Po vrnitvi v Slovenijo je naredila intervju z Miloševićevo ženo Mirjano Marković in prevedla njeno knjigo, po novinarski karieri je v državni upravi svetovala Igorju Bavčarju in Radu Bohincu, po prihodu Janeza Janše na čelo vlade pa so jo premestili v azilni center. Razložila je tudi, kako je vstopila v politiko, zakaj se je razšla z Borutom Pahorjem in zakaj ni več v dobrih odnosih z Zoranom Jankovićem. Komentirala je aktualno politično dogajanje in napovedala, kakšna usoda čaka slovenske medije.

Ste odlična poznavalka dogajanja v Srbiji, saj ste bili ključna leta razpada Jugoslavije dopisnica v Beogradu. Pred tedni so z državniškimi častmi pokopali vojnega zločinca Ratka Mladića, ki ga nekateri slavijo kot narodnega heroja. Zakaj se Srbi še vedno niso pripravljeni soočiti z zločini svojih rojakov?

Glavni vzrok vidim v srbski politiki. Moramo vedeti, da v času Miloševića večina prebivalstva ni vedela za ravnanje jugoslovanske armade in srbskih paravojaških enot na ozemlju bivše Jugoslavije. Ljudje so stalno poslušali o tem, kako se Srbi branijo, in le redki so vedeli, da je resnica obratna. V Beogradu sem živela in delala od leta 1988 do 1993 in tudi sama sem vsak dan spremljala njihove medije. To je bilo obdobje pred internetom in na njegovih začetkih, ko večina ljudi še ni uporabljala računalnikov, mobilni telefoni pa so morda nastajali zgolj v glavah njihovih kasnejših izumiteljev. Informacije si pač dobival v tisku, po radiu in televiziji. In Milošević se je potrudil, da je od tam prihajala izkrivljena resnica.

Nekaj resnice je prihajalo počasi na dan v času premiera Zorana Đinđića (2001–2003), ki so ga ubili, kasneje pa v obdobju, ko je bil predsednik demokrat Boris Tadić (2004–2012). Tadić je po vojni tudi obiskal Srebrenico, se poklonil žrtvam in se opravičil za storjene Mladićeve zločine. A skrajni nacionalisti so ga zrušili in takrat je prišel na oblast Aleksandar Vučić, ki Srbijo, enkrat kot premier, drugič kot predsednik, vodi že več kot 14 let. Izhaja iz stranke Šešljevih radikalcev in je bil tudi minister za informiranje v času Miloševića. Prav on je začel občutno omejevati svobodo medijev. Še danes so podporniki oblasti nekateri ljudje, ki so med jugoslovansko vojno sodelovali pri vrsti hudih zločinov ali pa podpirali njihovo izvajanje. A ker so dejstva ljudem skrita, se ljudje s tem ne morejo niti soočiti. Veliko večino neodvisnih medijev, ki so o tem poročali, je Vučić ali uničil ali pa prevzel v svoje roke z denarjem, ki nima jasnega izvora. Ena od žrtev teh čistk je televizijska mreža N1, tudi slovenski del. Najhuje je, da so tako vzgojene tudi mlade generacije, ki sploh ne poznajo novejše zgodovine.

Primož Lavre

Kot novinarka ste tudi osebno spoznali Mladića, saj je redno prihajal v Beograd. Ko ste mu postavljali vprašanja, do vas ni bil ravno prijazen …

Drži. Ratko Mladić je imel srep pogled in strupen jezik. V času napadov na Slovenijo niti sama nisem imela vseh pravih informacij o tem, kaj se dogaja doma, saj slovenske televizije nisem mogla gledati, uspelo mi je le sem ter tja poslušati radijska poročila. Še najbolj korektno je iz Slovenije poročal beograjski radijski dopisnik Dragoslav Košarić in že iz njegovih poročil je bilo jasno, da jugoslovanski vojski ne gre ravno dobro.

