Zadnjič ste sedeli poleg legendarnega finančnega ministra dr. Dušana Mramorja; predstavljal je svojo novo knjigo. O čem sta se pogovarjala?

Je človek brez dlake na jeziku in z njim se je vedno zanimivo pogovarjati. Med vsemi nekdanjimi finančnimi ministri ga najbolj cenim. V tistih težkih časih je pokazal pravo držo – tako doma kot v Evropi. Menila sva se o izkušnjah, ko je bil minister, in jih primerjala z današnjimi precej drugačnimi časi.

Naslov njegove knjige je poveden – Vse delate narobe!

Da ne bo nesporazuma, profesor z naslovom meri na takraten odnos velikih držav ne le do nas, temveč do večine manjših držav Evropske unije, ki so svojo moč prenesle na evropske ustanove.

In vi ste mu lahko le pritrdili?

Niti ne. Razmere so se spremenile, dve ključni državi EU Nemčija in Francija sta politično oslabljeni. Že tri leta hodim na formalna in neformalna srečanja Euroskupine in Sveta za ekonomske in finančne zadeve (ECOFIN) in lahko rečem, da na nas in na naše predloge nihče ne gleda podcenjujoče. Male države lahko uveljavimo naše predloge oziroma prioritete; če jih dobro argumentiramo in zanje poiščemo čim več zaveznikov.

Državna sekretarka Saša Jazbec vas je po predstavitvi knjige na omizju primerjala s prof. Mramorjem; z vama obema je delala. Kot kaže ostaja v vaši ekipi. Z vašega ožjega vidika morate biti zadovoljni?

Res precej ozkega vidika. Ko sva se s predsednikom vlade dogovorila, da bom finančni minister, sem jo takoj poprosil, naj privoli v položaj državne sekretarke, odgovorne za proračun. Poznal sem jo že od prej, njen pristop do dela. Po treh letih lahko o njej govorim le s presežki. Ko se je obrnila name, kako se bom odzval na njeno kandidaturo za guvernerko, mi ni bilo težko povedati, da jo podpiram – najprej na štiri oči in nato tudi javno. Ključni proračuni so bili že sprejeti, dogovorila sva se, da bo vsekakor še sodelovala pri snovanju naslednjega proračuna, zato na delo ministrstva v zadnjem letu mandata njen odhod ne bi preveč vplival.

S kolegi finančnimi ministri držav članic evrskega območja se znate kar hitro zmeniti. Tak je vtis. Eden od novinarskih kolegov je zapisal, da je ranjeni ameriški predsednik zdaj še nevarnejši. Kaj pravijo vaši kolegi? Prejšnji teden ste se dobili v prestolnici Poljske.

Tudi ta zadnji sestanek je bil v teh negotovih razmerah precej drugačen. Odziv evropskih finančnih ministrov in tudi drugih ustanov, tj. Evropske centralne banke, Evropske investicijske banke in Evropskega stabilizacijskega mehanizma (ESM), ostaja enoten. Nismo pričakovali, da bo ameriški pritisk tako brutalen. Vsi se strinjamo, da je to budnica za evropske politike. Nekdo, ki smo ga vsa ta leta imeli za zaveznika, morda to ni več. Pred mesecem je na tem istem srečanju predsednica Evropske centralne banke zelo dramatično ocenila ukrepe, ki jih pripravlja ameriška administracija: gre za napad na evropski finančni sistem. Tega se z mojimi kolegi ministri dobro zavedamo. Verjamem, da bomo tudi v prihodnjih tednih in mesecih zmogli enoten in odločen odziv, kar je bilo je bilo čutiti na zadnjem srečanju v Varšavi.

Kaj sicer menite o politiki ameriškega predsednika?

O tem, kaj se dogaja v ZDA, imam seveda svoje mnenje, četudi raje pozivam k temu, da najprej mi postorimo tisto, kar moramo. Pa vendar, politika ameriškega predsednika Trumpa je po mojem mnenju napačna. V začetku jeseni leta 2022 je takratna britanska premierka Liz Truss skupaj z njenim finančnim ministrom nastopila z zelo drznim programom, načrtovala je drastično znižanje davkov kot odziv na krizo, ki v Veliki Britaniji ne popusti že od izstopa iz EU. Odziv finančnih trgov je bil takojšen in tako negativen, da je premierka že po nekaj dneh odstopila. Kaj podobnega se v ZDA kajpada ne bo zgodilo, njihov politični sistem je povsem drugačen, vendar pa se je pokazalo, da celo velike ZDA niso imune za odzive finančnih trgov. Retorika je sicer drugačna, ves čas dajejo vtis, da so že vnaprej predvideli, da bodo sprejete ukrepe umaknili.

Primož Lavre

Vi v to ne verjamete?

