Los Angeles, pozni aprilski večer. Luči v dvorani počasi ugašajo, led se še blešči od zadnjih drsalnih rezov, v zraku pa ostaja nekaj, česar ni mogoče izmeriti – spoštovanje.

Anže Kopitar iz ameriške vile za 37 milijonov v sanjski dom na Bledu (FOTO)

Anže Kopitar, »deček iz Slovenije«, ki je pred dvema desetletjema tiho stopil na največji hokejski oder, se je poslovil. Ne zmagoslavno, kot bi si morda želel, temveč iskreno – s porazom, solzami in dolgim aplavzom.

Njegova zgodba je ena tistih, ki jih šport napiše redko. Dvajset sezon v ligi NHL, vse v enem klubu, Los Angeles Kings. V športu, v katerem igralci pogosto menjajo okolja, je Kopitar ostal zvest enemu klubu. Postal je obraz franšize, njen kapetan in njena vest.

Ko je leta 2006 debitiral z dvema zadetkoma, je bilo jasno, da ne gre za običajnega novinca. A tudi takrat si je bilo težko predstavljati, da bo prav on nekoč postal najboljši strelec v zgodovini kluba.

Njegova kariera je polna vrhuncev, ki jih ne določa le statistika, čeprav je ta izjemna: več kot 1500 tekem, več kot 1300 točk in nešteto odločilnih trenutkov. Dvakrat je dvignil Stanleyjev pokal, v letih 2012 in 2014, ko so Kralji dosegli svoj vrhunec.

Obe končnici je zaznamoval prav Kopitar – ne le kot strelec, temveč kot igralec, ki razume igro v celoti. Bil je center stare šole: odgovoren v obrambi, kreativen v napadu, vedno zanesljiv.

To potrjujejo tudi njegove individualne nagrade. Dve Selkejevi trofeji za najboljšega obrambnega napadalca in tri nagrade Lady Byng za športno držo niso le priznanja za talent, temveč za značaj.

Kopitar ni nikoli iskal bližnjic. Njegova igra je temeljila na disciplini, delu in spoštovanju – do soigralcev, nasprotnikov in igre same.

A čeprav je bil na ledu eden najboljših, je zunaj njega ostajal prizemljen. Rojen na Hrušici, v hokejski družini, je prve korake naredil na domačem dvorišču, kjer mu je oče postavil drsališče. Ta preprosti začetek ga je zaznamoval. Tudi ko je postal svetovna zvezda, je ostal Anže – mož, ki govori pet jezikov, rad igra nogomet in vsako leto organizira dobrodelne dogodke.

Posebno mesto v njegovem življenju ima družina. Z ženo Ines sta si ustvarila dom, ki ga je zaradi kariere pogosto zapuščal. Hčerka Neža in sin Jakob sta ga v zadnjih letih spremljala tudi na tribunah, ob koncu pa sta stala ob njem na novinarski konferenci. Prav onadva sta bila razlog, da je slovo dobilo drugačen pomen. »Bil sem občasni oče,« je priznal. »Zdaj bom to lahko nadoknadil.«

Kopitar ni bil le zvezdnik kluba, temveč tudi ambasador Slovenije. Kot prvi Slovenec v NHL je odprl vrata generacijam, ki so sledile. V reprezentančnem dresu je pustil močan pečat, vrhunec pa dosegel na olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je Slovenijo popeljal med osem najboljših.

Ko danes zapira poglavje svoje kariere, ostaja vprašanje, kako ga bomo pomnili. Kot kapetana? Kot prvaka? Kot rekorderja? Morda najbolje z njegovimi lastnimi besedami: kot dobrega soigralca. V svetu vrhunskega športa, kjer številke pogosto zasenčijo človeka, je to morda največji dosežek.

Led se bo stalil, dvorane se bodo napolnile z novimi junaki. A nekje med zgodbami o velikih bo vedno ostal tudi tisti fant s Hrušice, ki je pokazal, da lahko iz majhne države pride igralec, ki zaznamuje celotno generacijo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.