Sanje o obrambnem sistemu, ki bi Združene države varoval pred jedrsko kataklizmo, so stare slabega pol stoletja, ko je Ronald Reagan v zadnjih zdihljajih hladne vojne oznanil program Strateška obrambna pobuda (SDI), razvoj neprepustnega obrambnega sistema za prestrezanje sovjetskih medcelinskih balističnih raket. Sistem je temeljil tudi na novi vesoljski tehnologiji, zato se ga je hitro prijelo rahlo posmehljivo ime Vojna zvezd, na koncu pa so njegov nastanek pokopale nerešljive tehnične težave.

Trump je bil vedno navdušen nad zamislijo, česar ni skrival, ko je konec maja predstavljal svoje nadaljevanje predhodnikove vizije. »Reagan si ga je želel že pred mnogimi leti, vendar niso imeli tehnologije.« Sedaj naj bi jo imeli, zato lahko »Amerika končno zgradi vrhunski protiraketni ščit«.

Trumpova Zlata kupola se zgleduje po izraelski Železni kupoli, protizračnem obrambnem sistemu, ki je ameriškega predsednika navdahnil s svojo učinkovitostjo. Le da Železna kupola ne prestreza izstrelkov dolgega dosega, ampak je le zadnja plast izraelske protizračne čebule, v kateri tesno povezani sistemi državo branijo pred različnimi grožnjami iz zraka. V zadnjih napadih so menda prestregli kar 90 odstotkov iranskih raket. Toda vsaka noč izraelske obrambe je po neuradnih ocenah državo stala 300 milijonov dolarjev.

Hkrati so hitro kopnele njene zaloge raket, s katerimi prestrezajo izstrelke. Ne samo izraelska, praznila so se tudi ameriška skladišča, ko so Združene države stopile ob bok svoji tesni zaveznici, jih je to stalo več kot 800 milijonov dolarjev. Po ocenah ameriških analitikov je Iranu ostalo več napadalnih raket, kot sta imela Izrael in ZDA skupaj obrambnih izstrelkov, vse pa naj bi pripomoglo k temu, da je Jeruzalem kljub začetnim vojaškim uspehom privolil v ameriško zahtevo po premirju.

Postranska žrtev je Ukrajina, saj je Washington prejšnji teden sporočil, da je vlada ustavila dobavo nekaterih orožnih sistemov, ker mora napolniti lastna skladišča. V Kijevu bodo najbolj pogrešali prestrezne rakete Patriot, s katerimi se borijo proti ruskim balističnim izstrelkom. Analitiki poudarjajo, da so obrambna orožja vedno tehnološko bolj dovršena in dražja kot obrambna, saj morajo biti natančnejša, hkrati pa je včasih treba uporabiti več prestreznih raket, da uničijo napadalni izstrelek.

To je težava, ki bo pestila tudi napovedano Zlato kupolo. Trump je trdil, da bo cena zanjo 175 milijard dolarjev, program pa bo končan v osupljivo kratkih treh letih. Kongresni urad za proračun (CBO) trdi, da je bolj realistična ocena več kot 500 milijard dolarjev, razvoj in gradnja pa naj bi trajala naslednjih dvajset let.

Bela hiša si je Zlato kupolo zamislila kot preplet zemeljskih protiraketnih izstrelišč, mreže satelitskih senzorjev in celo satelitov, ki bi lahko iz vesolja uničevali izstrelke kmalu po njihovi izstrelitvi. Nekateri sestavni deli sistema že obstajajo. Satelitski senzorji so že sedaj sposobni zaznati izstrelitve raket. Prav tako imajo ZDA že nameščenih vrsto prestreznih orožij, 44 prestreznikov na Aljaski in v Kaliforniji bdi nad morebitno grožnjo, ki bi priletela prek severnega pola.

Sistem, ki je stal več kot 60 milijard dolarjev, je namenjen obrambi ZDA pred majhnim številom preprostih raket iz Severne Koreje ali druge sovražne države. Njegova uspešnost je ocenjena na 60-odstotno, čeprav so zadnji preizkusi pokazali, da je z zorenjem tehnologije zanesljivost vse boljša. Po drugi strani so preizkusi le to, preizkusi.