Ne. 90 dni odloga uvedbe carin je damage control, omejevanje škode, česar seveda tega ne bodo priznali. Niso le izrazito padle cene vrednostnih papirjev, ampak se je začelo skokovito dražiti zadolževanje ZDA, predvsem njihove 30-letne obveznice. Trdno verjamem, da takšna poigravanja ne spadajo v 21. stoletje.

Ni pa Trump odstopil od carinske vojne s Kitajsko – z vsemi posledicami. Kaj to pomeni?

Evropa mora preudarno in odločno odgovoriti tudi na ta izziv. Ker ZDA še posebej v odnosu do Kitajske ne bodo popuščale, kar bo vplivalo tudi na Evropo. Vsaj kratkoročno bodo Kitajci višek proizvodov želeli prodati tudi v Evropo. Obstaja nevarnost dumpinških cen, na kar bomo morali biti še posebej pozorni. Kot sem dejal tudi kolegom v Bruslju, je to na eni strani priložnost, da EU postane voditelj in promotor proste trgovine. V zadnjih letih je bila odločno prepočasna, denimo v dogovarjanju o prostotrgovinskem sporazumu z državami Latinske Amerike ali Kanade. Zaradi ozkih interesov – v Evropi je sicer pogosto to kmetijstvo –potrebujemo več kot 20 let, da sklenemo prostotrgovinski sporazum z delom sveta, ki je naš naravni zaveznik. Nekatere arabske države so se bile v enem letu sposobne sporazumeti s temi državami. Veliko se ukvarjamo sami s sabo, s konkurenčnostjo znotraj Evrope, pozabili pa smo, da je vse pomembnejši tudi naš zunanji svet. Pričakujem celovit odziv Evrope na ameriško politiko – v tem vidim tudi našo priložnost.

Ob robu zasedanja finančnih ministrov v Varšavi ste se srečali s predsednico Evropske investicijske banke (EIB) Nadio Calvino. »Skupaj si prizadevamo za mobilizacijo ključnih naložb v Sloveniji od energetike do inovacij ter spodbujamo konkurenčnost in varnost Evrope,« je sporočila po spletu. Kaj se obeta Sloveniji?

EIB je lani dobila novo predsednico, nekdanjo špansko ministrico za finance. Dobro se poznava in razumeva, podprl sem njeno kandidaturo. Pod njenim vodstvom je bolj agilna, do letos ni vlagala v obrambno industrijo, zdaj se je to spremenilo. Pustimo ob strani moje mnenje o tem, kaj si mislim o krepitvi vojaške industrije, z vidika posla je to velika priložnost, a tudi nuja, ker se mora Evropa zanesti nase. EIB je prepoznala priložnosti na finančnih trgih, bolj aktivno vlaga sredstva tudi v sklade tveganega kapitala, kar je za nas še posebej pomembno, ker je razvoj kapitalskega trga ena od prioritet ministrstva. Glede tega smo se hitro našli, tudi o tem sva govorila na zadnjem sestanku, z banko bi želeli še bolj dejavno sodelovati.

»V prihodnje bo vlada skušala tudi z davčno politiko nasloviti ključne dejavnike – rast, razvoj in stabilne javne finance,« ste v osnutku letnega poročila o napredku 2025 obelodanili vaše namere. Boste pri davkih res samo »skušali«?

Letno poročilo je rezultat prenovljenih fiskalnih pravil. Fiskalni zakon smo uspešno prilagodili novim pravilom ekonomskega upravljanje na ravni EU. Prav vsem političnim strankam gre zasluga, ker so prepoznale, da je treba za vodenje fiskalne politike v korist Slovenije dati na stran politikantske interese. Vlada je napovedala več reform in jih tudi izvaja. Predsednik vlade je večkrat dejal, da bi za njihovo izpeljavo potreboval dva mandata. A to nikdar ni bil izgovor, da nečesa nismo opravili. Obratno. Leto dni pred volitvami smo sprejeli zakon o zdravstveni dejavnosti, najpomembnejši zakon zdravstvenega svežnja reformne zakonodaje. Podobno je tudi s pokojninsko reformo in stanovanjsko politiko. Tisto, kar smo se dogovorili, bomo tudi naredili in se zaradi predvolilnega računa ne bomo ustavili, češ da smo se le šalili ...

Torej se niste šalili niti z davčnimi spremembami oziroma reformo?

Davčni sistem je potreben prenove, vendar naj ponovim, da zagovarjam manjše korake. Kakršnakoli sprememba že se načrtuje na tem izjemno občutljivem področju, ne zmanjka tistih, ki te napadejo. Četudi gre za majhen segment družbe, so tisti, ki se čutijo prizadeti, zelo glasni, medijem pa so všeč glasni ljudje in iz tega se hitro splete negativna zgodba. Vsi smo za davčne spremembe, ko preidemo k uresničitvi, pa takoj naletimo na absolutno averzijo.

