Kakšen dan sem potrebovala, da sem sploh dojela, za kaj pravzaprav gre. Ne, ne gre za običajno politično manevriranje, tisto rutinsko prelaganje figur na šahovnici, kjer vsi vemo, kdo je kralj, kdo pa kmet.

Robert Golob je tokrat potegnil potezo, ki diši po nečem precej bolj surovem – po neposrednem razgrajevanju političnega prostora. Nagovarjanje poslancev in članov Logarjevih Demokratov, da se mu pridružijo, in to mimo samega Logarja? To ni več politika dialoga. To je politika delovanja »za hrbtom«. Ali, če smo bolj pikri: politika razstavljanja volilnega rezultata ali – poskus prevare volivcev.

Upam, da Golob po takšnih napovedih in poskusih ne bo več govoril o nekakšnih prevarantih – na drugi strani. In če še enkrat ponovim: če ne vzameš glasovnice in bojkotiraš glasovanje, je enako, če ne še slabše, kot če glasovnico označiš.

In potem še ton. Besede. Oznake. Ko predsednik vlade svoje politične nasprotnike ožigosa s »prevaranti«, to ni več le retorična bravura za domačo publiko. To je signal. Sporočilo, da dialog ni več potreben, ker so na drugi strani – kaj že? – moralno sporni? Diskreditirani vnaprej. V takšnem okolju pa politika ne išče kompromisov, ampak sovražnike.

In na drugi strani – Janez Janša, paradoksalno, prvič po dolgem času deluje umirjeno. Skoraj zadržano. Ko so mnogi že videli oblikovanje nove koalicije, je hladno izjavil: ne, vlade ne sestavljamo, pripravljeni smo na vse scenarije. Manevrira. Kako dolgo bo trajalo, da bo Janez Janša premišljen? Bolj moder?

Ulica je postala legitimno politično orodje. Bo Janša tokrat drugače reagiral? Mehkeje? Ali pa bomo gledali reprizo, le z nekoliko drugačnim scenarijem?

Res je, kar pravi in čemur ne more več nasprotovati niti Golob: država ni v najboljši kondiciji, četudi finančni minister Klemen Boštjančič vztrajno trdi drugače. Golob je »zafrknil«, ko si je skušal z božičnico dodati kakšnega volivca, dvig plač v javnem sektorju ni prinesel želenih učinkov in dvig minimalne plače – še nismo, a bomo vsak čas v minusu – napoveduje tudi Davorin Kračun, prvi mož Fiskalnega sveta.

Janša je očitno premier za krizne čase, da ga je mogoče po mandatu ali že med njim čim bolj »pljuvati«, kritizirati in spraviti na pot, da naslednje volitve izgubi. Prvič je vlado vodil tam nekje leta 2004, malo po tem, ko se je »šel« Janez Drnovšek predsednika republike, drugič okoli leta 2011, ko je bila kriza, potem kovid in zdaj je vsakršna kriza – energetska, carinska, vojna …

Vedno znova ista zgodba: Janša ne pride na oblast v časih obilja, ampak v časih, ko se računi šele začnejo seštevati. In da je mera polna, si jamo poglablja še sam, še preden je na oblasti – z interventno zakonodajo, o kateri ne govori le obstoječa koalicija, da je pogubna, ampak tudi številni ekonomisti.

In Golob? Državo pušča – če uporabimo Janšev izraz – v »slabi kondiciji«, kar je sicer politična fraza, a žal z realnim jedrom. Sistem je utrujen, reforme so obstale na pol poti, družba pa razdeljena bolj kot kadarkoli. In v takšnem okolju prepušča vodenje države drugim; oblast se v takih razmerah ne »izvaja«, ampak preživlja.

Morda pa je največja ironija prav v tem, da oba pola – Golob in Janša – igrata vsak svojo igro, Golob je že obupal, Janša pa zdaj čaka bolj kot ne v ozadju. Eden razgrajuje znotraj, drugi čaka zunaj. Medtem pa država … obstaja nekje vmes. In mi z njo.

Tu nekje na robu pa stoji še ena zanimiva figura – Zoran Stevanović. Njegova drža, pogosto robata, neposredna, brez političnega filtra, je za ene osvežujoča, za druge nevarna. A v resnici je simptom časa. Politika, ki se trudi biti všečna na drug, robusten način, hoče biti bolj avtentična.

Njegov slog ni naključje, je odziv. Na elito, ki govori v olepšanih frazah, in na prostor, kjer se zdi, da je neposrednost edini način, da sploh prideš do besede in politično preživiš.

Zato pravo vprašanje ni več, kaj dela Golob. Njegova strategija je jasna: preživeti, razširiti vpliv, razbiti konkurenco. Vprašanje je, kaj bo naredil Janša, zdaj, ko ima priložnost.

Kaj se nam obeta? Kako bo ravnal Janša? Kaj si bo tokrat izmislil? Kako bo preprečil napade, proteste, ki se jim na levi najbrž ne bodo odrekli? Ulica je postala legitimno politično orodje. Bo Janša tokrat drugače reagiral? Mehkeje? Ali pa bomo gledali reprizo, le z nekoliko drugačnim scenarijem?

Šimen Zupančič

Janša pravi, da je čutiti veter nove slovenske pomladi. Prihaja slovenska pomlad? Ja, ampak takrat je bil drug čas. Bile so izredne razmere. Bil je čas upanja, hrepenenja, tudi strahu, nemira. Bili so »sveti« cilji, zdaj so cilji napredek, mir, blagostanje.

Zato so potrebni drugačni prijemi. Težko prenašamo ekstreme in same reforme in reforme, ki bolj malo prinesejo. Zato naj pridejo zrelost in odgovornost, modrost. Ni treba vsega postavljati na glavo.

A trenutno prihajamo v še drug cirkus: v delitev pogače, delitev funkcij. Naj ne gre po principu, kaj bi kdo rad, ampak predvsem po načelu, kaj kdo zmore. Komu od Logarjevih Demokratov vsak drugi dan kaj »uide«, zdi se, kot da niso enotni, potem vse skupaj hitro popravljajo.

V NSI se ukvarjajo bolj z ukrepi, ki so jih pripravili skupaj z Demokrati in Resnico, Janša menda še kar ne sestavlja vlade, sindikati pa so nemirni zaradi napovedanega združevanja ministrstev za delo in gospodarstvo in zaradi napovedanih ukrepov.

Morda pa je največja ironija prav v tem, da vsi akterji – vsak s svojim slogom, od Golobove moralizirajoče ostrine do Stevanovićeve surove neposrednosti – prispevajo k istemu rezultatu: političnemu prostoru, v katerem je in bo vse manj prostora za sredino, za dialog. In mi? In država? Mi medtem čakamo. Kot vedno.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.