Ker nekdanji večkratni podpredsednik SDS ni glasoval proti nezaupnici predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen, ga je Evropska ljudska stranka kaznovala z ne tako simboličnimi prepovedmi.

Priznal je, da se mu je v tem nezavidljivem položaju težko znajti. Vprašali smo ga, ali zato razmišlja o odstopu. Pričakuje, da bo 22. marec dan vstaje, in v smehu dodaja: »No, novega praznika pa ne potrebujemo.«

Kot pravi, so ljudje uvideli, da s to vlado ne bo šlo naprej – država potrebuje nove upravljavce. Bil bi zelo presenečen, če bo konservativni zasuk obšel Slovenijo.

Všeč so mu mladi, ki niso kar tako na aufbiks nacionalisti ali globalisti ali karkoli že, ampak se navdušujejo nad vrednotami, na katerih je zrasla in sloni Evropska unija.

Kako visoko bi uvrstili volitve 22. marca 2025?

Precej visoko. Večkrat ponavljam, da so vsake najpomembnejše – že zaradi mobilizacijske vloge. A te so res. Težko bi jih primerjal s prvimi, na katerih je Demos zmagal, po prelomnosti pa so jim kar blizu. Vlada še zlasti z gospodarskega vidika ni sposobna upravljati države; niti približno ni izrabila vseh razvojnih resursov.

Slovenija je upehana, prehitevajo nas Češka in Slovaška, baltske države, države vzhodnega bloka, ki so bile za nami. Dohitela nas je celo Hrvaška, še malo, pa nas bo po nekaterih kazalcih Srbija.

S temi trendi je treba prelomiti, zato so te volitve tako odločilne. Menim, da jih bo vladna koalicija izgubila. Ljudje so uvideli, da z njo ne bo šlo naprej in da država potrebuje nove upravljavce.

Kaj bo odločilo volitve?

Veliko dejavnikov vpliva na izide in na ključni dejavnik – volilno udeležbo. Tudi mediji. Golob je razdelil že veliko bombončkov; ima, moram reči, dober piar. Za seboj ima mainstream medije – že to je veliko tega, kar potrebuje za osvojitev še enega mandata.

Menite, da je ne glede na medijsko pristranskost dominantnih medijev vendarle dovolj možnosti za pošteno informiranje?

Državljanke in državljani še vedno nimajo pravice, kar izhaja iz ustave, biti nepristransko informirani.

Mainstream mediji so že ves čas pod vplivom levice, vendar izgubljajo monopol, ljudje so si nabrali precej izkušenj, novi mediji vstopajo v oblikovanje javnega mnenja in odnosa do politike. Naklonjeni in obvladovani mediji niso dovolj za zmago. Ne nazadnje se je kljub temu nekajkrat le zgodilo, da je vajeti prevzela desnosredinska vlada.

Prvo soočenje na nacionalki ste si gotovo ogledali …

Nisem utegnil. Sem pa o njem veliko slišal in bral.

Janez Janša in Jernej Vrtovec sta ga bojkotirala. Tudi vi težko pričakujete, da se pomerita na štiri oči?

Za njuno soočenje bo še precej priložnosti. Volivci si bodo lahko oblikovali svoje stališče ne glede na to, ali sta bila na uvodnem nacionalkinem soočenju. Razumem ju, saj je nacionalna televizija pod močnim vplivom predsednika vlade in njegove stranke. Napovedan obračun z ustvarjalci Tarče je zgovoren primer.

Primož Lavre

Gotovo se še spomnite mednarodnega incidenta, ko je podpredsednica Evropske komisije in komisarka za transparentnost Věra Jourová obiskala Slovenijo v času, ko je še veljala odločitev ustavnega sodišča, da zadrži uveljavitve zakona o RTV Slovenija.

Ne dolgo zatem so ustavni sodniki zakon sprostili in začela se je t. i. depolitizacija in kadrovsko čiščenje. Še do dandanes se Evropska komisija in Věra Jourová nista opravičili državljankam in državljanom Slovenije in ne tistim, ki so bili na RTV odstavljeni in so izgubili službo. Šlo je za grob poseg Evropske komisije.

Poskus posega?

Niti ne, bili so kar učinkoviti. Treba ja bilo prepričati ustavno sodišče, kar se je tudi zgodilo, naredili so, kar je bilo potrebno, in zakon je bil uveljavljen – z vsemi posledicami.

Ne verjamete takratnemu predsedniku ustavnega sodišča Mateju Accetu, da se o zakonu o RTV na srečanju s komisarko nista pogovarjala? Da bi se, je bilo sicer navedeno v opomniku.

