Podnaslov bi se lahko glasil tudi »Kako je Robert Golob tlakoval pot do četrte vlade Janeza Janše« oziroma zakaj je levica po štirih letih vladanja izgubila volitve, zaradi česar se zdaj desnici obeta vrnitev na oblast.

Ker je po toči zvoniti prepozno, hkrati pa je lahko biti general po bitki, smo v prispevek, ki smo ga naredili po vzoru analize SWOT, vključili le tiste slabosti (napake) prejšnje vlade, za katere je tudi umetna inteligenca menila, da so empirično dokazljive.

Prisluškovalne afere, sploh tistega drugega dela z videoposnetki, v katerem nastopajo Izraelci, zaradi tega sploh nismo uvrstili na seznam desetih največjih flopov, saj je nemogoče določiti, ali je Robertu Golobu in njegovim svobodnjakom koristila ali škodovala. Možno je oboje.

Sedem tednov po parlamentarnih volitvah sicer (še) nimamo ne mandatarja ne vlade, vendar je z vsakim dnem manj negotovosti glede tega, da se vrača Janez Janša s svojo ekipo, ki bo prvič v zgodovini koalicijsko enovita, saj v prihodnji vladni koaliciji ne bo niti ene leve oziroma levosredinske stranke.

Jure Klobčar

How the fuck did that happen, kako za vraga se je to zgodilo, bi lahko parafrazirali presenečeni vzklik režiserja Michaela Moora iz leta 2016, ko je na ameriških predsedniških volitvah presenetljivo slavil Donald Trump, medtem ko je demokratska favoritka Hillary Clinton doživela blažjo obliko živčnega zloma.

V analizi naštevamo deset ključnih napak, zaradi katerih se na oblast vrača Janez Janša. Treba je izrecno poudariti, da ne gre za neuspehe na gospodarskem področju, kajti posledice grozeče recesije šele prihajajo in jih zadnja štiri leta niti še nismo zares občutili.

Je pa odnos do zasebnega gospodarstva ali t. i. kapitala zagotovo pomembno pripomogel k volilnemu rezultatu 22. marca, saj je znano, da je podjetniško-obrtniški lobi povsem obrnil hrbet vladi oziroma Robertu Golobu. Joc Pečečnik, edini, ki se je postavil zanj, je doživel takšen revolt znotraj svojega Kluba slovenskih podjetnikov (SBC), da je januarja letos hitro odstopil kot predsednik in pobegnil na dopust.

Ena izmed ugotovitev, ki se nanaša na Golobov stil vladanja, je tudi ta, da se je premier na začetku mandata obnašal, kot da vlada deluje sama od sebe. Pogosta odsotnost šefa je nekatere člane vlade navdala z občutkom, da lahko počnejo, kar se jim zljubi.

Golob sicer prvih devet mesecev ni igral golfa tako kot George W. Bush, ki je šele 11. septembra začuden spoznal, da bo moral začeti delati, saj je država v hudi krizi. Slovenski premier je sicer ob začetku mandata zaključil dolgoletno življenjsko zgodbo v zasebnem življenju in začel drugo.

V normalnejših okoliščinah bi svežemu zaljubljencu čestitali, ampak v slovenski politiki časa za romantiko žal ni.

Izvirni greh: preveč leva vlada

Vlada Roberta Goloba je na oblast prišla skoraj z dvotretjinsko večino in izjemnim entuziazmom, kar je bila neposredna posledica kovidne epidemije in naveličanosti volivcev nad Janševimi omejevalnimi ukrepi. Ljudje so bili do grla siti paternalizma desnice, sovražili so prepovedi in zapovedi, ki so jih spremljale dve leti.

Ko je Robert Golob obljubljal, da bo »odslej vse drugače«, je to zvenelo več kot le predvolilna fraza. Spremembe v zdravstvu (krajše čakalne dobe), pokojninskem sistemu (pravičnejše usklajevanje pokojnin), davčni politiki, stanovanjski politiki in dolgotrajni oskrbi, če omenimo le nekatere najbolj »reformne« napovedi, so dale volivcem občutek, da prihaja čas nove, drugačne politike.

A če so pričakovanja ogromna, je posledično tudi razočaranje veliko. Prva streznitev je prišla že ob sestavi vlade, v katero je Golob povabil tudi stranko, za katero je dr. Erik Brecelj javno povedal, da je sinonim korupcije v zdravstvu. Veliko presenečenje, v ideološkem smislu zagotovo še hujše od ekonomsko sicer zelo pragmatičnih Socialnih demokratov, je bila tudi Levica.

bobo

Stranka, ki še nikoli v zgodovini formalno ni bila v vladi, je nenadoma postala enakopravna članica vladne koalicije. Ali kot je dejal eden od premierjevih tesnih sodelavcev: Liberalec Robert Golob bo šel v zgodovino kot predsednik najbolj leve vlade v zgodovini Slovenije.

