dobil podporo.

In kako visoka gledanost televizijskih prenosov je s kolesarskih dirk! Tour de France na srečo vidimo na TVS (koliko kritik smo bili deležni zaradi tega pred leti!), druge spremljamo na Eurosportu. In slišala sem že marsikoga, ki pravi, da gleda kolesarjenje tudi zaradi lepih pokrajin; ko spoznavajo celo najbolj skrite predele različnih držav. To bi bila gotovo izjemna promocija Slovenije.

Skrbi nas lahko le, da bi organizatorji dirke slovensko kandidaturo potrdili, potem pa – ne vemo, kdo bo na oblasti leta 2029. Da ne bi dirke preklical in odpovedal? Vsekakor pa bomo imeli nekaj, o čemer se bo mogoče prepirati, ljudje manj, politika bolj. Morda bo Robert Golob bolj kolesaril, namesto skakal v bazen?

In seveda, leta 2029 bo Roglič star že skorajda 40 let! Zanj bomo najbrž prikrajšani. Ali pa bo morda povprašal Daniela Craiga, kako je lahko igral Jamesa Bonda pri več kot 50 letih. Craig je namreč povedal, da je treniral dve leti, da je prišel vsaj približno v fizično formo, ki jo je za film potreboval. V mlajših letih je za to potreboval tri mesece. Roglič je imel priložnost dobiti letošnjo dirko po Italiji, a je žal padel in odstopil. Če bi lahko peljal do konca, bi zmagal! Ni imel močne konkurence.

A do leta 2029 se bomo najbrž potolažili in sprejeli Tadeja na enak način kot Primoža. Kako nazorno nas je označil komik Uroš Kuzman (Janezi), ko je opisoval naš odnos do obeh kolesarskih velikanov in našo cankarjansko trpečo dušo. Pogačar je zmagal na Touru, a mi smo jokali zaradi Rogliča, ki je bil drugi, in se skorajda jezili na Tadeja, ker je bil na koncu hitrejši.

Tadej vozi dolgočasno, vehementno, pred vsemi, kot samohranilka, kar sam pogosto pripelje v cilj, Roglič pa zna zmagovati kot Slovenec. Trpeče. Njemu pod kolo pade senena kopa, sam si naravna izpahnjeno ramo, in »ko misliš, da bo zmagal, gre njegova ekipa scat«! Na Giru oba zmagata, Pogačar nekaj minut pred drugimi, kot da je na treningu za Tour de France, Roglič pa kljub sneti verigi komaj prileze prvi na Svete Višarje. To! To je slovensko! Mučiti se moraš, ne gre vse kar z levo nogo kot pri Pogačarju! To smo sposobni ceniti, trpimo z Rogličem in se veselimo, če mu končno le uspe.

Ja, Slovenci nismo srečni, če ne trpimo. In hočemo trpeče, pretirani zmagovalci nam težko prirastejo k srcu; zato tudi raje vidimo, da »sosedu krava crkne«, kot da je boljši od nas. Še volimo tako in takšne, da moramo potem trpeti.