Velika večina opomnika je bila namenjena prav zakonu o RTV. Rekel bi, da je prav zato tudi prišla v Slovenijo. Opomnik je bil napisan v Sloveniji, to je jasno, usklajen je bil z Evropsko komisijo oziroma s kabinetom podpredsednice Komisije.

Dokumente z opomnikom vred nam je uspelo pridobiti ne po upravni, ampak šele po sodni poti. Za malo osebno zmago imam, ker mi je Sodišče EU dalo prav.

Primer je odraz razmer, ki se v Evropi vse bolj uveljavljajo, ko Evropska komisija pridobiva ali skuša pridobiti vse več vpliva v odnosu do držav članic – tudi posredno prek nevladnih organizacij, ki delajo za leve vlade.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen izhaja iz naše družine, Evropske ljudske stranke (ELS), vendar mi na nobeni točki ni skušala vsaj malce pomagati; lahko bi vsaj opomnila kolegico v Komisiji, ki pripada liberalcem in je povsem neženirano ravnala v korist svoje politične družine.

Žal mi naši v ELS oziroma Ursula von der Leyen ni priskočila na pomoč ne v upravnem postopku in ne na Sodišču EU. Ko je bila sodba znana, niso uvedli nobenih ukrepov ali vsaj dali priporočil, da se kaj takega v prihodnje ne bi več dogajalo.

Nič se ni zgodilo kljub povsem nesprejemljivi intervenciji Evropske komisije v nasprotju z Lizbonsko pogodbo. Tožbe in postopki na Sodišču EU so zelo dragi, vzamejo veliko energije in časa, posameznik brez podpore je dokaj nebogljen.

Goran Vojnović je zapisal, da je jasno, kaj hoče desničar, ni pa niti približno tako zelo jasno, kaj hoče levičar. Zakaj se je volivec levice oziroma leve sredine znašel v zadregi?

Izjava zveni mobilizacijsko, a Vojnović ima v nekem smislu prav. Vse do srede 90. let so bile socialdemokratske stranke vplivne, volivci so pozdravili, da so se odrekle razrednemu boju in marksizmu. Od takrat naprej niso več zmagale na evropskih volitvah, padlo je število socialističnih vlad.

Obtičale so v idejnem vakuumu. Socialna struktura družb se je spremenila, delavskega razreda že dolgo ni več, izgubile so nekdaj dokaj trdno socialno bazo. Ne moremo sicer več trditi, da socialni status volivca določa njegovo politično izbiro.

Britanski premier Tony Blair je bil zadnji, ki se je skušal soočiti s temi zadregami z idejo tretje poti. Ponudil je nov odgovor laburistov ter socialnih demokratov in nekatere bolj konservativne vrednote vnašal v ideološko politično platformo laburistov.

Na kontinentu ni bil preveč dobro sprejet, nekateri pa so celo opazili, da Blairov ideolog Anthony Giddens, ideolog tretje poti, ni v znamenitem tekstu Tretja pot niti enkrat uporabil besede »svoboda«. Skratka, od takrat naprej se zmerna levica s svojo politično ponudbo ni več izkopala iz težav.

Se to opazi tudi pri nas?

Se, čeprav ima levica poseben status in je znatno močnejša od desnice. V rokah imajo medije in druge resurse, računajo lahko na podporo pri volivcih, ki še kar naprej črpajo moč iz prejšnjega režima.

Levica pa nima privlačnih idej in konceptov. Zelena paradigma se jim ni obrestovala. V tem vidim glavni razlog za Vojnovićevo negodovanje nad politično ponudbo na njegovi strani.

Da se krepi nasprotna stran, je zaslužna tudi levica, kadar se njene stranke le znajdejo na oblasti: v državo spuste preveč migrantov, povečajo davke prek sprejemljive meje, zapuščajo klasično industrijo. Avtomobilsko industrijo so prepustili tretjim državam.

Nemški kancler Merz in nekateri desni politiki zdaj rešujejo nakopičene težave politike levičarskih vlad. Od socialistov bi pričakoval, da bodo stopili v bran delovnih mest in zlasti avtomobilske industrije. Pa nič od njih.

Občutek imam, da v Nemčiji socialni demokrati niso v veliki koaliciji. Nič se jih ne sliši.

Tudi na regionalni ravni, ki je v Nemčiji zelo močna, socialisti še naprej izgubljajo. Pridobiva Alternativa za Nemčijo. V perspektivi bi lahko postala »normalna« desna stranka. Odziv nanjo je napačen. S prepovedjo in sankcijami vsak politični akter postaja še bolj zanimiv za javnost.

