Mestni muzej v Ljubljani sem obiskal 4. oktobra 2025. Bil sem globoko razočaran. Pričakoval sem, da bo razstava o Ljubljani v času okupacije posvečena vsakdanjemu življenju prebivalcev mesta. Na žalost pa je bila celotna interpretacija izjemno ideološka, prežeta z ideologijo frakcije, ki je oblast na Slovenskem prevzela po letu 1943.

Od razstave nisem pričakoval veliko oziroma sem tja odšel v dvomu. Zato sem takoj na začetku ime Edvard Kocbek prebral kot Edvard Kardelj, kar je bilo, seveda, napak. O enem in drugem imam tudi mnenje, ki jima ni naklonjeno. Medtem ko Kocbeka dojemam kot tragičnega in izgubljenega človeka, pa dojemam Kardelja kot vse kaj drugega.
Vsa razstava je spremljana z mnogimi navedbami Edvarda Kocbeka.

So pa še mnoge druge, s katerimi bi bilo mogoče opozoriti na tragiko dogajanja v tistem času in so jih napisali ljudje, ki so bili dejansko politično neodvisni, ali vsaj ne zavedeni. Opozoriti je treba na Krščanske socialce iz Gorice ter na tigrovce, ki se nikoli niso predali niti »rdečim« niti »črnim«. O teh ljudeh danes nihče ne govori. Tigrovci so kvečjemu predmet političnih manipulacij ene in druge strani.

Kot pripomoček in del razstave je bil obiskovalcem ponujen železen kalup, s pomočjo katerega je mogoče iz debelega rdečega blaga izrezati zvezdo. Že samo to pove dovolj o celotni razstavi, o njeni interpretaciji zgodovine Ljubljane v času vojne. Tako je, na primer, tudi na poti do zadnjega bojišča Pohorskega bataljona, kjer so ob markacijah narisane velike rdeče zvezde.

Sam dogajanja v času druge svetovne vojne ne vidim kot zmagoslavja tistega, kar se skriva za rdečo zvezdo, temveč kot boj za preživetje naroda, ki je imel več kot eno tragično razsežje.
Na razstavi ni bilo govora o spopadu med dvema političnima strujama, v katerega so bili ujeti prebivalci Ljubljane. Razstava je zasnovana tako, kot da se v letu 1991 ni zgodilo nič. Po tem letu bi namreč morala biti revidirana celotna predstavitev slovenske zgodovine.

Razstava je sledila vrsti vsebin, ki so že dolgo sporne in zavrnjene. Osvobodilna fronta tako ni bila ustanovljena 26. aprila, ljudje z druge strani tudi niso bili izdajalci, ki jih je bilo treba pobiti, kot jih je pobijala politična policija frakcije, ki je po letu 1943 prevzela oblast. Ta je atentate in pobijanje drugače mislečih začela že leta 1941.

Tudi pojav vaških straž in izraz »domobranci« je bil uporabljen skrajno pristransko, pač v zvezi z ideologijo in interpretacijo zgodovine, ki sem je bil sam deležen v osnovni šoli v 70. letih prejšnjega stoletja.

Poseben prostor je treba posvetiti dogajanju na ljubljanskem stadionu, kjer so »domobranci« domnevno prisegli Hitlerju na njegov rojstni dan. Preko interpretacije njihove prisege naj bi namreč bilo docela upravičeno sklepanje, da so bili izdajalci in da jih je bilo treba vse pobiti.

Pred nekaj meseci sem si ogledal razstavo, ki je bila posvečena mestnemu prostoru in njegovim spremembam, v Muzeju novejše zgodovine na Metelkovi. Tudi tam se je mladi interpret razstave, ki je vodil obiskovalce, ustavil ob medvojnih in novejših fotografijah stadiona in govoril o prisegi »domobrancev«. Na medvojnih je bila upodobljena prisega »domobrancev«, na novejši pa stadion prekrivata trava in plevel. Tudi on je brez najmanjšega zadržka prevzel skrajno interpretacijo, ki opravičuje množičen, sistematičen pomor.

Blaž Gutman

Razstavo v Mestnem muzeju je vodil mlad človek, ki je brez najmanjšega zadržka povzel interpretacijo, ki je del nekega drugega časa in ideologije, ki mu pripada.
Med bivanjem v Berlinu sem spremljal veliko razstav ter kustosov in kustosinj, ki so vodile skupine obiskovalcev. Dve leti in pet mesecev sem bil čuvaj v Muzeju za komunikacije, Berlinski galeriji ter Bauhausovem arhivu.

Nastopanje kustosov in kustosinj ter interpretov tamkajšnjih razstav ni bilo nikoli zmagoslavno in agresivno. Nastopali so z dostojanstvom in so priznavali dostojanstvo sočloveka. Tudi mene in moje kolege, ki smo bili na dnu družbene lestvice in smo bili plačani po minimalni urni postavki, so pozdravljali kot soljudi, se do nas vedli spoštljivo.

