Vlado in še prej mandatarja je še vedno mogoče izvoliti tudi brez Virantove liste, saj ima 44 glasov in dva poslanca manjšin. Dovolj za Virantov argument, da njihova stranke ne more onemogočiti ustoličenja Zorana Jankovića. Tudi predsednik SD Borut Pahor, ki je s pismom članom predsedstva, poslanim iz Kliničnega centra, še ostreje zavrnil vstop v vlado, ne pomeni (pre)velike ovire. Razmere v SD se tako približujejo vrelišču. Nekateri se znajo iz tega tudi pošaliti. Njihov poslanec Srečko Meh je pred eno od sej predsedstva dejal, da je ozračje v SD dobro, čeprav imajo predsednika še vedno v bolnišnici.

 

Nejasen vpliv Jankovićevih svetovalcev

 

Vstopu stranke v koalicijo po Pahorjevem pisanju ne zagotavlja programu in vrednotam stranke dovolj velikega vpliva. Razmišljanje, da nekateri pogoji v koalicijski pogodbi ali povečano število ministrskih sedežev SD zagotavljajo želeni vpliv, je zanj »velika naivnost in utvara«.

 

»Ne gre samo za osebni in politični (in osebni) značaj voditelja vlade, temveč za netransparenten, a izjemno močan vpliv njegovih svetovalcev. Na ta odnos ne bomo imeli prav nobenega vpliva, je pa odločilen za prihodnje delo vlade. Osebno nekaj vem o moči tega vpliva. Ker ga kot predsednik vlade nisem dopustil, sem bil upravičeno in neupravičeno deležen okrepljene kritike, zasmehovanja in omalovaževanja …,« je posvaril v pismu Pahor in s prstom pokazal na vlogo Milan Kučana.

 

Ne skrbi ga sposobnost »novega krmarja«, temveč smer, ki jo bo ubral. Ta ali katerikoli druga vlada bi se lahko »samolegitimirala z demoniziranjem političnih nasprotnikov ali kritikov. /…/ Bili bi priča občutno okrepljenemu ideologiziranju politike.« Pahor je vnovič poudaril pritiske na medije. »Že čas pred volitvami in po njih mi daje slutiti, da se bo zaradi kopičenja problemov in poskusa njihovega reševanja zanemarjalo prepotrebno strpnost in potrpežljivost do kritikov vlade, zlasti opozicijskih in medijskih.«

 

Pahor se uklanja volji večine v SD

 

Tako kot smo pri njem navajeni, se bo predsednik SD uklonil večini. In stranki »pomagal po svojih najboljših močeh.« Na koncu pisma tako domneva, da se je tehtnica nagnila v prid odločitve za vstop v Jankovićevo koalicijo. »To je demokratična odločitev, ki jo bo treba spoštovati in nadalje ravnati v skladu z njo.« Značilno je, da se Jankoviću priklanjajo predvsem stari partijski kadri (Dušan Kumer, Miran Potrč …), in ne novi, najglasnejši je kmetijski minister Dejan Židan, ki jih je v stranko pritegnil Pahor.

 

Ko se sprašujemo ali ugibamo, kako se bo znašla koalicija pod novo taktirko in kakšna sploh bo, si je dobro priklicati v spomin predvečer nastajanja Jankovićeve stranke. Pozitivna Slovenija je po nastanku najprej orodje za izvrševanje volje njenega voditelja. Nastala je na pogorišču levih strank brez omembe vredno izdelanega programa, zato pa s toliko močneje podprtim poslanstvom, da se bo volilno telo levice odzvalo na vabilo njenega botra in mu podelilo mandat.

 

Jankovićeva Pozitivna Slovenija ni šla na volitve, da bi dobila mandat in predlagala mandatarja, temveč je bilo, kot opozarja Verčič, nasprotno: »najprej se je pojavil mandatar, ki je sestavil ekipo, ta se je transformirala v stranko, ki je šla za njega nabirat poslanske mandate, da bi on lahko bil mandatar«. Z drugimi besedami, gre za lansirano stranko z enim samim ciljem. 

 

VEČ V TISKANI IZDAJI