Primož Lavre

Dejali ste, da ima Robert Golob dober piar. Tudi politični slalom mu gre od rok bolje kot Marjanu Šarcu in Miru Cerarju. Kar prav se mi zdi, da bo novi obraz prejšnjih volitev na teh polagal račune – in ne spet kak nov obraz.

Ne bi bilo slabo, če bi imeli dve razmeroma stabilni vodilni stranki, eno na levi in drugo na desni, ki bi bolj ali manj izmenjaje vodili državo. Na levi vedno nove stranke izginevajo kot kometi na nebu – kar ni dobro.

Stabilne demokracije ni brez stabilnih, utrjenih strank, za katere volivci vedo, kaj ponujajo, kakšne kadre imajo. Le tako lahko ocenijo, ali so sposobne voditi državo. V primerjavi s prejšnjimi volitvami bodo ljudje tokrat lažje soočili tisto, kar je pokazala stranka, ki je štiri leta vodila vlado.

Upam, da bomo našli dovolj razuma v naslednjem mandatu in spremenili volilni sistem vsaj do te mere, da bo prag prestopilo manj strank, predvsem pa takšne, ki so sposobne prevzeti odgovornost za vodenje države. Z malimi strankami, ki nenehoma izsiljujejo s svojimi posebnimi interesi, je državo težko voditi.

Pojavljajo se ocene, da bi (veliki) kapital rad Goloba zamenjal. Je premalo dovzeten za interese kapitala?

Golob je predstavnik kapitala! Tudi velikega kapitala. Vemo, kaj je počel, preden je vstopil v politiko. Z nekaterimi socialnimi korekcijami, ki niso najbolj razumne, skuša to podobo spremeniti ali vsaj krepko dopolniti – češ s kakšnim socialnim čutom je obdarjen, ko dviguje pokojnine in minimalno plačo.

Če bo nadaljeval delo v drugem mandatu, bo učinek teh povišic kmalu nevtraliziran. Ne gre za socialno občutljivost predsednika vlade, temveč za predstavo.

Sicer pa vemo, za socialo narediš največ, če gospodarstvu omogočiš dovolj kisika. S tem se v proračun steče več denarja – ne nazadnje tudi za socialo.

V prvi Janševi vladi smo znižali davke in doživeli pravi pogrom, češ kaj se igramo z državo, ker bo v proračunu zazijala luknja. Leta 2007 smo imel suficit in naslednje leto tudi.

Učinek je ravno obraten od tega, kar si marsikdo misli. Vsaj zdravo ekonomsko podlago si s tem ustvarimo. Levičarji se nasprotno takoj obesijo na proračun in delitev denarja – kajpada ne svojega.

Na levici hvalijo predsednika vlade, ker je postal dovzeten za socialo in se je odločil – resda v drugi polovici mandata – razumeti za Slovence značilne egalitarne vrednote.

Kot rečeno, on ni tak. Bolje bi bilo, če bi skrbel za dobrobit gospodarske kondicije države. Deli in razmetava denar davkoplačevalcev. Državo je treba upravljati drugače. Okoliščine za gospodarstvo niso slabe, zaposlenost je velika, žal se to ne odraža v proračunu, zmanjšanju deficita in gospodarski rasti.

Leva sredina računa na mobilizacijski učinek nekaterih nevladnih organizacij. Na zadnjih dveh referendumih je nekako umanjkal. Lahko omogočijo še eno Golobovo vlado?

Vsebina referendumov jim ni najbolj ustrezala. Ne nazadnje tri četrt milijarde evrov ni mačji kašelj. Veliko nevladnih organizacij bo moralo ta denar tako ali drugače povrniti svojim gospodarjem.

Večina jih je financirana iz proračuna, nekatere tudi iz tujine kot Inštitut 8. marec, kar je v nasprotju z zakonodajo. S krepko več kot 700 milijoni evrov lahko marsikaj in marsikoga kupiš. Skušali so vplivati ne le na volilni izid, ampak nasploh na javno mnenje.

Večina od teh milijonov najbrž ni problematičnih glede vplivanja na volitve.

Že lahko, a nova vlada bo morala postavke in javne razpise za nevladne organizacije temeljito pregledati. Z javnim denarjem se tako ne dela, z nevladniki se posredno kupuje javno mnenje.

Naj spomnim, da je pred leti Iran v NLB opral dve milijardi evrov; del tega denarja je ostal tu, z nekaj sto milijoni za to uslugo lahko kupiš marsikateri družbeni podsistem – zlasti pa volitve.

Ali se je s tem iranskim denarjem ukvarjala parlamentarna preiskovalna komisija?

