M. Iršič: V kaj zares verjame Aziz iz Brežic

Medtem ko reka beguncev in ekonomskih migrantov ponovno dere čez našo deželo, nas lokalni muftiji in lažni liberalni pravičniki ponovno skušajo prepričati, da je islam religija miru, ki nima povsem nič skupnega s krvoločnimi psihopati, ki režejo vratove nič krivim ugrabljenim civilistom. Ogenj v Brežicah, desant na Zavrč in grozljivo sociopatsko metanje malčkov pod noge slovenskih policistov (po tradiciji Hamasovih ekstremistov, ki civiliste uporabljajo za živi ščit) je po njihovemu le znak frustracij in niti pod razno nima nič skupnega z doktrino, katero so tem ljudem od malih nog vbijali v glavo starši in učitelji v verskih madrasah.

Pa je res? Nima versko prepričanje skupin, ki prečkajo naš kontinent, res prav nobene zveze z njihovim disociativnim obnašanjem? V kaj zares verjame Aziz, ki je skozi dolgo mediteransko-balkansko pot prišel v Brežice in iz jeze, ker mu nihče takoj ne pomaga naprej, vandaliziral svoje zavetišče, ki so mu ga zgradili dobrodušni gostitelji?

Prebijmo se skozi mlačne, politično korektne povedi o tem, kako si vsi ljudje v resnici želijo mir na svetu in kako alah ni nič drugačen od drugih monoteističnih bogov abrahamske tradicije.  Poglejmo si doktrino islama pobližje, tudi v tistih delih, katere mediji, strokovnjaki in politiki raje pustijo v kotu, kjer nabirajo prah skupaj z drugimi neizrekljivimi pošastnostmi človeške izprijenosti, o katerih se več ne govori (npr.: holodomor, kurdski genocid ipd.).

V kaj povprečen, nemilitanten, a globoko veren musliman ZARES verjame? Omenil bom samo stvari, ki so dejansko stebri njihove religije, tako kot so stebri krščanstva sveta trojica, odpuščanje grehov in ponovno vstajenje Kristusa. Brez teh fundamentov dogme muslimani ne bi bili več muslimani, ampak mistični, polsekularni agnostiki (tako kot večina evropskih kristjanov). Vendar takoj ko pa jih sprejmejo, se po osnovnem prepričanju nelagodno približajo mesarjem Islamske države.

Seveda, temelje poznamo vsi. Konec koncev so zadnja stvar, ki jo sliši zadrogiran ujetnik, oblečen v oranžno trenirko, preden ga ekstremisti olajšajo za njegovo neverno glavo. V arabščini so napisani tudi na zastavo Savdske Arabije: »Alah je edini bog in Mohamed je njegov prerok«. V redu, povsem običajna monoteistična pogruntavščina, nič drugačna od judovsko-krščanskega izročila. Le da v islamski verziji tistim, ki takšni dogmi nasprotujejo, verski teksti podeljujejo status »nevernika«. Neverniki so vsi: tako židje, kristjani, pogani, hindujci, budisti in predstavniki drugih verskih skupnosti kot tudi agnostiki in ateisti. Stroga pravila korana vernemu muslimanu ukazujejo, da pri priči ubije nevernika, ki se ne želi spreobrniti v muslimansko vero. Če se je nevernik pripravljen spreobrniti, mu bo prizanešeno. Druga možnost, ki jo navaja koran, je plačevanje visokih davščin muslimanskim vladarjem dežele. Smrt, spreobrnjenje in ekonomsko suženjstvo so edine legitimne opcije, ki nevernika čakajo ob srečanju z absolutno muslimansko oblastjo v deželi, kjer živi, oz. deželi, ki so jo muslimanski osvajalci uplenili za svojo.

Islamski apologeti bodo trdili, da takšna obravnava doleti le ateiste, agnostike in sledilce neabrahamskih poli- in monoteističnih ver (»kafir«  - nevernik), medtem ko so kristjani in židje, ki prav tako izhajajo iz abrahamskega mita, kot »ljudje knjige« (stare zaveze, t.i. židovske tore), v katero verjamejo tudi muslimani, deležni posebne milostne obravnave. Tudi če bi bilo tako, ne bi zlih koranskih verzov to naredilo nič manj strašnih. 