Mladić je imel tiskovne konference v Mednarodnem press centru, kjer je vsa moja opažanja o uspehih naše Teritorialne obrambe zanikal in vedno ugrabil priložnost, da pove, da Slovenci razbijamo Jugoslavijo, jugoslovanska vojska pa jo brani.

V knjigi Enkrat novinarka, vedno novinarka pišete, kako vas je takratni slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel prosil, da preverite pri Mladiću, ali držijo dogovori o evakuaciji Slovencev iz BiH. Niste prišli do njega, na telefon pa se je oglasil njegov pomočnik Milan Gvero in potrdil dogovor. Koliko Slovencev se je takrat uspelo rešiti s konvojem?

Minister Rupel mi seveda po telefonu ni govoril podrobnosti o evakuaciji. Tudi nikoli nisem vedela, za kolikšno število Slovencev gre. Kasneje sem iz časnika Delo izvedela, da je bilo s prvim konvojem, ki je odšel iz Sarajeva proti Beogradu, od tam pa prek Madžarske v Slovenijo, evakuiranih 98 slovenskih prebivalcev Sarajeva. V drugem, ki je odšel iz Sarajeva proti Splitu dva dni kasneje, pa naj bi bilo 260 ljudi iz BiH.

Mladićevo telefonsko številko ste dobili od novinarke CNN Christiane Amanpour. Ste še vedno v stikih z njo?

Na žalost ne. Po tistem, ko so tuji novinarji zapustili Beograd, se niso več oglašali. Najdlje sem obdržala stik z Lauro Silber, avtorico knjige in BBC-jeve nadaljevanke Smrt Jugoslavije, a tudi z njo sem kasneje izgubila stik, saj sva se obe preselili in zamenjali tako službe kot telefonske številke. Ni dolgo od tega, ko sem izvedela, da je bila v Ljubljani, in žal mi je, da se nisva srečali.

Res mi je kolegica Amanpour zelo pomagala, saj mi je dala štirištevilčno telefonsko številko, ki sem jo zavrtela z domačega telefona, in oglasil se je Gvero, mi najprej odčital lekcijo o Slovencih, ki smo krivi za razpad Jugoslavije, potem pa povedal, da Srbi vedno držijo besedo in da naj ministru Ruplu povem, da bo konvoj lahko krenil na pot.

Primož Lavre

Kakšne so bile vaše izkušnje s Slobodanom Miloševićem? Takrat ko so slovenski delegati zapustili zvezni partijski kongres, vam je zabrusil, naj vas Milan Kučan odpelje s sabo v Ljubljano.

Da, to je bilo v poznih večernih urah, ko sem njega in njegovega varnostnika Sento Milenkovića srečala na enem od hodnikov centra Sava. Ko sem želela pristopiti k Miloševiću za izjavo, mi je varnostnik to preprečil, Milošević pa zabrusil: »Recite vašemu Kučanu, naj vas pelje v Ljubljano, in srečno pot!«

Milošević je namreč vedel, kdo sem. Spoznala pa sem ga 7. julija 1999, ko sem bila kot novinarka povabljena na njegov sprejem ob dnevu srbske vstaje proti okupatorju v drugi svetovni vojni. Takrat smo se vsi povabljenci rokovali z njim. Ko sem se mu predstavila, je dejal: »O, vi ste tista tovarišica, ki o meni piše tako tako grde stvari!« Z nasmehom sem mu odvrnila, da vse življenje pišem samo resnico in da to velja tudi takrat, ko pišem o njem.

Kljub temu ste pozneje, ko ste bili novinarka pri Republiki, prevedli knjigo Miloševićeve žene Mirjane Marković in nastopili na njeni predstavitvi v Ljubljani. Sprejela vas je celo na svojem domu, kjer ste želeli opraviti z njo intervju, nato vam je na vprašanja odgovorila pisno. Zakaj ste sprejeli ta izziv?