Z velikimi obeti na začetku je preiskovala sum pranja denarja in financiranje terorizma. Na mizi so bili vsi dokazi, kršena ni bila le slovenska, ampak tudi evropska zakonodaja. Na koncu se ni zgodilo nič. Morda ve kaj več Anže Logar.

Pred časom ste Evropsko komisijo spraševali, ali financira mrežo Glas ljudstva. Na letaku akcije GLAS LJUDSTVA NA POTI je pripisano: Financira EU.

Nič konkretnega nam niso odgovorili. V tej mreži pravijo, da jim gre za spodbujanje volilne udeležbe. Glas ljudstva se seveda ne bo odpravil na pot v Destrnik ali v kako drugo vas mobilizirat volivcev; na volišča bodo spravljali ljudi v urbanih središčih.

Morda je to še eden od nedovoljenih načinov vmešavanja Evropske unije v volilne procese držav članic. Registriranih je nekaj držav, kjer se je to dogajalo, zdaj smo temu priča v Sloveniji. Bomo videli, na kak način bodo še poskušali.

Kaj lahko naredite?

Težko karkoli. Preprečiti bi bilo treba, da Evropska komisija sploh financira takšne intervencije v volitve. Mi bomo seveda protestirali pri Evropski komisiji. A že to je problem, hitro ti naprtijo, da nisi lojalen poslanec Evropske ljudske stranke, ker si proti Evropski komisiji, na čelu katere je predsednica iz vrst naše ELS.

V Evropskem parlamentu imamo celo indeks lojalnosti, na spletu so dostopni podatki, kako skladno posamezne nacionalne delegacije glasujejo glede na »uradno« politiko ELS.

V zadnjem letu je indeks delegacije iz Slovenije res nižji, nekoč pa smo bili na samem vrhu pripadnosti. Indeks je spet postal »popularen« in vnovič nas z njim svarijo: pazite, kako boste glasovali!

Za potrebno večino na levi strani tokrat potrebujejo četrtega kompanjona. Obenem pa je tudi s te strani Logar deležen izključevanja.

Iz Logarja mainstream mediji delajo »žrtev«, češ Golob in Janša pravita, kar vi ga vzemite, mi ga nočemo. Prepričan sem, da so stvari vendarle dokaj predvidljive; tudi Golob ne daje dvoma, da bi vlado rad oblikoval predvsem z levimi strankami. Nikoli ni dejal, da si želi sodelovanja z Janšo oziroma SDS.

Kje se je zataknilo Vladimirju Prebiliču? Kar dolgo se je – in zdelo se je premišljeno – pripravljal za vstop v nacionalno politiko.

Drži, pazljivo je vlekel poteze, vendar mu je umanjkal Kučanov glas za. Tudi sam je v nekem intervjuju priznal, da se Kučan ni opredelil, zato je čakal in se na koncu odločil, kot se je. Pričakoval je Kučanov glas za in takojšen medijski bum, a ga ni bilo od nikoder.

Na levi strani so se odločili staviti na Goloba, preveč tvegano bi bilo zanje iskati novega liderja. Malce več sem s Prebiličem v stiku, saj sva skupaj v Bruslju, pri njem nisem zaznal prav goreče želje vstopiti v nacionalno politiko. Slomšek je dejal, da če sam ne goriš, tudi drugih ne vžgeš.

Veliko ste v Kranju, tudi zdaj sva v središču gorenjske prestolnice. Tu ima tabor Zoran Stevanović. Ga poznate?

Osebno ne.

Ne bi ga omenjal, če ne bi trkal na vrata državnega zbora.

Ob omembi stranke Resni.ca se najprej spomnim na miting resnice leta 1989. Če bi se mobilizirali Srbi in pridobili na svojo stran še kakšno drugo gibanje, bi jim res lahko uspelo prestopiti parlamentarni prag.

Bi si katera stran lahko kaj pomagala z Resni.co?

Mislim, da ne.

Ali Janez Janša tokrat poslednjič vodi stranko na parlamentarne volitve?

Ne verjamem. Telesno in mentalno je v dobri kondiciji. Ima ogromno izkušenj in znanja. Bilo bi slabo za SDS, če bi jo zapustil. Tudi če stranka na teh volitvah ne uspe, ne vidim nikogar, ki bi ga zamenjal.

Dvojica Janša Antijanša ni nesmrtna?

Seveda ne. Veste, ko je maja 1993 na litostrojskem kongresu prevzel stranko, je hitro začela rasti. Vzpon stranke iz leta 1993 in 1994 je povzročil tudi prve pretrese na slovenski politični sceni, postal je državni sovražnik za levico.