Poglejmo, kaj koran zares pravi o kristjanih in židih:

Dejansko koran »ljudi knjige« demonizira še bolj kot pogane in ateiste, kar zgodovinsko niti ni preveč presenetljivo, glede na to, da so se vse tri vere razvile na istem geografskem območju med ljudmi sorodnega semitskega porekla. Prezir do kristjanov in židov v islamskih državah je tako danes ne samo kroničen, ampak sistemsko podprt s strani samodržcev, ki so se obdržali po arabski pomladi, seveda pa uživa tudi globoko družbeno podporo. 

Danes v Savdski Arabiji judovskim in krščanskim staroselcem pravijo sinovi prašičev in opic. Neverniki živijo v povsem legalnem aparthaidu. Plačujejo višje davke, nikoli ne morejo dobiti savdskega državljanstva, ne morejo graditi svojih šol, niso deležni socialne pomoči, eksplicitno jim je prepovedana poroka z muslimansko žensko, nikoli ne smejo v javnosti kazati svojih drugačnih verskih običajev niti praznovati svojih verskih praznikov. V času ramadana, ko se muslimani postijo, je nevernikom  prepovedano jesti v javnosti, ker bi to razžalilo čustva muslimanov.

Neverne ženske lahko aretirajo verske milice, če zavrnejo nošnjo burke. Medtem ko ima vsak musliman pravico, da na svobodnem Zahodu govori o evropsko-ameriškem kolonializmu in celo o tem, da je šeriatsko pravo edina možnost za rešitev človeštva, so neverniki v Savdski Arabiji za izražanje svojih idej prikrajšani – kritike, naslovljene na kraljevo družino ali vahabitski islam, se kaznujejo z zaporom, bičanjem in izgonom iz države. Vlada na vse načine ekonomsko in družbeno pritiska na nevernike, naj se vendarle spreobrnejo v vahabitski islam. Savdski imami in splošna javnost poveličujejo dejanja Bin Ladna in njegovih mučenikov, krivih za skoraj 3000 nedolžnih žrtev 11. septembra 2001, čeprav o tem na visoki politični ravni tiranska družina Saud ne govori iz diplomatsko-ekonomskih razlogov in trhlega prijateljstva z ZDA.

Savdski primer ni v svoji skranosti nič nenavaden. Savdska Arabija je konec koncev zaveznica evroatantskih povezav in vsaj na zunaj ena izmed glavnih bork proti terorizmu. V prav vseh državah Bližnjega vzhoda prihaja do podobnih diskriminacij »nevernikov«. V Kuvajtu, poleg Jordanije najbolj pro-zahodnem kalifatu, potekajo v mošejah sveti obredi, ki se jih, kot evropskih cerkvenih maš, udeležujejo vsi sloji družbe. Na teh obredih imami jokajo od čustvene prevzetosti in verske radosti, ko opisujejo, kako bomo neverniki goreli v peklu. Verniki v navalu duševne katarze jokajo z njimi. 

Nikomur ni pomembno, da jih je koalicija zahodnih zaveznikov 24 let nazaj rešila okupacije Sadamovega Iraka. Za muslima ni nič bolj radostnega kot to, da mu nekdo opisuje peklenske muke nekoga, ki ni verjel v alaha, četudi ga je ta človek v preteklosti rešil gotove smrti. Taki muslimani niso ekstremisti. V pogledu teokratskega sveta, v katerem živijo, so zmerni. In kot taki so tisti v Raqqi, ki režejo glave nevernikom, povsem izenačeni s famoznimi »inženirji«, ki te dni požigajo Brežice. Ko jih bo s strani Evrope določena kvota ostala v Sloveniji, bodo tudi ti v s strani Katarja in Savdske Arabije finančno podprti mošeji v Ljubljani ganjeno jokali ob verzih, ki se sadistično naslajajo ob mislih, kako bomo neverniki goreli v peklenskem ognju.

Večina deklic in žensk, ki pred hrvaško carinsko rampo čakajo na lepše življenje, tam ni v vlogi človeških bitij, ampak kot nekakšnih priveskov svojih očetov, starejših bratov in možev, ki so njihovi skrbniki, brez katerih samostojno ne smejo zapuščati gospodinjstva. Po poroki je ženska kot objekt stvarne pravice v posesti moža, ki skrbništvo prevzame po njenem očetu ali starejšemu bratu. Moški ima zakonsko pravico, da žensko udari, če ga ta ne posluša, če zapusti hišo brez dovoljenja, če se »zapusti« (ni več dovolj lepa), zanemarja verske obrede ali zavrača spolne odnose. Posilstvo v zakonu ne obstaja. Ženska mora biti zmeraj spolno na razpolago svojemu možu.