Kaj se dogaja z izhodišči za obdavčitev premoženja in prestrukturiranje v smeri razbremenitve dela? To niti ni bil majhen korak.

Pri davkih smo naredili kar precej sprememb, a so bile deležne zelo malo pozornosti. Denimo olajšave pri zaposlovanju mladih ali bolj izobraženih tujih delavcev, ki jih želimo privabiti v Slovenijo. Izboljšali smo davčno okolje za zagonska podjetja. Žal o vsem tem ni preveč popularno govoriti, bolj zanimiva je obdavčitev premoženja. Konec lanskega leta je bil v javni obravnavi zakon o obdavčitvi premoženja. Presežno premoženje smo definirali kot presežne nepremičnine. Odziv je bil velik, predvsem negativen. Tudi znotraj koalicije so nas nekateri opozarjali, naj se s tem ne ukvarjamo, saj je le še dobro leto do volitev. V Sloveniji nikoli ni pravi čas za pogovor o temah, ki so težke, pa bi se bilo treba o njih pogovarjati. Vesel sem podpore predsednika pa tudi večjega dela koalicije, da gremo z zakonom naprej. Pri nekaterih pomembnih vsebinah in zakonih je treba priti do konca.

Ni nujno, da spremembe uzakonimo v tem mandatu, a treba je zapreti vsaj prvo poglavje, zakon pa nato lahko takoj vzamemo iz predala v začetku novega mandata. Pričakoval sem burno razpravo, politično to ni oportuno, ampak kritike smo res želeli slišati. Več sestankov, internih na ministrstvu kot tudi z zunanjimi strokovnjaki smo imeli v preteklih mesecih o tem, kako se teh res številnih pripomb lotiti. Že nekaj časa imamo napisano novo, spremenjeno verzijo zakona, njegovo delovno ime je »davčne spremembe z namenom spodbujanja stanovanjske politike«.

No, to se že lepše sliši.

In tudi bolj ustrezno. Davčna politika je vedno podporna politika. Z davki ne bomo rešili vseh problemov, lahko pa spodbujamo druge politike – v tem primeru stanovanjsko. V zadnjem letu se prav tu ogromno dogaja. Zelo dobro sodelujemo z ministrstvom za solidarno prihodnost, dva pomembna zakona sta bila pravkar v javni obravnavi.

Zakaj potemtakem ni davčnih sprememb že v tem svežnju stanovanjske zakonodaje?

Zakon o davčnih spremembah z namenom spodbujanja stanovanjske politike sem že omenil. Z njim smo naslovili večino pripomb, vendar pa bi bil davčni izkoristek bistveno nižji kot v izhodiščih zakona. Naš glavni namen je podpora stanovanjski politiki. Davčne spremembe bodo izključno podpora temu, da se cene stanovanj znižajo, da mladi in srednji sloj lažje prideta do stanovanja.

Ne razbremenitev dela? Se zdaj ta cilj umika?

Ne umikamo ga. Predlog je, kot rečeno, pripravljen, vsaj interno ima razmeroma visoko podporo. Zaznali smo precejšnjo težavo, glede katere se z ministrstvom za solidarno prihodnost strinjamo, da se jo je treba najprej lotiti – gre za pravno varnost lastnikov oziroma najemodajalcev. Veliko stanovanj je praznih in se ne oddajajo, ker se lastniki bojijo težav, na katere bodo lahko naleteli; v Sloveniji se da vse preveč zlahka izogniti plačilu tudi z neskončnimi sodnimi postopki. Lastniki ne morejo odsloviti najemnika razen po dolgem in zapletenem postopku. Pomembna je tudi varnost najemojemalcev. Strinjam se s strokovnjaki, ki o naših predlogih pravijo, da so dobri, a je predpogoj ustrezna ureditev sporov med najemniki in najemodajalci. Ta del je v pristojnosti ministrstva za pravosodje, ki je ključno, da se pravna varnost lastnikov nepremičnin ustrezno uredi.

Primož Lavre

Nekaj te večje »varnosti« najemodajalcev vsebuje že predvidena novela stanovanjskega zakona.

Da, vendar le nastavek. Kot sem dejal, spremembe, ki jih pripravljamo, ne bi radi prenašali v naslednji mandat ali nekam v prihodnost, ko bodo nastopili lepši časi. Želim si, da bi nam prisluhnili tudi na ministrstvu za pravosodje in to vprašanje rešili še v tem svežnju stanovanjske zakonodaje.

Omenili ste zdravstveno reformo. V kakšnem smislu imamo lahko novelo zakona o zdravstveni dejavnosti za reformni zakon? Zdravniška združenja so prepričana, da bo to zdravstvo celo ošibilo, ga naredilo manj učinkovitega, podaljšalo čakalne dobe.