Takrat je nastala tudi mega stranka LDS, ki je združevala manjše stranke z leve sredine, in zgodila se je Depala vas, saj je SDSS z Janšo na čelu postajala vedno močnejša. Tu se je začel pogrom proti stranki, ki kar traja.

Bil sem zraven in reči moram, da ni bilo lahko. Vsak dan sem s tresočo se roko prebiral časopisje, kdo je spet udaril po nas in nam zakuhal novo afero. A smo kljubovali.

V nekaj letih smo s 1500 članov zrasli na 10 tisoč članov. Bilo je, mislim, februarja 1996, ko je stranka v anketi Večera prvič prehitela takrat ves čas vodilno LDS, ki ji je uspelo pridružiti manjše stranke z leve sredine.

Mislili smo, da bo LDS tista trajna stranka na levem polu, vendar niso dolgo zdržali. LDS je bila vezana na Drnovška, in ko je odšel, se je razletela. Z njim je imela dobrega liderja, a te prednosti niso izrabili.

S te perspektive bipolarnost, do katere je marsikdo tako kritičen, niti ni tako slaba. Le igralci in programi morajo biti prepoznavni, ne pa, da na vsakih volitvah gledamo nove obraze in nove stranke. Naj se ve, kdo kaj ponuja. In tokrat, kot sva rekla, se res ve: vemo, kaj ponuja levica z Golobom in kaj Janša.

Vsem drugim, dokler ne izboljšajo svojih ratingov, pripadajo obrobne vloge. V tem je jedro osrednjega strateškega pristopa Janše k tokratnim volitvam: koalicija z volivci.

Ni le slogan?

Ne. Vsa minula leta smo čutili moralno dolžnost, da pomagamo NSI, SLS in še komu drugemu na naši strani, da bi bila desnosredinska ponudba bolj široka in prenovljena. Bili so neki uspehi, kot je na primer Franc Bogovič na naši evropski listi, a realne vrednosti iz starega pristopa ni bilo. Stranka gre tokrat samozavestno na volitve sama.

Nekateri menijo, tako mi je pred časom v intervjuju dejal Ernest Petrič, da bi Anže Logar moral še malo počakati. Zdelo se mu je, da so mu zvezde naklonjene. Je bil res preveč neučakan?

Način, kako je za hrbtom delal stranko in zapustil SDS, je preprosto nefer. Pomagal si je s parlamentarnimi odpadniki, da bi na volitve odšel kot močna izbira. Profesor Petrič ima v tem smislu prav, oddelati bi moral pogodbo s SDS in nato v novem volilnem ciklusu ustvariti, kar si je zamislil.

Z njim tudi prej nisva bila prav v tesnem stiku, premalo se je čutil pripadnega politični družini. Na volitvah bo škodoval SDS, a ne toliko, da bi stranka ne zmagala.

Se ne more več vrniti v Janševo orbito? Vseeno je, ne glede na vašo prejšnjo zadržano oceno, desnosredinski politik.

Res se zarečenega kruha v politiki še največ poje. Težka bo, egi so premočni. Nikoli ne reci nikoli, sam bi si celo želel, da smo tudi z njim v desnosredinski koaliciji. Seveda, nekaj bi moral prinesti v koalicijo.

Ankete so takšne ali drugačne, nekatere mu kažejo dobro, druge bolj malo. Politični prostor se mora še konsolidirati, položaj zdaj je precej nepredvidljiv. Saj veste, kako hudo so javnomnenjske ankete že zgrešile.

V glavnem ne zanalašč.

Reciva. Marsikdo se boji povedati, komu daje prednost. Moja mama se ni nikoli hotela izjasniti. Anketarjem ni zaupala. Večkrat sem ji dejal, saj ti ni treba zaupati, ti kar povej, kar misliš. Ne, ne bom jim povedala, koga bom volila. Nekaj uporniške trme je v tem pa tudi strahu iz prejšnjih časov.

Vidite Demokrate v levi oziroma levosredinski vladi?

Prej bi šli v levo kot v desnosredinsko vlado. Logar bi imel v levi vladi večjo politično moč in bi izsilil večji kos pogače.

Misliti mora na daljši rok. Zadnjič sem prebral, da si sam ne bo upal v levo vlado, ker bi ga »ubili«.

Saj ne vemo, kakšen bo rok trajanja te stranke. Po definiciji so stranke trajne politične organizacije, smo se včasih učili. Že dolgo vemo, da ni tako (nasmešek). Hitro vzniknejo in enako hitro ugasnejo – odvisno od prostora na političnem trgu, nekaterim pravi čas uspe najti pravo nišo.