 Tradicionalni islamski pregovor pravi, da so nebesa ženske pod nogami svojega moža. Priznani islamski učenjak al-Ghazali uči: »Ženske morajo ostati doma in šivati. Ženska ne sme pogosto zapuščati gospodinstva, niti ne sme biti izobražena. Ne sme komunicirati s sosedi in jih obiskuje lahko le, ko je to zares potrebno. Vdana mora biti svojemu možu in si ga želeti potešiti v vseh stvareh. Njegovo zadovoljstvo mora biti njena edina skrb v življenju. Mora biti čista in pripravljena potešiti njegove spolne potrebe, kadarkoli si on tega zaželi."

V okviru šeriatskega pravosodja je ženska v islamu vredna manj od moškega. Deduje dvakrat manj kot moški. Muhamed je rekel, da so ženske pomanjkljivo inteligentne, zato je po islamski tradiciji pričanje ženske na sodišču vredno dvakrat manj kot pričanje moškega. V primeru ločitve skrbništvo nad otroki zmeraj dobi moški. Poročila organizacije Amnesty International iz Jemna, Savdske Arabije in Sirije govorijo o primerih, ko je oče kot priviligirani moški starš dobil skrbništvo nad otroki, potem pa jih do smrti pretepel, ko so mu povedali, da bi se raje vrnili k materi. 

Ženska mora v prisotnosti moškega strmeti v tla, saj naj bi to bil znak ponižnosti in vdanosti – pogled v oči je znak nehvaležnosti in nespoštovanja do moškega skrbnika. Če se je dotakne, mora roko »očistiti« v zemlji.

Koran moškemu dovoli poroko z več ženskami hkrati tudi tistimi, ki še niso začele z mesečnim perilom. 50-letni prerok Mohamed (mir bodi z njim!) se je poročil s 6-letno nečakinjo Ajšo, ki je postala njegova najljubša žena. Samo lani je na Bližnjem vzhodu več punčk, mlajših od 10 let, izkrvavelo na poročno noč, kot pa jih je umrlo za nalezljivimi boleznimi. Številke so zaradi pomanjkljivih demografskih podatkov najbrž še veliko višje od uradnih.

Mohamed je ženske obravnaval kot kamele – zanj so bile dobrine, s katerimi se lahko trguje – eno je prodal za konje, katere je nato uporabil v boju. Spet drugo je poročil, a mu ni bila všeč in jo je nato poklonil svojemu prijatelju. Po njegovih besedah je večina prebivalcev pekla žensk. Edine ženske, ki jih islam omenja v nebesih, so device, katere so obljubljene mučenikom.

Koran dovoljuje »uporabo« nevernih žensk za spolne sužnje, kar s pridom izkoriščajo ISIS-ovi fanatiki, ko ugrabljajo, posiljujejo in na silo poročajo predpubertetna jazidska dekleta. Priznani egipčanski klerik, Abu Ishaq al-Huwaini, je pozval k ponovni uvedbi »suženskih tržnic«, kjer bi ženske, ujete po uspešnem jihadu na tujem ozemlju, prodajali za spolne sužnje.  Pozor: al-Huwaini ni ekstremist. V muslimanskem svetu ni nič manj priznan in čaščen od kakšnega visokega jezuitskega duhovnika na Zahodu. 

Vsakič znova je treba opominjati, da se ne pogovarjamo o ortodoksnih načinih blaznega islamizma, ampak o povsem ustaljenem načinu življenja v teokracijah Bližnjega vzhoda. Nasilje v družini je modus operandi ljudi, ki ravno v tem trenutku prečkajo našo mejo. Njihove ženske so nekoč trpele zaprte v stanovanju v Alepu in Damasku. Jutri bodo trpele sredi Evropske unije, zaprte v socialnih stanovanjih v Frankfurtu, na Dunaju, v Ljubljani...