Profimedia

»Severna Koreja še ni izvedla jedrskega napada na ZDA, zato ne gre za resnične bojne teste,« ugotavlja strokovnjak za raketno obrambo Robert Peters iz washingtonske mnenjske organizacije Heritage Foundation. Ameriška nevladna organizacija Zveza zaskrbljenih znanstvenikov (UCS), ki se ukvarja z okoljskimi in varnostnimi politikami, meni, da je obstoječi sistem »nepreizkušen, težko upravičljiv in nekoristen za zmanjšanje jedrske grožnje«.

Nebeški odpad

Spopadi v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu so pokazali, kako omejene so proizvodne zmogljivosti ameriških proizvajalcev obstoječih protiraketnih sistemov, kot so Patriot, Aegis in THAAD. Po trditvah Todda Harrisona iz mnenjske organizacije American Entreprise Institute (AEI) bo trajalo vsaj dve ali tri leta, da bodo naročnikom dostavili že naročeno orožje, kaj šele, da bi naredili tisoče novih izstrelitvenih platform in izstrelkov za vključitev v sistem Zlate kupole.

Zahodna obrambna podjetja se trudijo povečati proizvodnjo, a so naraščajoče povpraševanje, pomanjkanje delavcev ter težavna preskrba z zapletenimi sestavnimi deli, ki jih izdeluje na stotine dobaviteljev, trd oreh, ki ga ni lahko streti. Za razvoj novih, tehnološko še bolj dovršenih sistemov, ki bodo kos napredku pri napadalnih orožjih, bodo potrebna leta. Zato so Trumpove napovedi o delovanju obrambnega ščita do konca njegovega mandata le običajne puhlice, namenjene notranji sreči njegovega volilnega telesa.

Podobno iz trte izvita so zagotovila, da bo sistem nudil »skoraj stoodstotno zaščito«. Stopnja uspešnosti ščita je neposredno povezana z njegovim obsegom. Izraelci branijo ozemlje, ki je 400-krat manjše od ZDA, pa še pri tem njihova Železna kupola kot zadnji obrambni mehanizem prestreza samo tiste izstrelke, za katere zmogljivi računalniki presodijo, da bodo padli na naseljena ali druga varovana območja, za druge pa se ne zmeni.

Ena od možnosti, ki jo omenjajo zagovorniki protiraketnega ščita, so satelitski prestrezniki, ki bi v nizki krožnici nad Zemljo že v začetni fazi poleta uničili medplanetarne balistične izstrelke (ICBM). Toda po februarskem poročilu nevladne organizacije Ameriško fizikalno društvo (APS) je že obramba pred manjšim številom izstrelkov zelo negotov podvig.

»Prestrezanje celo ene same balistične rakete z jedrskim orožjem ali njenih bojnih konic ... je izjemno zahtevno. Sposobnost kateregakoli sistema protiraketne obrambe, da to zanesljivo stori, še ni bila potrjena,« je marca na srečanju APS opozoril fizik Frederick Lamb z Univerze Illinois Urbana-Champaign, vodja piscev poročila. Peters iz AEI je manj pesimističen in meni, da »smo precej bližje (satelitski protiraketni obrambi), kot pa si ljudje priznavajo«.

Toda satelitski prestrezniki na nizki krožnici (okoli 2000 kilometrov ali manj nad površino) ne morejo lebdeti nad isto točko na Zemlji, zato je potrebno obsežno omrežje vesoljskih prestreznikov, ki se nenehno izmenjujejo denimo nad Severno Korejo. Po izračunih ameriških fizikov bi za zaščito pred samo eno severnokorejsko raketo potrebovali več kot tisoč tovrstnih satelitov.