Ali in kako se bodo zasidrali v politiki, bomo še videli. Del njegovih privržencev izhaja iz SDS in imajo svoja pričakovanja, zato mu ne bi pustili kar tako voditi politik, ki niso v skladu z desnosredinsko platformo. Nič kaj obetavnega ga ne čaka, kamorkoli že se bo po volitvah uvrstil, bo moral biti del ekipe – a on ni tak.

Je v visokopolarizirani politiki sploh mogoča t. i. mešana vlada, kar pričakuje Anže Logar?

Sam bi si želel veliko koalicijo denimo s socialisti bolj evropskega tipa. V naši levici je preveč radikalizma. Nekaj je že zamujenega, dobro vlado bi lahko sestavila Pahor in Janša oziroma Janša in Pahor. Po štirih letih te vlade bo treba marsikaj popraviti in ne znam si predstavljati, kako bi lahko Robert Golob pa tudi Matjaž Han popravljala za seboj.

Morda bi bili lažje v koaliciji s kako novo stranko. Razen ekstremistov bomo sicer povabili vse stranke, da bi podpora zadoščala za dovolj močno večino. Bomo videli. Če se bo desni val, ki je zajel velik del sveta, nadaljeval, smo lahko optimisti. Janševa ekipa je preizkušena, ve, kje in kako se je treba lotiti dela. Ne bo se treba nekaj mesecev ali kar celo leto učiti iz napak.

Lahko pride do pat položaja in kdo bo morda predlagal, da SDS ponudi drugega mandatarja namesto vašega prvaka?

Pred dnevi so se socialisti zavzeli, da se SDS izključi iz Evropske ljudske stranke. Nekdo je pripomnil, da je to tako, kot bi Barcelona predlagala Realu, koga naj zamenja. Zakaj bi konja, ki dobro vleče, izločili iz igre. Saj ne gre le za oblast.

SDS lahko počaka še kakšen mandat v opoziciji. Janša ne bo vodil vlade s 45 ali 46 mandati, ima svojo ceno, predvsem pa izkušnje, kako težko je vladati in koliko energije je treba vložiti v usklajevanje. Manjši ko je koalicijski partner, močnejšega se počuti, krepkejše so centrifugalne sile. Če ima koalicija prepričljivo večino, je izvršno in zakonodajno oblast veliko lažje upravljati.

Vstani, Slovenija! Pod tem geslom – korenini že v bolj oddaljeni preteklosti – je minulo soboto SDS predstavila kandidate za volitve. Koga bi radi spravili pokonci?

Geslo ima res malce arhaičen mobilizacijski prizvok – pa vendarle. Prebuditi je treba tisti del volilnega telesa, ki je doslej spal – še zlasti na Štajerskem.

Volilni izidi na vzhodu države so za stranko dobri, le volilna udeležba je nizka. Ljudje nimajo posebne afinitete do politike. Če bi nam jih uspelo nagovoriti v njihovem jeziku, bi se marsikdo vendarle odpravil na volišče. A to ni lahko.

Če kdo, vi poznate dušo Štajercev.

Kar dobro, odraščal sem na kmetiji v Slovenskih goricah. A ti kraji so se radikalno spremenili, danes so lepi in moderni, ni več nekdanje pristnosti. A tudi ljudje so drugačni, pa način življenja ... Spominjam se avtobusov, pet ali šest jih je zjutraj delavce in dijake vozilo na Ptuj in v Maribor, popoldne pa delat na malo kmetijo.

Teh vzorcev ni več. Ne moremo jim očitati nižje politične kulture. Stvari razumejo drugače, morda pametnejše od »ta mestnih«. Večja krivda je pri političnih elitah, ki ne znajo nagovoriti.

Bo 22. marec dan vstaje?

Zakaj pa ne bi bil 22. marec dan vstaje? No, novega praznika ne potrebujemo (smeh). Sicer pa spremembo napovedujejo globalni trendi, če bodo desni volivci oziroma podeželje tudi pri nas postali glasnejši. V Južni Ameriki je v nekaj državah zmagala desnica.

Tudi v Evropi se dogajajo spremembe in ta slika se bo, verjamem, prenesla tudi v Slovenijo 22. marca. Desno volilno telo se je prebudilo; ne kar tako, tudi zaradi napak levih vlad pa tudi stranpoti evropskih ustanov.

Industrije bi spravili ven, ker smrdijo, kmetijstvo in posebej živinoreja tudi smrdi in onesnažuje še bolj, zato ven z njimi. Negativen odziv na takšne politike, skregane z zdravo pametjo, ne bi mogel biti bolj normalen. Ljudje so se uprli, niti ne toliko zaradi ideoloških razlogov, temveč zaradi povsem življenjskih in praktičnih.