Razlika med zmernimi muslimani in militantnimi ekstremisti je v metodologiji. Njihova vera od njih zahteva isti cilj: nadvlado muslimanov, podjarmljenje judov in kristjanov ter nasilno islamizacijo ali uboj drugih nevernikov. Borci islamske države se strogo držijo načel, ki jih diktirajo koran in hadisi. V enem odstavku sura, ki opisuje anekdote iz Mohamedovega življenja, govori o Amr Bin Hasamu, velikem nasprotniku islama, katerega je pokončal islamski konvertit in Mohamedov osebni zaupnik, Abdullah ibn Mau'ud, v bitki za Badr. 

Med drugim je Abdullah premaganega umirajočega vojščaka prijel za brado in mu zmagoslavno stopil na prsni koš. Potem mu je odrezal glavo in jo položil v roke preroku Mohamedu. Sura zaključuje, da »alah na tak način celi srca vernikov«.  Ta anekdota iz hadisa je podrobna opredelitev koranskega ukaza, ki veli: »Borite se proti njim (nevernikom)! Alah jih bo mučil z vašo roko, ponižajte jih, pokažite premoč nad njimi in tako zacelite srca nevernikov ter spravite srd iz njihovih src.«  Pod sliko obglavljenega telesa ISIS večkrat napiše stavek v arabščini, ki pravi: »Celjenje src.« Krutost njihovih metod je neposredno povezana s sistemom njihovega prepričanja.
 

Ali želijo tudi zmerni muslimani »celiti srca«?  Da. Vsaj simbolično. 
 

Večina evropskih zmernežev podpira teroristične napade, v katerih se ubijajo civilisti. Njihovi zmerni bratje v Jordaniji, Bahrainu, Kuvajtu, Savdski Arabiji, Libanonu, Emiratih so bogati - zahodnih dobrin vajeni - muslimani, ki so 11. septembra 2001 plesali po ulicah od veselja, ko je mučenikom končno uspel veliki met v New Yorku in Washingtonu. V deželah, ki so uradno zahodni zavezniki in borci proti terorizmu. Zahodne televizijske postaje tega niso kazale. Resnica bi bila očitno preveč grozljiva v tistem ranljivem času, ko je razvajena povojna zahodna civilizacija zgubila nedolžnost.
 

Večina je prepričana, da se mora vse človeštvo odpovedati sekularnim ustavam in zakonom, namesto njih pa sprejeti šeriatsko pravo, ki je edino od boga dano nezmotljivo pravo.
 

Večina zmernih moških žensk ne vidi kot sebi enake, ampak kot stroje za kuho, seks in rojevanje. Za posilstva bodo po navadi odgovarjale ženske same, ker so moškega zapeljale s svojimi ženstvenimi čari.
 

Večina jih bo v trenutku pripravljena na nasilje, če nekdo žali njihove verske podobe.
 

In kar je najpomembnejše: večina bi ubila nevernike, ki se niso pripravljeni spreobrniti niti nočejo plačevati višjih davkov kalifatu.
 

Tega zaenkrat (še) ne počnejo v državah, kjer ni večinskega muslimanskega prebivalstva in kjer ne vlada islamska teokracija, a le zato, ker nimajo praktične možnosti za to. Ko jo bodo čez 50 let imeli – v primeru, da se bližnjevzhodna invazija nadaljuje – bo zgodba drugačna. Islamizacija Bližnjega Vzhoda ni potekala desetletja, pač pa so bila potrebna stoletja krvavih pokolov, zatiranja, šikaniranja in tiranskih davčnih bremen. 
 

Seveda svojih namer ne bodo povedali na glas. Koran muslimanu zapoveduje, da se mora nevernikom lagati, če ti nasprotujejo širitvi islama. Specifično omeni, da morajo verniki »skrivati svojo vero«, da pridobijo zaupanje nevernikov. Tradicija posega prav v jedro islama, ko je Mohamed prevaral poganske prebivalce Meke, s katerimi je s figo v žepu sklenil 10-letno premirje nato pa jih po dveh letih nenadoma napadel in osvojil. Vsakemu muslimanu je položeno v zibko, da je treba nevernika prevarati, v njem vzbuditi lažen občutek varnosti, nato pa napasti, ko to najmanj pričakuje.