Zdravstvo je z naskokom največje in najbolj kompleksno reformno področje te vlade. Sprejeta je bila vrsta zakonov in uredb, najbolj ključen pa je res zakon o zdravstveni dejavnosti. Naša vlada je prva, ki si je upala zelo jasno razmejiti javno in zasebno zdravstvo. Mi nismo, sam še posebej ne, proti zasebni iniciativi, prepričan sem, da javni sektor potrebuje primerjavo z zasebnim, saj je tudi zato lahko bolj učinkovit. Zame je nesprejemljivo, da iz javnega zdravstvenega sistema vzameš le najboljše, le tisto, kar ti ustreza – denar za izobraževanje, raziskave, dopuste ... – potem pa v zasebnem sektorju, velikokrat popoldne, le še služiš. S tem smo presekali. Naj zdravniki delajo kot zasebniki, ne morejo pa biti dvoživke. Sistem jim je to omogočil, oni so se mu le prilagodili, niso krivi zdravniki.

Že s tem, da ste jim rekli dvoživke, ste jih morda užalili.

Kako pa naj se izrazim? Bili so dvoživke, ker jim je sistem to omogočal. Kriva je politika, ki takšnega posega ni zmogla in ga je le napovedovala. Ena največjih neumnosti je demonizirati zdravnike. Težave z zdravstvom niso naša posebnost. Ko je prejšnji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan dejal, da bomo skopirali finski in estonski model zdravstva, ker naj bi bila učinkovita, sem finančna ministra teh dveh držav vprašal, kaj si o tem kopiranju mislita, a sta mi zgroženo odvrnila: »Pri nas zdravstvo ne deluje.« Na zahodu ni države, kjer bi lahko dejali, da zdravstvo deluje, pa bi se s tem strinjali tudi oni sami. Stroški zdravljenja naraščajo, življenjska doba se povečuje, poznamo vse bolj učinkovita zdravila, a vsega tega nismo sposobni financirati.

Tudi težave z razmejitvijo med javnim in zasebnim zdravstvom niso omejene na našo državo. Z bivšim avstrijskim finančnim ministrom Magnusom Brunnerjem, s katerim sva se odlično razumela, sva se pogovarjala tudi o tem. Ko sem mu povedal, kaj počnemo, mi je dejal: »Vsa čast vam! Tudi mi vemo, da bi bilo treba javno in zasebno bolj jasno razmejiti, a v to ne upamo poseči.« Strah je glede tega, kaj se bo zgodilo. Ko je sindikat Fides napovedal stavko, so nam napovedali, da še nobena vlada ni preživela štirinajst dni njegove stavke. Sistem se bo sesul. A ni deloval nič slabše. Nazadnje nam je uspelo izvesti del reformnih ukrepov prav zaradi te stavke. Gre za strah, poseči tako globoko, kar vsi vemo, da je treba storiti, a si politika ne upa tvegati.

Verjamete v »zdravilne« učinke, ki jih napoveduje zakon o zdravstveni dejavnosti?

Absolutno verjamem, da bo zgodovinska razmejitev javnega in zasebnega zdravstva vodila do večje učinkovitosti javnih servisov. Kdor ne želi delati v javnem sektorju, naj se dokaže v zasebnem. Vsakomur privoščim, da bi bil uspešen. Zakaj zasebni zavodi ne vlagajo kaj dosti v raziskave in razvoj? Ker je fino, da to počno javne ustanove, fakultete, nenazadnje tudi obe največji bolnišnici UKC Ljubljana in UKC Maribor.

Po podatkih kolegice ministrice za zdravje se tudi stanje čakalnih dob izboljšuje. Pa ne gre za drugačno metodologijo, kot se podatkom oporeka. Ne, stanje je dejansko boljše. Prejšnji minister za zdravje je izvedel eksperiment, s katerimi smo na začetku mandata nekaj sto milijonov evrov namenili skrajšanju čakalnih vrst. Izkazalo se je, da denar ni ključni problem zdravstva. Sistem je treba spremeniti.

V ta eksperiment se vlada sploh ne bi smela spustiti!

Ta eksperiment oziroma »stresni test« je še vedno prinesel pozitivne rezultate. Čakalne dobe so se zmanjšale, vendar so se opravljali posegi, ki niso tako urgentni. Potrebne so prioritete. V zdravstvu ni vse enako nujno potrebno.

Skupaj z ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel ste v pismu poslancem Svobode opozorili na amandma k noveli zakona o zdravstveni dejavnosti, po kateri koncesionarji ne bi mogli akumulirati presežkov in širiti dejavnost. Ni pomagalo, koalicijski poslanci so svoje dopolnilo uveljavili. Ostajate na različnih bregovih?