Kot ugotavljajo sociologi, v zadnjih petih letih prihaja do konservativnega zasuka v vrednotah. Predvsem fantje oziroma mladi moški se vse bolj nagibajo na desno. Čemu to pripisujete?

Po anketah Europola so bili mladi že v zadnjih dvajsetih letih v nasprotju s pričakovanji usmerjeni bolj desno. Spomnim se predloga socialistov, da bi se starostna meja volilne pravice znižala na 16 let. Tudi iz šolskih politik je predlog poniknil. Ker sem predlog podpiral, sem se pozanimal, kaj se z njim dogaja.

Nekdo mi je dejal, da se mladi nagibajo preveč v desno. V politiko se ne vključujejo na način levičarskega aktivizma, ampak svoj angažma vidijo drugače. Poudarjajo vrednote, kot sta narod in družina, zanima jih svoboda, ki jo zagovarja val konservativizma.

Svoboda je sicer klasična ideja konservativcev: svoboda podjetništva, svoboda govora. To mi je všeč. Všeč so mi mladi, ki niso kar tako na aufbiks nacionalisti ali globalisti ali karkoli že, ampak se navdušujejo nad vrednotami, na katerih je zrasla in sloni Evropska unija.

Kaj če se ta konservativni zasuk ne bo odrazil tudi na slovenskih volitvah?

Bil bi zelo presenečen, če bi obšel Slovenijo. Ta fenomen bi bil vreden temeljite raziskave.

Ali še velja, da desna stran na polju kulturnega boja izgublja?

V zadnjem času so vprašanja identitete stopila bolj v ospredje. Če nanje gledamo skozi optiko kulturnega boja, bi lahko sklenili, da ta boj dobivamo. Vedno več mladih se zaveda pomena družine, tudi nacionalne identitete, kar je že veljalo za nekako preseženo in zastarelo.

Tudi za sociologe. Izkazalo se je, da demokracija potrebuje državo in nacionalno identiteto. Odkar je Rusija napadla Ukrajino, se ni utrdil le občutek povezanosti Evropejcev, temveč tudi pripadnosti svoji naciji.

V Evropskem parlamentu delujeta politična skupina Domoljubi za Evropo ter skupina evropskih konservativcev in reformistov, obe zelo uspešno bijeta spopade s skrajno levimi globalisti.

Ker niste glasovali proti nezaupnici predsednici Evropske komisije, vložili so jo prav Patrioti, ste se znašli na obrobju Evropske ljudske stranke (ELS). Dejali ste »vesti si ne morem izposoditi«. Pa vendar: predstavljajte si, da kot koalicijski poslanec ne glasujete za zaupnico svojemu predsedniku vlade Janezu Janši.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen ni vodila politike, kot smo jo pričakovali. Imeli smo drugačne poglede. Toliko glede načelne ravni. Obstajajo pa tudi zelo praktični oziroma osebni razlogi. Na začetku pogovora sem omenil njeno povsem nekritično podporo podpredsednici Evropske komisije iz politične skupine Renew Europe Věri Jourovi.

Sloveniji in meni osebno je naredila kar precej škode. Ko sem na to opozoril, je molčala, čeprav je šlo za hudo kršitev zakonodaje. Vse smo ji dokumentirali, a nobenega glasu podpore. Lahko bi se vsaj dogovorili, pokazali bi mi dokumente, vsi smo vedeli, kaj je nevralgična točka, ki se je pozneje tudi razkrila – črno na belem. Zadeva bi bila tako razmeroma mirno rešena. Vendar ne, niso hoteli.

Evropska varuhinja človekovih pravic je stopila na mojo stran in od komisarke zahtevala, da mi izroči dokumente. Pa vendar ni nič pomagalo. Odločil sem se za sodno pot in tudi v času postopka zaman čakal, da pride do mediacije, ko bi se morda kaj zmenili.

Na koncu je Evropska komisija izgubila. Sodišče je hitro odločilo, pričakoval sem, da se bo spor še vlekel. Pa vendar, vse to prikrivanje je trajalo tri leta. Dobra plat tega je, da sta vsaj evropska ombudsmanka in Sodišče EU zelo korektno opravila svoje delo – ne pa tudi predsednica Evropske komisije. Jaz pač ne morem glasovati za njo.

Se vam je zaradi kazni zgodila krivica?

Ni bilo fer. Zvečer pred glasovanjem o nezaupnici je predsedstvo stranke sprejelo statutarne spremembe, v katerih so zahtevali popolno lojalnost pri ključnih glasovanjih. Jaz je nisem mogel izkazati.