Sem pa zmagoslavno in agresivno vodenje razstave doživel tako v enem kot v drugem ljubljanskem muzeju.

Na tem mestu pozivam ljudi, ki izbirajo vodnike razstav, da izbirajo starejše, bolj umirjene ljudi, ki svojega nastopanja ne bodo izrabili za samopredstavitev. Zmožni naj bodo tega, da dojemajo tragiko zgodovinskih dogodkov, da priznavajo, da ima sočlovek dostojanstvo ne glede na to, kateri politični strani pripada.

Morda gre tudi za kulturni vzorec, za vzorec, ki ga zagovarjajo sama vodstva muzejev na Slovenskem, obenem pa za neformalen vzorec vedenja, ki se ga naučijo študentje na Filozofski fakulteti v Ljubljani ali na družboslovnih in humanističnih fakultetah na Slovenskem na splošno. Če ti ljudje niso sposobni tega, da bi predstavitve ločili od svojih osebnih, političnih in ideoloških prepričanj, potem ne smejo voditi razstav.

Ob koncu razstave sem našemu vodniku in interpretatorju dejal, da pričakujem bolj človečen odnos do umrlih ter do tragičnosti slovenske zgodovine.

Bi se pa lahko oglasil ob domala vsakem dogodku, ki je bil omenjen in predstavljen v eksponatih, in ponudil docela drugačno interpretacijo.

Tudi to, na primer, je bilo boleče, da je bil organizirani pomor 20 tisoč ljudi, ki je bil na Slovenskem izveden kmalu po koncu druge svetovne vojne, kot je navedel vodnik po razstavi, omenjen kot zgolj podatek. Je pa šlo za razredni in politični genocid.

V svojem kratkem nastopu sem navedel, da nikakor ne zagovarjam slovenske Cerkve niti SDS.

Govoril sem s stališča človečnosti, govoril sem s stališča tragičnosti dogajanj, govoril sem izza ideološke in politične delitve.

Iz predstavitve in postavitve razstave je bilo mogoče razbrati občutek moralne superiornosti, ki jo goji frakcija zmagovalcev, ki je oblast prevzela po letu 1943. To so docela nekritično prevzeli mlajši, sekularizirani in levo-liberalno usmerjeni ljudje, ki so bili rojeni daleč po letu 1991, letu prehoda v demokracijo, tržno gospodarstvo in lastno državnost. Pojmovanje, da so moralno superiorni, tudi v njihovih očeh dovoljuje množične pomore in sovražen odnos do slovenske desnice ali pač njihove predstave o »desnici«.

Precejšen del te generacije je na žalost nesposoben osnovnega sočutja, kar nato pripisuje tistim na drugi strani politične ločnice. To je svojevrsten fenomen, ki ga v psihologiji imenujejo »projekcija«. Gre za preslikavanje lastnih značilnosti na človeka, ki ga pojmujemo za našega oziroma njihovega nasprotnika.

Dodati moram, da je bil boj za ohranitev in obrambo naroda upravičen. Velikanska večina ljudi, ki se je boja udeležila zaradi obrambe naroda in iz želje, da ta preživi, je bila pri tem tudi docela iskrena. Vendar je bil ta boj ugrabljen.

Poudarjam, da je potrebna izjemna previdnost z rabo izraza »partizani«, ker se za bojem za ohranitev naroda skriva potreba po opravičitvi nasilnega prevzema oblasti s strani frakcije, ki je oblast prevzemala že po letu 1943. Enako velja tudi za »narodnoosvobodilni boj«, torej NOB. Za žlahtnim se skriva podlost in zlo, želja po oblasti in privilegijih. Zaradi tega, zaradi njihove zlorabe, moramo v vseh navedenih primerih uporabljati druge izraze, pa ne le v naštetih.

Tako je tudi z izrazi »Cerkev«, »tujci« in »kapitalizem«, ki so neposredno del izrazja, ki ga je v negativnem pomenu besede izražala frakcija, ki je kasneje prevzela oblast. Tudi sam imam zadržke do delovanja Cerkve in njene vrhuške, vendar je ne želim demonizirati, še manj pa želim demonizirati izražanje vere v Boga. Pripadnost rimskokatoliški veri, ali katerikoli veri, ter cerkveno delovanje nikakor ne opravičuje množičnih izvensodnih pomorov in razrednega ter nazorskega genocida.

Uporaba izraza »kolaboracija« je potrebna posebne obravnave. Ostrina njene interpretacije se namreč uporablja kot opravičilo sistematičnega umora 12 tisoč ali 20 tisoč ljudi in državljanske vojne (o tem, da je bil po drugi svetovni vojni izveden sistematičen razredni in politični genocid, ki je potekal na ozemlju celotne Jugoslavije, in da je bilo izjemno veliko ljudi pobitih ravno na ozemlju Slovenije, tukaj ne bom pisal; niti ne bom pisal o tem, da je bilo »domobranstvo« iz Ljubljanske pokrajine izvoženo v vse pokrajine Slovenije in tam izrabljeno za pomor ter izgon drugače mislečih; sem pa o tem pisal na blogu).