Tega niti na skrivamo. Marsikdaj se kdaj o čem tudi ne strinjamo in si to tudi povemo. V posameznem primeru tudi javno. Na to gledam v pozitivni luči, če smo v dilemi, je prav, da se to javnosti lahko tudi pove, ne more biti vse, kar naredimo, super. To dokazuje, da smo ena najbolj demokratičnih strank, in ne dvomim, da se bo to izkazalo za pozitivno. Moje stališče je še vedno isto. Sprejeti amandma je nepotreben, kar sem tudi javno pojasnjeval, to pa delu medijev, ki bi jih lahko uvrstili med bolj leve, ni bilo všeč – ker so dobički menda nekaj slabega. Takšno razmišljanje je zame grozljivo. Stremljenje za dobičkom te sili v uspešnejše poslovanje, demonizirati koncesionarje, ker so ustvarili dobiček, je nespametno. Dobički koncesionarjev dokazujejo, da so lahko bolj učinkoviti od javnega sektorja. Z njimi se mora ukvarjati nekdo drug – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta določa cene oziroma uteži zdravstvenih storitev. Če se ugotovi, da gre za presežne dobičke, je treba ceno storitev znižati. Z administrativnim narekovanjem, da ne smete ustvarjati dobičkov, vrniti jih morate nazaj v svojo dejavnost, bodo koncesionarji, računovodsko je to mogoče, prikazovali manj ali nič dobička. To je pesek v oči tistim, ki niso učinkoviti.

Naj ob tem opozorim še na nabave v zdravstvu, tudi tega se v zdravstvu še nismo dovolj resno lotili. Niso redki primeri, ko javni zavodi kupujejo določeno opremo dražje od zasebnikov. Govorite s komerkoli, ki je delal tako v javnem kot tudi zasebnem zdravstvu, pa vam bo povedal, da imajo dobavitelji dvojne cenike. Ne vem, kakšen izraz najti za takšno prakso. Na dobiček koncesionarjev v veliki meri vpliva tudi to, po kakšni ceni kdo nabavlja medicinsko opremo in zdravstveni material. Verjamem, da ni naš cilj vsega tega zamegliti in bi vsi čim dražje kupovali, samo da bi ne bilo dobičkov. A to je en primer.

Rad bi poudaril, da sprejeto dopolnilo vladnih poslancev ni ključni del zakona. Razumem, da v politiki in v medijih odmeva kot prvovrstna novica – oh, glejte jih, sprli so se! Kot rečeno, različna stališča bomo, če bo treba, tudi v prihodnje javno obelodanili. Povedati svoje mnenje, četudi drugačno, v vsaki organizaciji pa tudi v družbi vodi k napredku.

Imate kaj posluha za enoleten odlog plačevanja prispevka za dolgotrajno oskrbo? Predlagal ga je Gospodarski krog, ki združuje gospodarske in kmetijske organizacije.

Nič kaj dosti posluha nimam za tak predlog. O tem pričakovanju gospodarskih združenj je bilo kar precej debate v okviru pogajanj o pokojninski reformi. Ne verjamejo, da bo sistem dolgotrajne oskrbe lahko zagotovil storitve, ki se bodo financirale iz tega prispevka. Kot ministra za finance – pa ne zato, ker sem po definiciji konservativen – me je bolj strah, da ta prispevek ne bo dovolj za vse storitve, ki jih želimo ponuditi starostnikom. Že ves čas vemo, da bo v prvem letu prišlo do zamika, kar smo načrtovali tudi v proračunu, saj se ta pravica uvaja postopno. V nedavno sklenjenih pogovorih o pokojninski reformi je bilo nazadnje dogovorjeno, da ne bo ne izenačitve glede prispevne stopnje za pokojninsko zavarovanje med delavci in delodajalci, pa tudi ne zamika uveljavitve prispevka za dolgotrajno oskrbo. Pričakovano pa bodo gospodarska združenja vedno in povsod zahtevala znižanje davkov. Ob tem se je treba pogovarjati tudi o tem, katere storitve zagotavljamo z davki in katere, če vztrajajo, da so zanje nepotrebne, naj ukinemo. Tu jim besed zmanjka.

Radi bi pognali gospodarsko rast, ki bo polnila proračun.

