Postopka zoper Wolfganga Riedla, nepravnomočno obsojenega na Dunaju, in vpletene na Finskem, ki so bili akterji v zadevi, ni mogoče primerjati z vlogo Janeza Janše. O njem ni enega samega dokaza, da bi se s komerkoli kdaj sploh srečal ali o tem s kom govoril oziroma za to vedel. Takšnega mnenja je bil tudi Matevž Krivic. Za ponazoritev nekaj besednih sklopov vrhovnega državnega tožilca Andreja Ferlinca v sklepnem govoru: za ponazoritev: »logično je«, »naivno bi bilo sprejeti«, »to gotovo ni slučaj«, »to je očitno predvsem zato«, »ni mogoče verjeti, da ni vedel«, »nikakor ni slučajno«, »ne more biti nikakršen slučaj«, »bilo bi nenavadno«…

Finsko sodišče je priznalo, da ostaja razumen dvom, da so obtoženi dejanje storili. Krivic: obsodba Janše je pravno neutemeljena, ker je v očitnem nasprotju s starim pravnim načelom »in dubio pro reo« - v dvomu je treba obtoženca oprostiti. »Prav nespoštovanje tega temeljnega načela mi tukaj tako bije v oči, da ne morem molčati,« je dodal. Tega temeljnega načela so se finski sodniki držali in spisali nepravnomočno oprostilno sodbo.

Finska sodba pred odločitvijo senata višjega sodišča vnovič odpira vprašanje dokaznih standardov za pravnomočno obsodbo v »procesu desetletja«. Glavni finski preiskovalec Kaj Erik Björqkvist je sodbo v Sloveniji razglasil za zmago dobrih fantov proti korupciji. So na Finskem zmagali slabi fantje za korupcijo? Zamisliti bi se morali tudi na finskem pravosodju. Bili so prvi pri preiskavi in zadnji pri sojenju. Trajalo je sumljivo dolgo - vse od srede leta 2008, ko so priprli prve ljudi iz Patrie. Bjöqrkvist je takrat napovedal, da bo konec preiskave spomladi 2009, a je trajala skoraj pet let …