Že sam prevod knjige osebe, ki sem jo od nekdaj prezirala, me je navdajal z odporom. Toda v vodstvu Slovenije so mi povedali, da je izdaja njene knjige Odgovor Miloševićev in njen pogoj, da bi se obe strani dogovorili o pomembnih zadevah v zvezi s Slovenci v Srbiji. Danes tega seveda ne bi storila. A takrat je bil povojni čas, ko nismo mogli potovati iz države v državo. Tisoči Slovencev so bili odsekani od matice. In konec koncev sem tako vzgojena, da pomagam svoji državi in ljudem vedno, ko je to v moji moči. Knjiga je zanič, moj intervju pa tudi ne kaj boljši, so pa zato zanimivejše okoliščine, v katerih se je to dogajalo.

No, pa še zanimiva izkušnja je bila! O njej pišem v knjigi, kako so me brez moje vednosti pripeljali v nekdanjo Titovo vilo na Užički ulici na Dedinju, kjer sta tedaj živela zakonca Milošević. Tam me je pričakala Mirjana Marković v domači halji, obema naročila kavo in kramljala z mano. Po nekaj mojih vprašanjih pa mi je povedala, da to ni intervju in da bo na moja vprašanja odgovorila pisno. Kljub moji nejevolji je pri tem vztrajala. Iskreno povedano, intervju je bil del dogovora, ki ga nisem sklenila jaz, in na to sem morala pristati.

V knjigi pišete, da je z vami vzpostavila stik preko Zmaga Jelinčiča. Je bil on neke vrste kurir med slovensko in srbsko oblastjo? Lahko kaj več poveste o tem?

Res je. Kaže, da se imajo nacionalisti iz različnih držav kar radi. Zmago Jelinčič je imel zelo pristne odnose z zakoncema Milošević. Povedal mi je, da se je večkrat sestal z njima. Kaj več pa o tem ne vem. Zmago Jelinčič ima menda še danes veliko poznanstev v srbski politiki.

Takrat je odigral neko povezovalno vlogo med zakoncema Milošević in vrhom naše politike, mene pa je prosil, da knjigo Markovićeve prevedem v dobro Slovenije. Prevajalec je tehnik. Ni komentator, ni avtor, to tudi ni bila prva srbska knjiga, ki sem jo prevedla, in zato sem v korist države v to privolila. Sem pa pred tem interes države preverila tudi osebno v kabinetih predsednikov države in vlade, o čemer pišem v knjigi. Sama knjiga Markovićeve je nezanimiva, ni ideološka in sploh ne vem, zakaj si jo je Markovićeva želela imeti v slovenščini.

Primož Lavre

Ko ste bili v Beogradu, ste bili v ljubezenski zvezi s pevcem Zdravkom Čolićem. Kako je on doživljal razpad Jugoslavije? Sta se kdaj o tem pogovarjala? Sta imela politično različne poglede?

Veliko sva se pogovarjala o tem. Zdravka je od nekdaj zanimala politika. Čeprav je po nacionalnosti bosanski Srb, je zelo obsojal Miloševićevo politiko in zločine Radovana Karadžića in Ratka Mladića. Iz Sarajeva v Beograd se je preselil še v času Jugoslavije, in to samo zaradi glasbenih razlogov. Zato sta ga razpad države in zlasti krvava vojna v Bosni zelo prizadela. V času vojne iz protesta ni nastopal v javnosti in je samo snemal pesmi za prihodnjo ploščo.

Imela sva zelo podobne poglede na politiko, le da je nekatere zadeve on sprevidel malce počasneje kot jaz, kar je tudi razumljivo, saj je bilo spremljanje politike moja služba od samega začetka novinarske kariere.

Ste v Beogradu spoznali Bajago, ki je pozneje, ko ste vstopili v slovensko politiko, nastopil na vašem predvolilnem zborovanju v Ljubljani?

Z Bajago se poznava okoli 35 let, v Beogradu pa naju je seznanila skupna prijateljica novinarka Dubravka Duca Marković. Od takrat do danes sva ostala dobra prijatelja. Ko sem kandidirala za poslanko v Fužinah, sem imela zadnjo predvolilno srečanje dan pred njegovim nastopom v Ljubljani, zato mi je prišel zapet, skupaj z Rok 'n' Bandom, pesem Pada vlada, ki sem jo namenila padcu Janševe vlade. In je padla. Večkrat prepevam to pesem tudi danes.