Spet sva pri tem, na kar sem opozoril: davčna politika je podporna politika. Kritičen sem do poenostavljanj, češ z znižanjem davkov bomo dvignili gospodarsko rast. To je bolj kompleksno vprašanje. Naši državi gre zelo dobro, tako po finančnih kazalnikih (proračun sektorja države) kot po gospodarski rasti je Slovenija že ves mandat te vlade v zgornji polovici držav EU. Tako kaže tudi za naprej, kar nam priznavajo mednarodne ustanove. Pri nas se neverjetno zlahka opleta z izluščenimi podatki in razglaša, kako nekonkurenčni smo. Moj odgovor je vedno: če nam ne verjamete, vprašajte Mednarodni denarni sklad, Evropsko komisijo in OECD. Včasih sem kar malce presenečen ob njihovih pohvalah, kaj vse delamo in kako dobro nam gre. Seveda, in od tega ne bežim, se lahko primerjamo tudi s Kitajsko in azijskimi trgi. Ker izhajam iz poslovnega sveta in nikoli nisem bil politik, imam tudi državo, ki mi je izjemno všeč glede vodenja ekonomske politike. A nemogoče je kulturo Singapurja prinesti v Slovenijo. Takšno prodajanje cenenih zamisli nima realne osnove. Štiri najpomembnejše bonitetne agencije so v zadnjem letu Sloveniji dvignile obete iz stabilnih v pozitivne. Če bomo nadaljevali s takšnimi politikami, bodo naš rating še dvignili. A kaj, ko to v tej državi nikogar ne zanima, bolj všečno je na ves glas oznanjati, kako slabo nam gre.

Tudi dogovor o pokojninski reformi bodo pretresle mednarodne ustanove, ki ste jih omenili, začenši z Evropsko komisijo. S kakšnimi številkami lahko postrežete, da to, kar ste dosegli v pogajanjih, izpolnjuje merila fiskalne vzdržnosti oziroma vzdržnosti pokojninskega sistema?

Vprašanje mi je res blizu. Reforme, ki jih izvajamo, se vse prevečkrat skušajo razvrednotiti, češ da sploh ne gre za prave reforme. Lani uveljavljeno reformo plačnega sistema v javnem sektorju (letos se moramo dogovoriti še o merilih za nagrajevanje delovne uspešnosti oziroma variabilnega dela, kar je pomemben vidik reforme javnega sektorja) Evropska komisija še vedno evalvira. Spuščala se je v podrobnosti, o katerih niti v Sloveniji ni nihče poizvedoval.

Se bojite, da njeno mnenje ne bo pozitivno?

Ne. Vem, da bo mnenje pozitivno, ker sem vodil vladno pogajalsko stran. Štirinajst dni po sklenitvi pogajanj je bila pri nas tudi delegacija Mednarodnega denarnega sklada. O tej reformi so vedeli več kot večina ustanov v Sloveniji. To so ljudje, ki jih ni mogoče odpraviti s političnimi floskulami. Analize opravijo sami. Podobno bo s pokojninsko reformo. Pri nas pa se tako pomembne reforme obravnava kot nekak ništrc. Velik delež sredstev, ki ga prejemamo iz Načrta za okrevanje in odpornost, je pogojen z izvedbo ukrepov, ki smo si jih zadali sami. Prejšnja vlada jih je napisala poleti 2021. Pri tem je bila ena najbolj ambicioznih vlad v Evropi in se znala s tem pohvaliti. A izvesti jih mora ta vlada. Nekateri so pač močni v besedah, drugi v dejanjih.

Primož Lavre

Vprašali ste me o izračunih glede fiskalne vzdržnosti oziroma vzdržnosti pokojninskega sistema. Nisem prav vesel, ker se pokojninsko reformo postavlja v kontekst predvolilnih spopadov. Kot da bi bila prava tista reforma, ki bi nam omogočila, da delamo manj, plačujemo manj prispevkov v pokojninsko blagajno in hkrati prejemamo še višje pokojnine.

To je populizem.

Seveda je populizem, in prav to me iritira. Tudi del medijev je pristal nanj, sicer si ne bi zastavljali retoričnih vprašanj v slogu: le kakšna reforma je to, če ljudje ne bodo imeli višjih pokojnin. Pri tej reformi nam gre najprej za dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema. Že danes skoraj poldrugo milijardo evrov na leto plačujemo iz proračuna v pokojninsko blagajno. Celotna zahodna družba ima problem, Slovenija še posebej. Na enega zaposlenega, ki vplačuje prispevke, so projekcije še slabše.

Pokojninsko reformo bo sicer lažje speljati, ker se bodo spremembe uveljavljale v prihodnjih desetih ali celo dvajsetih letih. Večina mlajših gotovo ne razmišlja o tem, ali se bodo upokojili pri triinšestdesetih, petinšestdesetih ali sedeminšestdesetih letih. Slejkoprej bomo tudi prišli do tega, ko bo določanje upokojitvene starosti in delovne dobe vezano na življenjsko dobo. Nekatere države so to že uvedle. Po desetih letih bo treba še kaj storiti, merim predvsem na drugi in tretji pokojninske steber.

Naj se vrnem na vprašanje izračunov. Boste z njimi postregli javnosti?