Če bi salva narasla na deset raket, bi potrebno število prestreznikov za ustrezno hiter odzivni čas naraslo na več kot 30.000. Ta hip okoli Zemlje vsega skupaj kroži »le« okoli 12.000 satelitov, pa še to predvsem zaradi tega, ker je podjetje SpaceX začelo graditi sistem satelitskega interneta Starlink in množično izstreljevati satelite zanj.

Profimedia

Jeffrey Lewis, strokovnjak za geopolitiko jedrskega orožja iz kalifornijskega Centra Jamesa Martina, opozarja tudi na razmeroma kratko uporabno dobo satelitov v nizki krožnici. Starlinkovi imajo življenjsko dobo od tri do pet let, kar pomeni, da morajo vsako leto zamenjati najmanj petino vseh plovil, lahko tudi celo tretjino.

»Če bi imela Zlata kupola 10.000 satelitov, bi jih bilo v najboljšem primeru vsako leto treba zamenjati 2000. Tudi če držijo trditve Trumpove vlade, da jih bodo naredili zelo poceni in bi serijsko proizvedeno uničevalno vozilo stalo kakšnih 20 milijonov dolarjev, je to najmanj 40 milijard dolarjev na leto samo za vzdrževanje omrežja, brez drugih stroškov,« ugotavlja Lewis.

Poleti v vesolje so po zaslugi SpaceX postali razmeroma poceni, sploh v primerjavi s časom Reagana, ko je bilo to ozko grlo programa Vojna zvezd. Toda to hkrati prinaša drugo težavo, prostor nad nami je omejen. Predlanska študija iz časnika Ecological Economics trdi, da je v nizkih krožnicah prostora le za okoli 72.000 satelitov, potem pa lahko nastopi tako imenovani Kesslerjev sindrom, ko zaradi medsebojnih trkov prostor postane natrpan z vesoljskim odpadom in praktično neuporaben za človeško dejavnost. Ob načrtih za nova omrežja satelitskega interneta (Eutelsat OneWeb, Amazonov Project Kuioper, indijski Orbit Connect India, evropski IRIS2 ...) in protiraketnih obrambnih sistemih lahko nad našimi glavami hitro začne krožiti gromozansko smetišče.

Dvoboj satelitov

Reaganove Vojne zvezd se drži mit, da je Sovjetsko zvezo prisilila k pristanku na jedrsko razorožitev (sporazum START 1) in pospešila propad planskega gospodarstva zaradi drage oboroževalne tekme. Pavel Podvig, ruski fizik in analitik pri Inštitutu Združenih narodov za raziskave razoroževanja (UNIDIR), je v študiji iz leta 2017 ugotavljal, da so ravno to, miti, in da nič od tega ne drži.

Po njegovih besedah je ameriški program precej otežil prehod iz oboroževalne tekme v jedrsko razorožitev, saj Sovjetske zveze ne samo ni odvrnil od vlaganja v nove izstrelke, temveč je Moskva začela številne projekte za gradnjo novih in boljših medcelinskih balističnih raket. Arhivski dokumenti so ovrgli tudi prepričanje, da je program Sovjetsko zvezo potisnil proti gospodarskemu zlomu.

Plansko gospodarstvo je bilo že prej dodobra razmajano, a so bili vojaški izdatki le eno od nakoval, ki so jih vlekla navzdol. Toda Sovjeti so hitro ocenili, da so tehnični protiukrepi za premagovanje protiraketne obrambe dovolj učinkoviti in jim ni treba razvijati svojega podobnega protiraketnega programa. Sploh, ker so bili stroški tehničnih ukrepov dvajsetkrat cenejši.

»Strateška obrambna pobuda se je na koncu izkazala za veliko motnjo, ki je na vsakem koraku spodkopavala prizadevanja za jedrsko razorožitev. Nikoli ni ustvarila ničesar, kar bi spominjalo na delujoč obrambni sistem, bila je kontraproduktivna kot pogajalski adut in ni približala konca hladne vojne. Uspelo pa ji je ustvariti iluzijo, da je protiraketna obramba odgovor na varnostne probleme jedrskega sveta. Ni, čeprav bodo politiki morda potrebovali še 30 let, da to priznajo,« je bil Podvig preroški pred osmimi leti.