Kaj je botrovalo temu, da je prepričljivi zmagovalec volitev 2022 sestavil vlado, v kateri je dal ključne resorje, ki se nanašajo na socialno državo, ravno stranki Levica?

Bržkone pomanjkanje političnih izkušenj in temeljni nesporazum, ki ga je Golob čez štiri leta drago plačal: to, da levi stranki zaupaš skrb za socialno državo, še ne zagotavlja, da boš socialno državo tudi dobil. Dobil pa kvečjemu luknjo v proračunu in javnih financah.

Izkušnja z Luko Mescem, Asto Vrečko, Simonom Maljevcem, ki so postali v Golobovi vladi ministri, ni pomenila le eno najbolj baročnih vlad v zgodovini države – kar 20 ministrstev je imela (!) –, ampak tudi prevzemanje odgovornosti za pogled Levice na ekonomijo.

In ta je pač hudo izkrivljen, kar je bržkone posledica dejstva, da večina strankinih funkcionarjev nikoli ni delala v zasebnem sektorju in zaradi tega živi v sveti veri, da denar raste na drevesih in ga je treba samo pobrati.

Reforma zdravstva z napako

Sledila so nova in nova razočaranja, ki so jih krepile naravne nesreče, energetska kriza in vse bolj razpadajoče javno zdravstvo. Če Golobova vlada ne bi obljubljala revolucionarnih reform ravno v zdravstvu, bi ji lažje odpustili škandalozne razmere v urgentnih centrih, dolge vrste čakajočih na dodelitev osebnega zdravnika in ne nazadnje tudi najdaljšo stavko zdravnikov v zgodovini.

Po začetnem eksperimentu z ministrom Danijelom Bešičem Loredanom, ki si je zaradi kritik vodstva Zdravstvenega doma Ljubljana na vrat nakopal Zorana Jankovića, z interventnim zakonom pa je »pokril« plačila vseh neplačanih zdravstvenih storitev.

Kar naj bi skrajšalo čakalne vrste, je bil zgolj način, kako zasebnikom plačati več deset milijonov evrov, s čimer si je minister nakopal ostre kritike tudi znotraj koalicije. Kljub temu so se čakalne vrste v zdravstvu podaljšale, kar je bila posledica še večjega prehoda zdravnikov iz javnega v zasebni sektor.

Šimen Zupančič

Ker Loredanov »stresni test« zdravstva več kot očitno ni uspel, ga je zamenjala anemična Valentina Prevolnik Rupel, ki sicer ni prihajala iz zdravniških krogov, se pa je ukvarjala z ekonomiko v zdravstvu.

Statistične tabele je skušala pretvoriti v realnost in na papirju je celo delovalo, saj so čakalne dobe z uporabo nove metodologije čez noč skrajšali. Toda v resničnem življenju so morali ljudje brez izbranega osebnega zdravnika čez noč čakati pred ambulantami, da bi prišli na vrsto.

Ob vseh obljubah, kako bodo levičarji poskrbeli za ohranitev javnega zdravstva, se je zgodilo nasprotno: sistem se je dobesedno pred očmi pacientov podiral. Tudi sprejem nekaj t. i. sistemskih zakonov s področja zdravstva ni prinesel drugega kot še večje nezadovoljstvo in jezo zdravniškega ceha, saj je vlada zdravnikom prepovedala popoldansko delo pri zasebnikih.

Ker se v treh letih in pol razen kozmetičnih popravkov, pilotnih projektov in obljub na področju (nedomišljenih) reformnih projektov ni zgodilo nič, so mlajši volivci in srednji razred, ki je leta 2022 večinoma glasoval za Svobodo, neuspehe Golobove ekipe razumeli kot politično prevaro.

Že leta 2025 so ankete pokazale jasen trend, kajti skoraj dve tretjini vprašanih je vlado ocenjevalo kot »neučinkovito pri reformah«. Šef opozicije, ki je takrat začutil, da se ponuja priložnost za vrnitev odpisanih, je to pokomentiral s stavkom, da »oni samo govorijo, mi delamo«.

Korupcijske afere in škandali

Če prideš na oblast zaradi obljube, da boš boljša alternativa Janezu Janši, so korupcijske afere zadnje, kar potrebuješ. Za Golobovo vlado je bila zagotovo najbolj simbolična Litijska 51, kot je naslov razpadajoče poslovne stavbe v Štepanjskem naselju, ki jo je konec leta 2023 ministrstvo za pravosodje po hitrem postopku kupilo za 7,7 milijona evrov.