Izračuni obstajajo, predstavljeni so bili v strokovnih krogih. Ministrstvo za delo, ki je vodilo pogovore, je najelo Inštitut za ekonomska raziskovanje, ki je opravljal izračune. Izkazalo se je, da so podatki, zaradi katerih smo šli v reformo, že zastareli. Nanje je vplival pretok tuje delovne sile, in vesel sem, da to v Sloveniji ni pospremljeno z negativnimi resentimenti kot v marsikateri drugi državi. Vse več ljudi tudi ne gre v pokoj takoj, ko izpolni pogoje. Podpiram ministrstvo za delo, ki je izpostavilo mehke rešitve spodbujanja ljudi, da bodo delali dlje, pa tudi spodbude, da bodo več delali tudi upokojenci.

Mimogrede, ste bili med tistimi v vladi, ki so dvomili o »papežu« – Marijanu Papežu?

Tako kot nekateri drugi kolegi sem tudi sam razmišljal o tem, ali ni morda že napočil čas, da vodenja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po dvajsetih letih prevzame nekdo drug s svežimi idejami in energijo. Nič nismo imeli osebno proti Marijanu Papežu.

Ena od prioritet ministrstva je razvoj kapitalskega trga. Bo finančno opismenjevanje vključeno v osnovnošolske in srednješolske programe kot samostojni predmet?

Imamo srečo, ker ta prioriteta ni tako politično izpostavljena in lahko delamo bolj umirjeno. V preteklih letih in desetletjih je bilo narejenega premalo, saj se ve, da imamo 27 milijard sredstev na transakcijskih računih spečega kapitala. V interesu imetnikov in države ter nenazadnje gospodarstva je, da se ga aktivira. A to je le eden od ciljev. Strategijo razvoja trga kapitala smo sprejeli marca 2023 in od prvega dne jo tudi izvajamo. Del tega teka na dolge proge je tudi finančno opismenjevanje. V tem kontekstu enak pomen dajem vsebinam iz strategije Digitalna Slovenija 2030. Glede tega sem v vladi precej glasen, glasna je bila prejšnja in je tudi zdaj aktualna ministrica za digitalizacijo.

Imate posluh pri resornem ministru?

Imam, zelo sem zadovoljen z odnosom ministra za vzgojo in izobraževanje Vinka Logaja pa tudi direktorice zavoda za šolstvo Jasne Rojc. Strategija finančnega opismenjevanja, ki smo jo sprejeli na začetku leta, predvideva minimalno 35 ur finančnega izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah. Na začetku niti ni nujno, da bi bil to samostojni predmet, pred tem bo treba usposobiti tudi učitelje, jih motivirati, profilirati vsebine. Vse življenje se ukvarjamo s financami, tega se niti ne zavedamo, in prav je, da se zavedamo tudi, v kakšna tveganje se spuščaš, kako se obvarovati prevar. Imam sorodnike, ki so pri kriptovalutah izgubili veliko denarja, opismenjevati je treba tudi starejše.

Minister Logaj mi je zadnjič dejal, da kurikulumi v Sloveniji izvirajo še iz časa Avstro-Ogrske, to je kot tanker, ki se med plutjem težko obrne. Enkrat sem se že javno vprašal, ali je res nujno, pa ne bi rad ciljal na poučevanje zgodovine, da znajo dijaki ločiti med nizozemsko in angleško buržoazno revolucijo, na drugi strani pa ni niti ene ure namenjene poučevanju o ekonomiji in financah. Nočem pavšalno kritizirati šolstva, izobraženi delavci so vendar ena naših konkurenčnih prednosti. Zakaj Novartis in Sandoz toliko vlagata v Sloveniji? Eden glavnih razlogov je prav izobražen kader. Šli smo jim na roke in študij farmacije uvedli tudi na mariborski univerzi.

Dovolite mi še informacijo, da smo na seji vlade potrdili zakon o individualnih naložbenih računih. Namenjeni so spodbujanju dolgoročnega varčevanja prebivalstva v finančnih instrumentih, razširitvi možnosti za razpršitev prihrankov prebivalstva, razvoju slovenskega trga kapitala in razširitvi virov financiranja gospodarstva. Gre za kombinacijo dolgoročnega varčevanje in finančnega opismenjevanja.

Ali ste se »oddahnil« po spisanih ovadbah zaradi zloglasne Litijske?

Se mi niti ni bilo treba. Glede na podatke, ki jih je predstavila predvsem nekdanja ministrica za pravosodje, je bil tak izid policijske preiskave logičen. Že po operativni strani je šlo s tem projektom res veliko narobe, zaradi česar morajo vpleteni prevzeti odgovornost. Tudi po predstavljenih ovadbah, poslanih tožilstvu, se je del medijev, ki jih ne zanima kaj dosti, kaj v njih piše, raje spraševali, zakaj nekdo ni ovaden …

Kar je nekako vendar razumljivo, nakup je podpisala ministrica Švarc Pipan, vi pa ste dali denar.