Sedaj podobno napoveduje, da bo Zlata kupola le »otežila razprave o nadzoru nad orožjem«. Še posebej, ker je vzbuhnila manj kot leto dni pred iztekom dogovora novi START, zadnjega preostalega večjega dvostranskega sporazuma o nadzoru jedrskega orožja med Washingtonom in Moskvo.

»Posledice spodkopavanja strateške stabilnosti z novo protiraketno obrambo bodo verjetno izjemno resne,« sta prepričana tudi Celia McDowall in Ankit Panda iz organizacije Ustanova za mednarodni mir Carnegie (CEIP). Po njunih besedah bo Zlata kupola predvsem netivo za novo oboroževalno tekmo.

Podobna svarila prihajajo iz Moskve in Pekinga, obe državi načrt vidita kot poskus vojaške prevlade in grožnjo strateški stabilnosti. Obe državi sta opozorili, da bi sistem lahko sprožil oboroževalno tekmo in destabiliziral mednarodni red. Ruski odziv morda skriva globoko krizo njihovega jedrskega programa. ZDA so leta 2021 porabile 50 milijard dolarjev za vzdrževanje svojih slabih 5.200 jedrskih konic.

Profimedia

Rusija trdi, da jih ima 5.600, toda isto leto je njihov celotni vojaški proračun znašal 60 milijard dolarjev. Tudi če upoštevamo, da ruski tehnolog stane nekajkrat manj kot ameriški, je razlika vseeno gromozanska. Poleg tega je vojna v Ukrajini dodatno razgalila izjemno razpredeno korupcijo v ruskih vojaških vrstah, veliko lažje pa jo je prikriti v sistemih, za katere je zelo malo verjetnosti, da jih bodo kadarkoli uporabili. Ob preusmeritvi obrambnih sredstev v nadomeščanje izgub na fronti jih je še manj za jedrski program.

Kitajska nima teh težav, po prejšnji mesec objavljenem poročilu Stockholmskega mednarodnega inštituta za mirovne raziskave (SIPRI) Peking povečuje svojo zalogo jedrskih bojnih konic hitreje kot katerakoli druga država. SIPRI ocenjuje, da jih imajo vsaj 600, od leta 2023 zalogo vsako leto povečajo za okoli sto bojnih konic letno. Ob takšni rasti bi jih do leta 2035 imela na voljo 1.500, skoraj toliko, kot jih imata Rusija in ZDA trenutno pripravljenih za hitro uporabo.

Tekma se širi tudi v vesolje, po ameriških trditvah je leta 2021 izstreljeni ruski satelit Kosmos 2552 prototip jedrskega orožja, ki bi z eksplozijo v nizki krožnici lahko uničilo številne satelite okoli sebe, ne samo obrambni sistem Zlate kupole, pač pa tudi plovila, ki omogočajo komunikacijo in navigacijo ter so ključna za sodobno gospodarstvo.

Podobno naj bi Kitajska gradila svoje protisatelitsko orožje. Tako je kitajsko plovilo TSJ-4 lani skušalo zavzeti položaj med soncem in ameriškim obveščevalnim satelitom, da ga slednji ne bi mogel fotografirati. Ameriški general Michael Guetlein, ki kot namestnik poveljnika ameriških Vesoljskih sil bdi nad programom Zlata kupola, je Kitajce obtožil, da se gredo »vesoljske dvoboje«, a Američani še zdaleč niso nedolžne marjetice.

Aprila se je njihov nadzorni satelit USA 324 prikradel do TJS-16 in TJS-17, kitajskega para domnevnih satelitov za elektronsko obveščevalno dejavnost. Mimo njiju je švignil le 17 km od prvega in 12 km od drugega, če bi kaj podobnega naredili Rusi ali Kitajci, bi »uradniki ministrstva za obrambo kipeli od ogorčenja,« meni britansko-ameriški astrofizik Jonathan McDowell, ki spremlja dejavnost satelitov.