Objekt še danes sameva in propada dalje. Zaradi Litijske 51 je odneslo pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan, zatresla se je celotna stranka SD, kjer so morali izvoliti celo novega predsednika, da so vsaj približno sanirali politično škodo zaradi afere.

Sledil je sporen nakup 13 tisoč neuporabnih prenosnikov, ki je obremenil Emilijo Stojmenovo Duh, ministrico za digitalno preobrazbo. Krčevito se je oklepala funkcije, od katere je odletela šele po aferici s policijskimi lučkami na službenem vozilu na poti na dunajsko letališče.

Jure Klobčar / MPA

Vlado so obremenjevali tudi resni očitki o prepočasni in neustrezni sanaciji katastrofalnih poplav, sumljivi javni razpisi, preiskave KPK in Računskega sodišča. Vlada, ki je Janšo obtoževala korupcije in klientelizma, je razočarala svoje najzvestejše podpornike.

Domnevna moralna neoporečnost vladne koalicije se je razblinila. Edinole Levica, ki je v finančnem smislu najbolj navrtala proračun, saj njeni ministri verjamejo, da je »denarja vedno dovolj«, se od treh koalicijskih strank ni zapletla v nobeno afero, če seveda odštejemo Fotopub, o katerem desničarski teoretiki zarote menijo, da je afera vseh afer, v katero so vpleteni »seksualno izprijeni« funkcionarji Levice.

Neučinkovito spopadanje z višjo silo

Poplave so bile največja naravna katastrofa v samostojni Sloveniji, škoda je bila ocenjena na astronomskih 10 milijard evrov, prizadetih pa je bilo skupno kar 183 občin.

Vlada je resda obljubila hitro, transparentno in učinkovito obnovo z evropskimi sredstvi, vendar je bila realnost manj bleščeča. Do volitev 2026 je do izraza prišla vsa pregovorno počasna in neučinkovita birokracija, kar je pomenilo zamude pri javnih naročilih, konflikte interesov in slabo upravljanje javnih sredstev.

Primož Lavre

Volivci na prizadetih območjih so se počutili izdane. Premier niti z obiski »na terenu« pred volitvami ni mogel več sanirati moralne škode, ki je nastala, ker oblast ni uresničila obljub, ki so jih njeni predstavniki dajali po avgustovskih poplavah leta 2023.

Slabo obvladovanje energetske krize 2022–2023

Posledice energetske krize bi bile za premierja in vlado zagotovo milejše, če Robert Golob v politiko ne bi vstopil kot »čudežni deček« slovenske energetike. Že zaradi tega so bila pričakovanja višja in posledično je bilo tudi končno razočaranje temu primerno.

Kriza je pošteno udarila po žepih gospodarstva kot tudi gospodinjstev: visoke cene energentov, napovedi energetskega »lockdowna« za podjetja, zamude pri diverzifikaciji virov, nerešene omrežnine in dodatna inflacijska obremenitev gospodinjstev.

Gospodarstvo je poročalo o zapiranjih in selitvah, srednji razred pa o višjih računih. Razlog za višje cene energentov je bil od spomladi 2022 dalje vojna v Ukrajini, od konca februarja 2026 pa napad Združenih držav in Izraela na Iran. Da država nima plinskih skladišč, sicer ni krivda Roberta Goloba, vendar pa je bila njegova vlada tarča nezadovoljstva ljudstva podobno kot pri dvigu cen nafte.

Dvanajst padlih ministrov

Vlada Roberta Goloba se bo zapisala v zgodovino tudi po 12 zamenjavah ministrov v štirih letih. Začelo se je z notranjo ministrico Tatjano Bobnar zaradi obtožb o političnih pritiskih na policijo, kar se je potem preselilo na KPK in celo sodišče.

KPK je ugotovila, da je premier kršil integriteto, ker je ministrici govoril, kaj mora početi (?!), vendar je odločba zaradi premierjeve tožbe na upravnem sodišču še nepravnomočna.

Sašo Radelj

Zoper Goloba pa je bila sprožena tudi preiskava zaradi domnevne korupcije v isti zadevi, kjer prav tako epiloga še ni, saj sodišče že od lanskega leta odloča o tem, ali naj uvede sodno preiskavo. Ključno pri vseh odstopih je bilo to, da so vsakega spremljala bodisi afera bodisi notranja trenja v koaliciji.

Dolgotrajne in nerešene stavke

Najdaljša stavka zdravnikov v zgodovini Slovenije je dodatno ohromila javni zdravstveni sistem. Vladi ni uspelo skleniti dogovora o plačah in sistemskih rešitvah po več letih pogajanj, ki so se dejansko končala že davno, kar pomeni, da se resorna ministrica za zdravje z zdravniškim sindikatom Fides niti ni več želela pogajati. Podobno so stavkali sodniki, tožilci in drugi javni uslužbenci.