Vam bom odgovoril na to vprašanje. Če ni tako, kot ustreza določeni politiki, ne zaupamo niti preiskovalnim organom, pripravljeni smo ob sodelovanju dela medijev rušiti vse državne institucije. Ustvarja se vtis, kot da v Sloveniji nimamo nobene neodvisne ustanove, ker so vse po vrsti spolitizirane. To je katastrofalno! Želel bi si, da bi bili mediji bolj kritični do tistih politikov, ki nenehoma načenjajo integriteto teh institucij. In sodstvo je glede tega povsem v vrhu.

Primož Lavre

Vloga ministrstva za finance v zadevi Litijska je bila izpostavljena, ker je šlo za sredstva, ki smo jih decembra 2023 zagotovili s prerazporeditvijo iz splošne proračunske rezervacije in niso bile predvidena v proračunu ministrstva za pravosodje. To smo storili, ker je bil po zagotovilih ministrstva projekt pripravljen tako kot vsak drug. Med nami in računskim sodiščem je prišlo do razlik glede tega, ali je šlo za predvidljiv ali nepredvidljiv namen. Računsko sodišče je povedalo, da bi moral biti nakup načrtovan že v rebalansu proračuna. Mi smo vztrajali, da to ni bilo mogoče. Uradniki, ki se pri nas ukvarjajo s proračunom, bi si želeli natančnejšo zakonsko dikcijo, kaj je in kaj ni nepredvidljivo. Glede tega nenehno prihaja do razlik z računskim sodiščem. Kot rečeno, to je edina vloga ministrstva za finance pri tem nakupu, vse drugo je politizacija, poskus relativizacije politične odgovornosti in osebne odgovornosti ljudi, vpletenih v nakup. Upam, da tožilstvo in nato morda sodišče čim preje opravita svoje delo.

Takšen nekaj milijonski nakup, namenjen sodni stavbi, bi moral biti predvidljiv.

Kot enega od primerov naj omenim del sredstev, ki jih je vlada, ministrstvo za gospodarstvo namenilo za energetske subvencije podjetjem. Računsko sodišče je podobno kot v primeru Litijske menilo, da bi morala biti tudi sredstva za te subvencije predvidena v proračunu. Šlo je za dvajset milijonov evrov, pa tega nihče ni problematiziral.

Ker ste tudi podpredsednik stranke Gibanja Svoboda, je najbrž odveč vprašanje, ali se boste potegovali tudi za drugi mandat?

Do trenutka, dokler mi predsednik vlade ni ponudil mesto ministra za finance, nisem niti pomislil, da bi bil politik. Da sem politik, se še do zdaj nisem povsem sprijaznil. Nekaterih navad in ravnanj, ki jih pričakujejo drugi ljudje pa tudi mediji od politikov, ne bom počel. V politiki je opurtunizem mainstream, in temu se ne mislim prilagoditi. Pomembno je, kako se počutim pri tem, kar delam, zato sem morda razumljen – na kar so me kolegi nekajkrat že opozorili – tudi kot antipolitik in za povrh še arogantnež. Kot podpredsednik stranke in vlade bom šel na volitve in skušal čim bolj na glas zagovarjati vse to, kar sem naredil v tem mandatu. Ne obljube, dejanja so tista, ki štejejo. V teh treh letih je bilo glede reform narejenega več kot prej v dvajsetih letih. Najbolj glasni glede reform so prav tisti, ki v več mandatih niso zmogli niti ene resne reforme.

Niste si torej privoščili le kratkega izleta v politiko?

Ne delam dolgoročnih načrtov. S tem prav lahko živim. Z vso dušo in telesom sem zdaj v tem poslu, zaradi česar trpi tudi moje zasebno življenje. A tako je, vztrajal bom do konca, na volitve prihodnje leto ne grem s figo v žepu.

Ker ste že omenjali zasebno življenje. Imate prijatelja oziroma prijatelje, pri katerih boste dopustovali?

Ne. Imam sicer veliko prijateljev ...

Premožnih glede na vašo poslovno kariero.

Tudi. Če je bilo do včeraj povsem normalno, da lahko dopustujem pri prijatelju ali znancu, se moram danes vprašati, ali to še lahko storim. Ko iz banalne stvari naredimo problem, to pomeni, da se ne ukvarjamo s stvarmi, pomembnimi za državo. Vidi se, da bodo čez leto dni volitve. Pogovarjajmo se raje o superračunalniku, bolj bi si želel vprašanj, ali je 75 milijonov evrov, ki jih zanje namenja država, res upravičenih, za kaj jih namenjamo. To bi moralo zbuditi državljanke in državljane, to zvedavost bi morali spodbujati mediji. A kaj, ko te reči nikogar ne zanimajo.

Z vidika integritete ravnanje predsednika vlade to ni banalna tema.

Absolutno. Če politik prespi pri znancu in se dokaže, da je šlo za uslugo, je to resna stvar. A vendar, bodimo realni.

Vsekakor boste dopustovali na lastne stroške.

Ja, seveda.