V knjigi pišete, da so mu leta 1993 prepovedali vstop v Slovenijo, nato ste mu vi pomagali odpraviti birokratske ovire, da je lahko nastopil na koncertu.

To je bila hecna zgodba. Naši takratni diplomati in državna varnost očitno niso dobro poznali jugoslovanske estrade. Bajago so zamešali z Borom Đorđevićem, znanim kot Bora Čorba, ki je bil v tistih letih zagret srbski nacionalist. No, na stara leta pa se je poročil s Slovenko in tudi živel v Ljubljani. Slovence je klical »dunajski konjušarji«. Ker so mislili, da to govori Bajaga, njemu in njegovemu bandu Instrukturi niso dali vizuma za koncerte v Sloveniji.

Slučajno sem osebno poznala takratnega generalnega konzula Slovenije v Budimpešti, kjer so urejali vizume za srbske državljane, in mu pojasnila, da je Bajaga miroljuben in Slovencem naklonjen človek, in kmalu so bile ovire odstranjene. Tako so Bajaga in njegova skupina Instruktori spet lahko igrali pri nas.

Primož Lavre

Še pred vstopom v politiko ste po odhodu iz novinarskih vrst delali na vladi, najprej pri ministru za evropske zadeve Igorju Bavčarju, nato pa pri notranjem ministru Radu Bohincu. Po prihodu Janeza Janše na oblast so vas premestili v azilni dom na Viču. Ste se mu zamerili že kot novinarka?

Verjetno sem, saj sem bila vedno kritična do njegove politike, in to v vseh medijih, za katere sem pisala. Janez Janša je razgledan človek, odličen organizator in bil bi odličen politik, če ne bi bil takšen negativec z veliko željo po avtokratskem vladanju. Morda to izhaja iz dejstva, da se je ukvarjal z vojaškimi zadevami, kjer poveljniki pač ukazujejo. Videla sem ga v najrazličnejših situacijah in vedno nastopa z nekim negativnim, rušilnim pristopom.

Med desno usmerjenimi ljudmi imam precej prijateljev, med njegovimi gorečimi pristaši pač ne. Janša je maščevalen človek. Vrnil mi je tako, da je naročil ministru Mateju, da me je čez noč prestavil na delo, ki ga nikoli nisem delala, da mi je znižal status, s tem tudi plačo in posledično tudi pokojnino. A mene s tem nihče ne more utišati.

Zelo dobro pa ste ostali zapisani na levem političnem polu, saj vas je najprej na listo povabil Borut Pahor, nato pa Zoran Janković. Obakrat ste bili izvoljeni za poslanko. Zakaj ste se razšli s Pahorjem?

Seveda sem bolje zapisana na levem polu, saj sem konec koncev levosredinske politične usmeritve. Verjamem v državo, ki naj dela za povprečnega človeka – delavca, uslužbenca, intelektualca – in ki pomaga bolj ogroženim in povprečno premožnim kot bogatim. Ti si lahko pomagajo sami. Če povem na kratko, s Pahorjem sem se razšla zato, ker on v to ne verjame oziroma ne vem, v kaj sploh verjame. Pravi socialni demokrat tako ni bil nikoli. Njemu je najpomembnejše, da ugaja.

Po drugi strani ste ostali zvesti Jankoviću tudi po njegovem razkolu z Alenko Bratušek. Kakšne so vaše izkušnje z njim? Zakaj ste izbrali njega, ne Bratuškove, ki ste jo označili kot pučistko?

