Tam ga je sedanji predsednik Aleksander Vučić že vabil za beograjskega župana in predsednika vlade, zdaj pa mu odstopa celo svoj predsedniški stolček. Janković se bo zanj lahko potegoval leta 2027, če se bo tako odločil. Še prej pa bo lahko mirno dokončal »svoje projekte« v Ljubljani, kar naj bi bil tudi razlog, da se ni odločil za ponudbo za srbskega premierja.

Župan sicer zanika, da bi jo dobil, a le zakaj bi si Vučić vse to izmislil in namočil svojega prijatelja, ki ga je pisno podprl v najhujših časih, ko proti njemu protestira množica državljanov, za kar se je Janković zelo zameril ne samo slovenski javnosti, ampak tudi svojim političnim botrom. Pisma podpore si zdaj niti ne upa pokazati javnosti, da je ne bi še bolj razburil, pri tem pa se izgovarja na svojo zasebnost.

V slovensko politiko je vstopil kot žrtev domnevno brutalnega obračuna prve Janševe vlade z njim kot predsednikom uprave Mercatorja. Nato je bil na vseh dosedanjih volitvah v prvem krogu izvoljen za ljubljanskega župana. Celo na državnozborskih volitvah je zmagal, a potem mu ni uspelo sestaviti vlade.

V slovenski politiki nima več kaj iskati, lahko le še »spoka« in kariero nadaljuje v Srbiji. Dvomimo, da bo kar miroval v pokoju in čakal na odhod na Žale.

Mislil je, da je vladar, ki se mu bodo vsi zgolj klanjali in mu, če uporabimo besede ameriškega predsednika Trumpa, »lizali rit.« Pred tem ga je podprla skupina 26 uglednih Slovencev, med njimi tudi prvi predsednik Milan Kučan. Eden izmed njih Zoran Predin bi mu zdaj celo prepovedal uporabo imena. 

Nobena afera mu ni prišla do živega, niti sporni posli pri gradnji stadiona v Stožicah, zaradi katerih se je moral braniti na sodišču, da o žalostnih zgodbah opeharjenih podizvajalcev niti ne pišemo, niti kazenska ovadba zaradi spolne afere s farmacevtko, ki je klavrno propadla, ker se je tožilka Blanka Žgajnar prepozno pritožila na odredbo sodišča. Spomnimo se besed pesnice Svetlane Makarovič, ki je bila očarana nad prelepo Ljubljano, za kar naj bi bil zaslužen prav Janković: »On ne grabi zase, temveč, kot se reče, ‘pola sebi, pola šarcu daje’.«

Do živega so mu prišli srbski posli, predvsem pa prijateljske zvezi z avtoritarnim srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem in še bolj spornim predsednikom Republike Srbske Miloradom Dodikom. Nekoč so ga malikovali, zdaj protestirajo proti njemu in skandirajo »Zoki, spoki!«. V slovenski politiki nima več kaj iskati, lahko le še »spoka« in kariero nadaljuje v Srbiji. Dvomimo, da bo kar miroval v pokoju in čakal na odhod na Žale.