Pomislite na to vsakič, ko na Pop tv gledate mlade inženirje, ki sovraštvo v srcu skrivajo dovolj pretkano, da jim večina nasede, da si res želijo le boljšega življenja. Morda si ga nekateri res. 
 

A tudi kuvajtski starši Mohammada Youssufa Abdulazeeza so si želeli boljšega življenja v ZDA, dokler ni njihov sin 24 let kasneje hladnokrvno in versko motivirano pobil 4 marince. Starši bratov Chérifa in Saida Kouachija so si želeli novega začetka v Franciji, dokler niso njuni otroci pobili šest nedolžnih civilistov na uredništvu dnevnika Charlie Hebdo. Starši Muktarja Saida Ibrahima so se iz revne Eritreje s trebuhom za kruhom preselili v London in dosanjali svoje angleške sanje. Njihov sin je tri desetletja kasneje hotel razstreliti avtobus poln civilistov, a je bil k sreči eden tistih, ki mu na tisti usoden dan leta 2005 ni uspelo. Starši Mohammeda Bouyerija so se iz Maroka preselili na Nizozemsko, da bi živeli brez skrbi, da jutri ne bo nič več na mizi. In so. Kljub temu je njihov bogati sin sredi belega dne v Amsterdamu osemkrat ustrelil v Thea Van Gogha in ga ubil. Ker je slednji žalil njegovo vero.

Tudi Aziz iz Brežic, ki je besnel nad neverniki, ki so si ga drznili pustiti tam na mrazu samega, je morda prišel v Evropo z dobrimi nameni. A pravijo, da je cesta v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Aziz iz Brežic v resnici nima nič skupnega z Janezom iz Maribora, niti s Wolfgangom iz Hamburga. Tudi če bo dobil službo v Daimler Benzu, bo Aziz izraziti tujek v naši civilizaciji. Kot 1300 let stari vojščak iz časovnega stroja je prišel v svet, ki ga ne razume, in v sistem morale in etike, ki ga zavrača. Aziz nas nikoli ne bo sprejel za njemu enake, medtem ko bo nas obtoževal, da smo mi tisti, ki ga diskriminiramo.

Aziz bo svojega sina učil nadvlade nad ženskami in svojo hčer suženjske podložnosti možu. Učil ju bo, da je islam edina prava vera, ki vodi v nebesa, medtem ko smo drugi pogubljeni. Skupaj bodo obiskovali mošejo sredi Evrope in se jokali od sreče, ko bodo poslušali muftija, kako recitira stihe, ki opisujejo muke nevernikov v peklu.

Aziz ne bo nikoli Evropejec, niti ne bodo Evropejci njegovi otroci, dokler bodo pod njegovim vplivom. Še več, oni imajo toliko večji potencial, da zasovražijo Zahodno civilizacijo. Ujeti med dvema svetovoma: svetom svojih staršev, ki jih pripravljajo na fantomski raj, in svetom svobodne Zahodne civilizacije, kjer je vsak enakopraven, a ne enak – svet, ki je včasih tudi krut in neprizanesljiv do manj sposobnih. V takem svetu, pa bo marsikateri otrok, ki se je te dni rodil na poti iz Turčije v Nemčijo čez 20 let raje prepustil opojni obljubi raja in naravnemu sovraštvu do Zahodne civilizacije, o čemer ga učita starša, kot pa trdemu delu in odrekanju, s katerimi bi mu uspelo v novi domovini.

Tako bo tudi on najprej musliman in šele nato Nemec, Nizozemec ali Slovenec. In zaradi tega niti Aziz niti njegov sin nikoli ne bosta Evropejca. Ne zato, ker si ju mi ne želimo, ampak zato ker si ona ne želita nas.

Dodatek: Medtem, ko pišem tale sestavek, se je v Pakistanu razstrelil samomorilski bombaš oblečen v burko in ubil 10 ljudi, od tega 6 otrok. V Izraelu je mladi Palestinec zabodel in hudo ranil Izraelskega civilista. Hamas je že čestital mučeniku za dobro opravljeno delo. V Nigeriji je islamski aktivist začel streljati na štiri vozila in pobil vseh 20 civilistov v njih. V Egiptu je granata islamistov razcefrala 3 otroke. V Libiji pa je musliman posnel video kako obglavlja arabskega kristjana.

In svet gre naprej. Ali pa 1400 let nazaj.