Že kmalu po zmagi Pozitivne Slovenije na volitvah in po tistem, ko Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, se je začel v stranki razkol. Tisti z več političnimi izkušnjami smo to opazili več mesecev pred ostalimi. Jedro upora proti Jankoviću so bili ljudje, ki so bili njegovi najtesnejši sodelavci v mestni občini, in še nekaj posameznikov, ki so jih v stranko pripeljali oni. Na sestankih se nikoli niso zoperstavili Jankoviću, nikoli ga niso javno kritizirali. Ravno nasprotno. Nekatere gospe so se mu rade posedale v naročje na raznih terenskih obiskih stranke in ga objemale, v ozadju pa so sodelovale pri pripravi nove stranke. Ta dvoličnost me je tako motila, da sem ob razkolu sklenila, da raje ostanem pri Jankoviću, kot da grem k takšnim ljudem. Obenem pa sem tudi trdno sklenila, da bom po koncu mandata za vedno zapustila politiko. In sem jo.

Janković je ljubljanski župan že dvajset let. Zelo dobro sodeluje in osebno prijateljuje s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem, do katerega ste vi v svojih prispevkih zelo kritični. Ste se kdaj o tem z njim pogovarjali?

Z Jankovićem po propadu stranke nisem imela več pogostih stikov. V njegovi navadi je, da sedanjim in nekdanjim sodelavcem čestita za praznike, tudi rojstne dneve, in tudi jaz sem več let njemu čestitala za njegove. Ob enem takšnih telefonskih pogovorov mi je rekel, da bere, kako pišem proti Srbiji, in pojasnila sem mu, da pišem kritično o njegovem prijatelju Vučiću in ne o Srbiji. Po tistem se nisva več slišala, pa tudi videla se nisva.

Iz zapisov v vaši knjigi sklepam, da ste v zelo dobrih odnosih s prvim predsednikom Milanom Kučanom, s katerim ste sodelovali že kot mlada novinarka, ko ste spremljali takratno slovensko skupščino, nato kot dopisnica v Beogradu, nazadnje še kot poslanka. Je on res najvplivnejši »stric iz ozadja«, kot mu pripisujejo ne le na desni, ampak tudi na levi?

Milana Kučana zelo cenim in spoštujem. V mojih mlajših letih sva bila res v zelo dobrih odnosih, zdaj se sicer zelo redko srečava, a še vedno je med nama čutiti medsebojno spoštovanje. Ne strinjava se vedno o kakšnih zadevah, a Kučan je demokrat in sprejema drugačna mnenja. S svojim bogatim znanjem in izkušnjami ima vsekakor pomemben vpliv na levosredinski politični pol. Zagotovo pa niti približno ne takšnega, kakršnega mu pripisujejo. Sedanji voditelji, zlasti Golob, so veliki individualisti in se prej izogibajo kot želijo nasvetov bolj izkušenih od sebe, Milan Kučan pa ni vsiljiv človek. Pove, kaj misli, večinoma precej direktno, potem pa prepušča posamezniku, ali bo njegovo stališče upošteval ali ne. Že dolga leta nima nobenih vzvodov moči, zato so zame ideje o njegovi izjemni moči resnično pretirane.

Primož Lavre

Z zdaj že pokojnim predsednikom Janezom Drnovškom se na začetku nista ujela, nato sta prav tako zelo dobro sodelovala. Kakšni so vaši spomini nanj?

Res se nisva ujela. Spoznala sva se v Beogradu, kjer je bil delegat (danes bi to bil poslanec) zvezne skupščine in mu ni bil všeč moj uvodnik v Delu, kjer sem kritizirala poslance iz drugih delov Jugoslavije, ki so slepo zavrnili vse slovenske predloge. Uvodnik je razumel kot napad na zvezno skupščino. Saj je tudi bil, a ni mi bilo jasno, zakaj ga je to motilo, saj ta skupščina ni imela povezovalne, ampak razdiralno vlogo za Slovence, ker je pogosto prevladalo enoumje. No, kasneje sva dobro sodelovala. V knjigi pišem, kako pomemben je bil za obveščenost slovenske javnosti o dogajanjih v predsedstvu države, ko je bil predsednik SFRJ, in nasploh mislim, da je bil dober politik in državnik.

Drnovšek je imel psa, Kučan pa ima mačko. Kako sta se razumela Kučan in Drnovšek: sta bila res kot pes in mačka?

Ha, ha. No, pogosto sta imela drugačne poglede, a kot pes in mačka zagotovo nista bila. Sicer pa so vsi dosedanji predsedniki vlad imeli s predsedniki države malce poseben odnos. Mislim, da gre tukaj predvsem za težave predsednikov, ker imajo manjše pristojnosti kot premieri. V času osamosvajanja sta Kučan in Drnovšek dobro sodelovala in to je bilo za Slovenijo ključnega pomena.

Pahor je bil kljub neuspešnim vodenjem vlade pozneje kar dva mandata predsednik republike. Imate kakšne stike z njim ali jih niti ne želite imeti?

Ne, nimava nobenih stikov. Če se srečava, se vljudno pozdraviva, kaj več pa ne. Mislim, da nobeden od naju nima potrebe po kakšnih stikih.

Spremljate njegove sedanje dejavnosti? Med drugim dela reklame, rad nastopa na družbenih omrežjih, po drugi strani predava v tujini, doma pa vodi zavod Prijatelji zahodnega Balkana.

Zame je pomembno samo, kar dela v okviru zavoda Prijatelji zahodnega Balkana. To podpiram, ne strinjam pa se z njegovim pristopom (to je tudi Vučićevo stališče), da bi morala EU kar v paketu sprejeti vse države Zahodnega Balkana. To bi EU ohromilo, ker so države zelo različno pripravljene za članstvo. Bližje mi je pristop komisarke Marte Kos, ki se zavzema za sprejemanje po zaslugah oziroma izpolnitvah pogojev. Ta načela so veljala tudi, ko smo vstopali v EU Slovenci.

Kar pa zadeva te reklame, s katerimi hrani svoje mladostne ambicije na področju manekenstva, menim, da z vsako reklamo znova razvrednoti funkcijo predsednika države, pa tudi sebe.

Kako gledate na današnjo politiko? Ste pričakovali, da bo Janša še četrtič sestavil vlado? Zakaj se je to po vašem zgodilo?

Na žalost sem to pričakovala. Na žalost pravim zato, ker sem vedela, kaj bo to pomenilo. Nekdanji zagreti komunist Janša se v zadnjem mandatu srečuje v istem telesu s skrajnim desničarjem Janšo. Vsi vemo, da so vse skrajnosti pogubne za državo in družbo. Doslej sprejeti zakoni v parlamentu kažejo na to. V knjigi pišem, da je bil Janša, ki ga osebno poznam več kot 40 let, vedno rušitelj in ne graditelj. Kdaj je predstavil kakšne projekte razvoja Slovenije? Nikoli. Vedno da prednost maščevanju in rušenju obstoječega. To pa je za nas pogubno. Takšen je pač njegov značaj. Drnovšek mu je rekel »princ teme«.

Precej krivde za to pripisujem zlasti prvima dvema letoma Golobove vlade, ko se je premier še lovil, trmoglavil in preveč po gospodarsko vodil politično ekipo koalicijskih strank. To je stalo glavo tudi Jankovića. Kasneje je Golob deloval precej boljše in naredil veliko dobrega za Slovenijo tako na notranjem kot na zunanjepolitičnem področju. Na drugi strani pa je Janša ves čas v opoziciji gradil načrt za zmago. Začelo se je z lažnim izstopom Logarja in Irglove in ustanovitvijo SDS-ove podružnice Demokrati, ki ji je nasedlo precej volivcev. Ta lažnost je bila vidna že med volilno kampanjo, z zdajšnjo popolno podrejenostjo Janši pa je povsem jasna. Druga domislica pa je »nakup« Stevanovića, ki je pred volitvami govoril eno, po njih pa je najtesnejši Janšev sodelavec. Če temu dodamo še pomoč izraelskih obveščevalcev, je sedanja vlada lahko mirno zavzela položaje.

Vaša knjiga mu skoraj zagotovo ne bo všeč. Med drugim pišete, da naj bi bil v času prejšnjega sistema »špeckahla«. Ko so ga partijski veljaki zasliševali zaradi dokumenta mladinske organizacije, v katerem so kritizirali JLA, naj bi jim povedal imena vseh svojih sodelavcev pri pisanju. Ste bili takrat navzoči?

Seveda sem bila navzoča. To je bilo v dvorani na Linhartovi ulici, kjer je zdaj upravna enota, takrat pa je bila občina Bežigrad. Če ne bi bila tam, o tem sploh ne bi pisala. V dvorani so bili tudi številni drugi novinarji, ki smo spremljali delo mladinske organizacije. Vodstvu ZK ni samo povedal imen svojih sodelavcev, z roko je celo pokazal nanje v dvorani. Takrat sem spoznala, kakšen človek je.

Kaj pa menite o Robertu Golobu, ki je pred dnevi ustanovil svojo vlado v senci? Ali mu verjamete, da se bo po naslednjih volitvah vrnil na oblast, ali bodo »strici iz ozadja« raje spet stavili na kakšen novi obraz?

Ustanovitev vlade v senci se mi zdi zrela poteza močne stranke, ki je zmagala na volitvah. Mislim, da bi takšno ekipo morala imeti vsaka stranka, ki hoče biti resen akter v politiki. V politične »strice iz ozadja« pa tako ne verjamem. Na levi sredini nove obraze vedno iščejo že znani politiki, ki jim ni uspelo, in pri tem ne delujejo iz ozadja, ampak povsem javno. Pravi vplivneži iz ozadja pa so po mojem mnenju bogati lastniki podjetij, najdete jih v gospodarski zbornici, celo v zdravniških krogih in pa na žalost tudi v tujini. Na primer, nekoč na Madžarskem, zdaj v Izraelu. Vsi ti podpirajo vedno desnico, ki deluje v interesu kapitala, medtem ko se jim leve sredine, ki jim ne omogoča bistveno boljših zaslužkov, ne splača podpirati. Seveda, če pa že zmaga leva opcija, podpirajo tudi njo s ciljem, da bi vsaj delno uveljavili svoje interese.

Nekateri veliko upov stavijo na predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, ki se mu prihodnje leto izteče mandat. Kje ga vi vidite?

Vidim ga na čelu Uefe ali pa Fife. Aleksandra Čeferina sicer ne poznam osebno, a zdi se mi, da je zanj naša politika manj zanimiva. Njegove izkušnje pa bi bile zagotovo zelo dobrodošle v Sloveniji.

Naslednje leto bodo predsedniške volitve. Katerega tekmeca bi se sedanja predsednica Nataša Pirc Musar morala najbolj bati?

Trenutno ne vidim kakšnega resnega protikandidata. Sama bi si želela kakšne resne in ugledne osebnosti z dolgoletnimi izkušnjami v politiki, a jih žal ne vidim na obzorju. Zanimivo pa je, da iz desnih političnih krogov slišim, naj bi nagovarjali k ponovni kandidaturi bivšega predsednika Boruta Pahorja. Z njim bi lahko desnica zavzela vse položaje v državi, saj bi ga morda volili tudi nekateri levi volivci, ki ga še niso spregledali.

Kakšno prihodnost pa napovedujete medijem? Vsaka politika doslej si jih je hotela podrediti, pri tem ni bila izjema niti prejšnja vlada, in isto počne, še bolj trdo in odkrito, tudi sedanja.

Različne politike po svetu si želijo »ubogljivih« medijev. Zato skušajo nanje vplivati na različne načine. Toda tako brutalno, kot to počno Janševe vlade, pa se jih pri nas ni lotil še nihče. Iz prejšnjega mandata se spomnimo STA, ki so se je po mojem mnenju lotili brez vsakršnega razloga. To je visoko kakovostna agencija, ki je Janševo SDS in njegovo vlado obravnavala povsem enakopravno z drugimi. A kaj, ko Janša vse politične boje utemeljuje na osebnih zamerah. Takrat je bil očitno cilj direktor STA, sicer odlični novinar Bojan Veselinović.

Zdaj imajo očitno v načrtu uničenje RTV Slovenija, edinega javnega servisa, ki ponuja prav vsem prebivalcem Slovenije programe, ki jih lahko zanimajo. Takšnih programov ne more nuditi nobena druga televizija in noben drug radio. V vseh državah, kjer so poskušali uničiti javne RTV, se je to pokazalo kot velika zmota in veliko truda in denarja jih je stalo, da so te RTV hiše povrnili.

Nekaj let ste bili novinarka na RTV Slovenija. Kakšna bo po vašem usoda javnega zavoda? Težko verjamem, da bodo volivci na posvetovalnem referendumu nasprotovali ukinitvi RTV-prispevka.

Najprej naj poudarim, da je sedanji RTV-prispevek bistveno prenizek za normalno delovanje te medijske hiše. Za to krivim vse dosedanje vlade. Pod to vlado pa si politika želi v svoje roke vzeti odločanje, koliko denarja bo RTV sploh dobil. To lahko resno ogrozi obstoj RTV Slovenije. Ljudje bodo verjetno res nasedli na to možnost, da ne bi več s položnicami plačevali RTV-prispevka. Ne vedo pa, da bodo plačevali še naprej in morda še dražje. Kajti to oblast imam na sumu, da bo skušala »podržaviti« še kakšne svoje zasebne medije, ki so jim jih doslej plačevali Orbanovi oligarhi, zdaj pa tega denarja ne bo več. Tako se nam lahko zgodi, da bi državni proračun ljudem jemal za financiranje medijev pod drugo nalepko bistveno več, kot za to plačujemo danes.

Vaša knjiga ima naslov Enkrat novinarka, vedno novinarka. Že nekaj let ste v pokoju. Ko gledate nazaj, bi se še enkrat odločili za ta poklic? Ali bi v razmerah, kakršne so zdaj, resno razmislili o tem?

Meni je že pokojni oče, novinar Tugo Klasinc, odsvetoval, da grem v novinarstvo. Menil je, da je za žensko to prenaporen poklic. Če bi bil danes še živ, bi ga še bolj skrbelo, ali bom lahko s temi plačami ali honorarji sploh preživela. Občasno kaj napišem tudi za kakšen medij v tujini. Pustiva zahodnoevropske medije, kjer novinarji v javnih in v zasebnih medijih delajo manj kot pri nas in zaslužijo vsaj še enkrat več. Toda meni so plačevali višje honorarje kot pri nas celo v srbskih medijih! Denar je pravi pritisk na novinarstvo in ta je nevarnejši od političnega. Tistemu se že znamo upreti. Če pa ti lastniki odtegnejo denar, medij pač ne more več delovati, saj na svetu ni medija, ki bi se pokril samo z naročninami. Kljub temu pa bi se verjetno sama še enkrat odločila za ta poklic, ker ga imam rada in ker se vedno borim za resnico. Pa tudi zato, ker se zavedam, da brez stalnega nadzora novinarjev vsaka družba hitro pristane v enoumju in v diktaturi.

Biografija

Janja Klasinc se je rodila leta 1955 v Kopru. Po diplomi iz novinarstva na ljubljanski FSPN je bila politična komentatorka na Delu, kmalu nato pa je postala odgovorna urednica Jane. Od leta 1988 do 1993 je bila dopisnica v Beogradu, najprej za Delo, nato za RTV Slovenija. Po vrnitvi v Ljubljano je bila pri časopisu Republika naprej urednica notranje politike, nato odgovorna urednica. Sledila je zaposlitev v državni upravi na področju evropskih zadev in zunanje politike. Dva mandata je bila poslanka v državnem zboru, prvič je bila leta 2008 izvoljena na listi SD, drugič pa 2011 na listi Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića. Nato se je vrnila na zunanje ministrstvo, tam je vodila sektor za javno diplomacijo in do upokojitve 2021 analizirala razmere na Zahodnem Balkanu. Kot upokojenka piše za Reporter. Svojo avtobiografijo Enkrat novinarka, vedno novinarka (založba Sanje), v kateri razkriva svoje bogate življenjske izkušnje, bo predstavila 29. septembra ob 18. uri v Mestnem muzeju Ljubljana.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Naslovnica