Drugi dan še ne, a že tretji dan po glasovanju sem bil kaznovan. Sankcije niso povsem simbolične, malce te vendarle prizadenejo. Pol leta ne smem predstavljati ELS, ne smem dobivati dosjejev, prepovedano mi je nastopati na plenarkah ali v delovnih telesih, tudi zunaj parlamenta ne smem zastopati ELS.

Predsedniku ELS Manfredu Webru sem dejal, da sem eden bolj izkušenih in izobraženih poslancev. Takšno kaznovanje ni dobro, pa ne zaradi mene, to ni v prid kohezivnosti naše politične skupine. Dobro vem, da del ELS navija za levo veliko koalicijo, in ti so bili za uvedbo notranje strankarske discipline.

Vam Weber ni mogel pomagati?

Ni mogel ali ni hotel, ne vem. Bil je seveda zraven, ko so sprejeli takšna pravila. Kazen je sledila po avtomatizmu.

Je podpredsednica ELS Romana Tomc vedela, da ne boste glasovali proti nezaupnici Ursuli von der Leyen?

Seveda je vedela, saj je članica predsedstva, ki je sprejelo ta dokument. Že pred dvema letoma nisem glasoval za vnovično izvolitev Ursule von der Leyen. Težko se je znajti v tem nezavidljivem položaju.

Bo zaradi teh sankcij to vaš zadnji evropski poslanski mandat?

Ne samo zaradi sankcij. Da je to moj zadnji mandat, sem obljubil že prej. Upam, da ga oddelam do konca. Po šestih mesecih bo sicer drugače, a spet lahko pride do glasovanja o zaupnici predsednici Evropske komisije in zgodba s kaznijo se bo ponovila.

Razmišljate o odstopu?

Vse variante so mogoče. Lahko me tudi izključijo iz politične skupine.

Se vračate v nacionalno politiko? Po volitvah, ko in če boste sestavljali vlado?

Če bo potrebno, se vrnem, ni pa moj edini cilj vnovič postati minister za šolstvo (smeh).

Bral sem, da SDS črpa znanje iz Izraela. Drži?

Ne bi bilo slabo, če bi, a ne vem, ali je to res. Izrael je pokazal, kako je lahko mala država obrambno samozadostna. Slovenija je v Natu, varnostni dežnik nad nami je treba vzdrževati in krepiti.

Zavezništvu Nato smo vse prevečkrat prikazovali močno olepšano sliko, zdaj pa je napočil čas, ko je takšnih igric konec. Izraelci na obrambnem področju premorejo fenomenalne izkušnje – pa ne le na obrambnem. Lahko bi nam bili vzor.

Na X ste nagovorili iranske protestnike, njihov pogum. Kdaj bo v Iranu zavladala demokracija, človekove pravice in temeljne svoboščine?

Že šestnajst let pomagam opozicijskemu gibanju, ki ima sedež v Parizu. Vodi ga Maryam Rajavi. Z Nacionalnim iranskim odporniškim svetom imamo redne stike.

Njihov program, ki vsebuje uvedbo demokracije, spoštovanje človekovih pravic, enakopravnost žensk, odsotnost nuklearnega orožja, sekularnost vodstva …, je podpisalo 130 nekdanjih in aktualnih predsednikov vlad in držav; med našimi tudi Janez Janša, Milan Kučan in Danilo Türk.

Ob nedavnih napetostih se je izpostavil sin nekdanjega šaha Reza Pahlavija. Pogrešam več sodelovanja med opozicijskimi gibanji, tistimi, ki so zdaj v prvih vojnih vrstah, in tistimi, ki se za demokratičen Iran borijo že več desetletij. Stopiti bi morali skupaj in pomagati Irancem, ki res hudo trpijo in umirajo.

Iranska revolucionarna garda je brezkompromisna. Kot povračilni ukrep za evropsko razglasitev garde za teroristično organizacijo, so na črno listo dali letalske in vojaške zmogljivosti vseh držav EU.

Tudi vi ste na črni listi?

Da, na črni listi že od leta 2023. Na mojega kolega, nekdanjega podpredsednika Evropskega parlamenta Aleja Vidal-Quadrasa, so novembra 2023 v Madridu izvedli atentat.

Zadnji trenutek je malce zamaknil glavo, zato mu je šel strel skozi lica. In preživel. Tudi on je bil na črni listi. Jaz sem od naše in bruseljske policije dobil le neka priporočila. To je vse. Ni enostavno, saj se situacija dotika tudi moje družine in ožjih sodelavcev.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.