Pravična ironija

Zlata kupola prihaja v času, ko se ZDA vse bolj šibijo pod težo dolgov. Republikanski »veliki, čudoviti zakon« je proračunska in moralna pošast, ki Trumpove razkošne davčne olajšave iz prvega mandata, financirane z vse večjim primanjkljajem, podaljšuje še daleč v prihodnost. Poleg tega povečuje porabo za obrambo in za izgone nedokumentiranih priseljencev, del stroškov pa skuša izravnati z odpravo zelenih subvencij in uničevanjem vlaganja v obnovljive vire energije, žrtev bodo tudi milijoni revnih, ki bodo ostali brez zdravstvenega zavarovanja in socialne pomoči.

A to ni ovira za dvomljivo učinkovit protiraketni ščit, ki bi po besedah republikanskega senatorja Tima Sheehyja iz Montane na dolgi rok državo lahko stal celo tisoč milijard dolarjev. Ameriški vojaški programi so nagnjeni k zapravljivosti, to pa še posebej velja za protiraketno obrambo. Gradnja manjšega sistema na otočku Guam je že presegla osem milijard, pa ministrstvo za obrambo nima niti časovnice, kdaj bo začel delovati.

Profimedia

Tudi za Zlato kupolo velja, da naj bi po neuradnih informacijah do leta 2028, ko se konča Trumpovo predsedovanje, ob »idealnih pogojih« pripravili le demonstracijo sistema. Pentagon naj bi se sprva osredotočil na vojaško mrežo satelitov in vesoljskih komunikacijskih sistemov, ki bi lahko sledila morebitni stotniji raket na poti proti ZDA.

Pri tem se bodo morali močno opreti na SpaceX Elona Muska, ne samo na njegove poceni »vesoljske tovornjake«, rakete Falcon 9, ki bodo satelite dostavile v krožnice, pač pa na njegov novi sistem sledenja, imenovan »prepoznavanje gibljivega cilja v zraku«. Kar bo po hudem razkolu med Trumpom in milijarderjem, vzkipelim celo do groženj, da bi slednjega morali izgnati nazaj v Južno Afriko, zanimiv proces.

Podobno zapleten je odnos s še enim osmoljenim partnerjem, Kanado. Po mnenju strokovnjakov brez sodelovanja severnih sosedov ZDA ne morejo zgraditi učinkovitega sistema, saj potrebujejo njihov zračni prostor in radarje za sledenje prihajajočim raketam. Trump si seveda ni mogel pomagati in je Ottawi ponudil, naj plača 61 milijard dolarjev, če se želi skriti pod ameriški jedrski dežnik, ali pa postane 51. zvezna država in ga dobi zastonj. Odgovor Kanadčanov ni bilo vsesplošno navdušenje.

Celia McDowall in Ankit Panda menita, da je podobno strateško nespametno dramatično pretresati krhko ravnovesje novega večpolarnega okolja. ZDA majejo temeljno predpostavko odvračanja – jedrsko orožje je učinkovito le, dokler ga nihče ne uporabi, saj v nasprotnem primeru vsem prinaša uničenje. Protiraketni ščit ogroža tovrstno stabilnost in sproža strahove, da velesila išče nevaren občutek jedrske neranljivosti.

»Če (kongres) ne bo nadzoroval Trumpovih načrtov, bo to Združene države popeljalo na drago pot, ki le povečuje tveganje jedrske vojne,« opozarjata McDowallova in Panda. Demokratski senator Ed Markey iz Massachusettsa svari, da je Zlata kupola »ekonomsko uničujoč« projekt in »nič drugega kot milijarde vredno pozlačeno darilo vojaški industriji«.

Morda se nekje v vsem tem skriva skoraj pravična ironija, da bo nekajkrat bankrotirani nepremičninski mešetar, ki se je zavihtel na čelo ZDA, zaradi svojih zlatih sanj v bankrot pognal še svoj največji projekt.