Plačna reforma v javnem sektorju je zadovoljila sindikate, ki so pokazali veliko mero političnega oportunizma, medtem ko so se posledice za zdrave javne finance in vitko javno upravo prenesle na davkoplačevalce, sploh pa na gospodarstvo. Slovenska javna uprava se tudi po zaslugi Golobove vlade počasi, a vztrajno približuje magični cifri 200 tisoč zaposlenih.

Stanovanjska kriza

Cene nepremičnin rastejo tudi zadnja štiri leta in ne kažejo znakov umirjanja. V Ljubljani so posebej izstopajoče, zaradi česar so mladi in srednji razred ostali brez realnih možnosti za lastno stanovanje. Obljube o 30 tisoč novih socialnih in najemnih stanovanjih, ki jih je trosila Levica, so bile povsem nerealne.

Slovenski gradbeni sektor jih v tem trenutku niti ne zmore zgraditi, saj nima toliko kapacitet. Namesto sistemskih ukrepov (pospešitev gradnje, davčne olajšave) so prišle le delne subvencionirane sheme, ki pa problema niso rešile. Stanovanjska kriza je eden ključnih razlogov za izgubo podpore med mlajšimi volivci, starimi do 40 let.

Porast nezakonitih migracij

V zadnjih dveh letih mandata se je število nezakonitih prehodov meje močno povečalo, se glasi mantra desne opozicije, posebej poslancev SDS.

Čeprav uradni podatki policije tega ne potrjujejo – število nedovoljenih vstopov v državo se je v lanskem letu celo zmanjšalo glede na leto 2024 –, pa se je ustvaril občutek ogroženosti in strahu, kar je najljubši argument populistov v Evropi za kritiko migracijske politike.

Matej Krže

Golobovi vladi so najprej očitali neupravičeno odstranjevanje ograje z meje s Hrvaško, kar je bila sicer ena od predvolilnih obljub, češ da s tem ogroža nacionalno varnost.

Ne glede na statistične podatke je desnica gonila svojo mantro o porastu ilegalnih migracij, pri čemer je spretno izkoriščala tudi družbena omrežja in spletne vplivneže.

Kršitve integritete, konflikti interesov

Komisija za preprečevanje korupcije je pri premierju Golobu dvakrat ugotovila kršitev integritete oziroma nasprotje interesov (zadevi Bobnar in Karigador), kar je zagotovo škodovalo njegovemu političnemu imidžu.

Resda se zdijo očitki KPK vsebinsko vprašljivi in morda koga spominjajo na lov na čarovnice, vendar je KPK v preteklosti že večkrat vplivala na politično dogajanje in celo povzročila padec vlade.

Če k napetostim, ki jih je sprožila ta komisija, prištejemo še vse notranje spore in trenja v vladajoči stranki Gibanje Svoboda (izključitve poslancev, porazi na referendumih, depolitizacija javne RTV, čiščenje janšistov na policiji ipd.), pridemo do ugotovitve, da je vlada drugo polovico mandata preživela v svojem milnem mehurčku in izgubila stik z zunanjim svetom.

Neuvrščena zunanja politika

Ko omenjamo zunanji svet, mislimo tudi na slovensko diplomacijo in zunanjo politiko, ki jo je zadnja štiri leta zaznamovala Tanja Fajon s svojo arabsko agendo.

Priznanje Palestine na predvečer evropskih volitev je bila zloraba zunanje politike za strankarske cilje, vendar hujše škode državi ni prinesla. Sloveniji so škodile ostre mednarodne kritike Izraela, obtožbe o genocidu v Gazi, pozivi k zamrznitvi sporazumov med Evropsko unijo in Izraelom ter napoved pridružitve tožbi Južne Afrike proti Izraelu.

Bobo

Radikalizem je prinesel konkretne posledice, ki so vplivale na volitve, vendar ne zaradi vmešavanja »tujih elementov«, ampak zaradi spoznanja liberalnejših volivcev, da ekstremna retorika v času ekonomske in socialne krize ne koristi prav nikomur, še najmanj pa državljanom Slovenije.

Epilog: Enkrat pade kaplja čez rob

Kumulativni učinek nesporazumov, spodrsljajev in resnih napak bo zmagovalca volitev Roberta Goloba, kot kaže, stal oblasti. Nauk, ki iz tega sledi? Četudi je deset »grehov« na prvi pogled izoliranih, na koncu pripeljejo do enakega sistemskega vzorca: neizpolnjene obljube z obrestmi stanejo preveč.

Ideologija nikoli ne prinese gospodarske rasti in blaginje. Državljani imajo raje stabilnost kot kaos. Ali če povzamemo bistvo: Golobova vlada je obljubljala preveč in uresničila premalo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter