Da je njegov oboževalec, si ne bi mislil. Nekoč pred davnimi leti, ko sem se z njim peljal v avtu, je poslušal mehiško pevko Ano Gabriel in sem bil pozitivno presenečen nad njegovim glasbenim okusom. Kako je od odlične mehiške latino pevke, ki poje o ljubezni, prišel do hreščečega rockerja hrvaškega nacionalizma, je verjetno vsaj tako enigmatično vprašanje kot tisto, ali sta z Logarjem dogovorjena. Saj veste, glede česa.

Pravzaprav še vedno ne morem razumeti, kako gre lahko nekdo, ki se deklarira za vodjo demokratične opozicije, na koncert kontroverznega glasbenika, pred katerim se zapirajo vrata koncertnih dvoran v vsej Evropi in se s tem celo postavlja na družbenih omrežjih. Če Janševi volilni bazi takšno »domoljubje« ugaja, prav, ampak občutek imam, da ni čisto tako in da Slovenci vendarle še premorejo dovolj zdrave kmečke pameti, da ločijo med nacionalizmom in ljubeznijo do domovine.

Na splošno ima slovenska desnica precej težav z dojemanjem nacionalnih čustev. Že skoraj trideset let poslušamo žalostinke, kako da je v tej državi čutiti premalo ljubezni do domovine, kako da je šolski sistem do tega preveč zadržan in površen. Moti jih premajhna vnema glede izobešanja zastav in drugih simbolov nacionalne pripadnosti. V tem pogledu človek seveda razume navdušenje tako nad Thompsonom, ki je poosebljena nacionalistična patetika, kot tudi nad mimohodom, kot se zdaj lepše reče vojaški paradi sveže prepleskanega železja.

Vendar pa je problem očitno globlji, pravzaprav stereotipen za določen mentalni profil Slovencev: sosedova krava je vedno lepša. Oziroma, če karikiramo: sosedovo vojaško železje se vedno lepše sveti. Očitno tisti vojaški muzej v Pivki ni dovolj, morali bi zgraditi še kakšen tematski park, kjer bi si lahko oboževalci orožja in mimohodov od blizu ogledali vse mogoče vrste orožja, morda celo sodelovali v kakšni virtualni »posebni vojaški operaciji« in s tem uravnovesili svoje hormone.

Psihologija Slovencev sicer na splošno ni prav naklonjena orožju, ampak to velja bolj za levi del, medtem ko je desnica bolj navdušena nad atributi moškosti vsake države. Če bi levica, posebej stranka Levica, najraje kar odpravila vojsko, se desnica glede tega vseeno obnaša nekoliko bolj racionalno in ne živi v utopičnem svetu. Orožje je na žalost še vedno ključ do miru, pa naj se sliši še tako paradoksalno. Vprašanje je le, kakšno orožje.

V tem pogledu je bil zagrebški mimohod, kjer je manjkal samo še Thompson, z vso zgodovinsko kostumografijo, dramaturškimi vložki in na koncu predstavitvijo vojaškega arzenala pravzaprav sprevod relikvij, ki bodo v prihodnjih vojnah tarče dronov, robotov in supersoničnih raket. Rusko-ukrajinska vojna ter nedavni izraelsko-iranski konflikt sta najboljši dokaz, da se bodoče vojaške konfrontacije ne bodo več dogajale v stilu 20. stoletja, zato bodo tanki, oklepniki in topovi le še staro železje.

Socialno-ekonomski vidik takšne demonstracije vojaške moči ni nič manj pomenljiv, kajti ob tako množičnem izseljevanju (mladih) ljudi iz države, kot ga beleži južna soseda, je vojaška parada verjetno zadnje, kar jih bo zadržalo doma. Pa niti ne gre za dilemo »maslo ali topovi«, pač pa za čisto navadno spoznanje, da je poudarjanje domoljubja, medtem ko domovina ni sposobna ljudem zagotoviti delovnih mest, dostojnih plač ali človeka vrednih pokojnin, nekaj praznega, votlega. V mahanju z zastavicami uživajo zgolj otroci. Še Američani niso več navdušeni, odkar so videli Trumpov »mimohod« v Washingtonu.

Demokracije in vojaške parade nekako ne gredo skupaj. Strumno korakanje vojaških škornjev je eden najbolj tipičnih atributov diktatur. Vojaki demokratičnih držav pač nikoli ne bodo marširali tako kot v Moskvi, Pekingu ali Pjongjangu. Enostavno nimajo tistega DNK, ki to omogoča – in hvala bogu, da je tako, saj bi bili v nasprotnem tako kolumnist kot celotna redakcija Reporterja že dolgo v kazenski koloniji.

Odločitev Golobove vlade, da Slovenija ne bo sodelovala na vojaški paradi v Zagrebu, je bila pravilna. Peščica držav oziroma članic Nata, ki so – z izjemo menda po novem neuvrščene Orbanove Madžarske – tja poslale nekaj svojih vojakov, nima zgodovinskega bremena, povezanega z razpadom Jugoslavije in poznejšimi vojnami na njenem ozemlju. Z izjemo Albanije, ki je zaradi Kosova v latentnem konfliktu s Srbijo, in ZDA, verjetno najbolj zaslužnih za Natovo bombardiranje Zvezne republike Jugoslavije spomladi 1999, nobena država ni bila del problema.

Zaradi tega bi bilo politično sporno, če bi slovenski vojaki korakali na paradi, ki slavi hrvaško zmago nad Srbi v njihovi domovinski vojni. Slovenci leta 1991 nismo bili v vojni s Srbijo. Napad jugoslovanske »ljudske« armade na Slovenijo je ukazalo zvezno predsedstvo, ki ga je vodil Hrvat Ante Marković, njegov zunanji minister, ki je oviral slovenska prizadevanja za mednarodno priznanje, je bil Budimir Lončar, prav tako Hrvat.

Po tridesetih letih je skrajni čas, da na zgodovino gledamo s takšno distanco, ki ne sproža napačnih odločitev. Zato je logično in pravilno, da na vojaško-politični predstavi v Zagrebu, kjer v kulturno-umetniškem programu ni bilo opaziti nobenega znanega hrvaškega glasbenika, kar je pomenljivo, ni bilo predstavnikov Slovenske vojske. Seveda bi bilo imenitno, če bi nekaj podobne razsodnosti in modrosti Slovenci zmogli tudi doma, ko gre za vprašanje zadnjega dejanja v naši bratomorni vojni in krvavi revoluciji – pokopa vseh mrtvih.

Upanje umre zadnje.