Vse navedeno je ostalo v Mestnem muzeju netematizirano ali pa je bilo docela izkrivljeno. Razstava je bila namenjena zgolj zmagovalcem druge svetovne vojne, nikakor pa ne prebivalcem Ljubljane ali vsem državljanom Republike Slovenije.

Ko gre za dogajanje v Mestnem muzeju, se mi zdi več kot smiselno, da bi razstavo o dogajanju v Ljubljani v času okupacije razširili tudi na dojemanje resničnosti mesta, ki je značilno za tiste, ki so bili tokrat označeni za izdajalce. To je, ponavljam, laž in konstrukt frakcije na oblasti, ki se ji predaja veliko preveč ljudi.

Ob napisih in interpretaciji enih bi se tako pojavila interpretacija drugih. So objektivna dejstva, ki pa so vendarle videna in interpretirana z očmi opazovalca.

Blaž Gutman

Končno bi se sam obiskovalec odločil med eno in drugo interpretacijo in videnjem ali pa bi si o obeh ustvaril lastno mnenje. Želim si, da bi to bilo sorazmerno razumno, se pa čustvenosti ni mogoče izogniti.

Kar se mi zdi nujno, je človečnost, sočutje in spoznanje, da gre za tragiko dogodkov, še bolj pa ljudi. Vse to naj bo namenjeno tako eni kot drugi strani bratomornega spopada. Tukaj ni prostora za zmagoslavno vedenje.

Morda bo čez čas mogoče dogajanje v času druge svetovne vojne dojeti bolj objektivno, bolj umirjeno.

Je pa od konca vojne minilo 80 let, od začetka nominalnega prehoda v demokracijo, tržno gospodarstvo ter lastno državnost pa 34. Tukaj si lahko zastavimo vprašanje, kje smo danes. In danes nikakor nismo tam, kjer naj bi bili glede na spremembe, ki smo jih doživeli, vsaj na papirju, po letu 1991. O vsem tem govorim kot nekdo, ki se je zmeraj izogibal članstvu v političnih strankah na Slovenskem (drži pa, da sem v preteklosti izrazil podporo NSI; to je bilo v času, ko je stranko vodila Ljudmila Novak; svojo podporo stranki danes tudi dokončno in javno umikam; vodstvo stranke se mora najprej notranje prečistiti, da bi bilo sploh mogoče presojati, ali je vredna zaupanja).

Čas teče in zgodovina ni v lasti niti ene niti druge politične frakcije. Zgodovina pripada ljudem, vsem državljanom Republike Slovenije, 2,1 milijona ljudi. Pa ne le nam ali njim.

Mestni muzej v Ljubljani, razstavo lahko bistveno razširite, ji daste smisel, ki ne bo zgolj ideološko-propagandističen, temveč bo zadeval trpljenje ljudi ne glede na njihovo barvo in vso tragiko takratnih dogodkov. Predstavite tudi pogled druge strani, pogled tistih, ki so vojno izgubili, ne pa, da ste se poklonili docela izkrivljeni predstavitvi dejanskega dogajanja, ki je bila in bo za zmeraj ideološka. To bi bil novum, to bi bila pot k osebni, politični in družbeni pomiritvi.

Čisto na koncu dodajam še nekaj misli o dogajanju v Gazi in Palestini.

Razstava o Ljubljani na žalost ne prikazuje tragike, etničnega čiščenja in genocida, ki je tukaj potekal prav tako, kot poteka danes v Gazi in širše v Palestini.

Krog Slovenk in Slovencev, ki s tolikšno gorečnostjo govori o dogajanju v Gazi, naj z vsaj pol toliko gorečnosti govori o razrednem in nazorskem genocidu v Sloveniji, ki traja vse od začetka druge svetovne vojne pa do danes. O tem naj razmišlja zunaj delitve na »rdeče« in »črne«, razmišlja naj o ljudeh. Sprašujem se: ali je tega sposoben?

Pokaže naj, da je zmožen dejanskega sočutja, ki je namenjeno vsakemu človeku ne glede na ideološko in nazorsko usmeritev. Vendar ni tako. Na žalost ostaja ujet v ideologijo, ki je na Slovenskem veljala pred 60 leti, obenem pa slavi izjave ljudi, ki so svoje premoženje pridobili s krajo in zlorabami. Z obsojanjem dogajanja v Gazi ti isti ljudje slavijo slovenski gangsterizem.

Še nekaj je treba dodati. Če ne bomo vzpostavili bolj človeškega odnosa do preteklosti, če bo vztrajala izkrivljena in ideološka interpretacija zgodovine, ki slavi zmagovalce, na drugi strani pa demonizira domnevne zločince, potem lahko že jutri začnemo novo državljansko vojno, novo bratomorno ubijanje.

V tem smislu, v smislu izgube sposobnosti za sočutje, ki je namenjeno vsem ljudem, vztraja okupacija Ljubljane še danes.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.