Včasih so pripravljali mirovne konference, kot sta bila dunajski in ljubljanski kongres, navsezadnje smo imeli versajsko, pariško, brionsko, haaško in daytonsko konferenco. Večkrat so se države sporazumevale med seboj, pogosto tudi s pomočjo posrednikov. Tupatam pa so se pojavili nenavadni sporazumi, kot je bil “sporazum” Molotov-Ribbentrop, pri katerem sta se dve velesili (Nemčija in Sovjetska zveza) sporazumeli o usodi Poljske in baltskih držav.

Nenavaden je tudi osnutek sporazuma o Ukrajini, ki so ga konec prejšnjega meseca blagoslavljali v Washingtonu in v Moskvi in ki vsebuje 28 točk. Pripisujejo jih predsedniku Trumpu, nekateri pa menijo, da so besedilo in zemljevide ZDA prepisale od Rusov. Opraviti imamo z značilno “multilateralno” kombinacijo, do katere smo Slovenci lahko skrajno zadržani.

Beremo, da gre za “celovit sporazum o nenapadanju” med Rusijo, Ukrajino in Evropo (v katero spada tudi Slovenija), pri čemer naj bi smatrali vse dvoumnosti zadnjih 30 let (to je po letu 1995) kot razrešene. Sumničavi bralec se bo ob tem spraševal o Jugoslaviji, Bosni in Hercegovini, Kosovu, Gruziji, o vseh mogočih zamrznjenih konfliktih, o Cipru, Krimu, Grenlandiji, Panami, Kanadi itn.

Sporazum o nenapadanju predpostavlja, da sta bili poleg Ukrajine (po ruskem prepričanju) napadalki tudi (ali predvsem) Ukrajina in Evropa; dodana pa je še duhovita domislica, da je med napadalci (vsaj deloma) tudi Nato, s čimer so v igro dodane tudi ZDA. Zato Trumpov sporazum oz. sporazum med Trumpom in Putinom. Nenadoma pa je napadalna (glede na to, da je sestavni del Evrope) postala tudi Slovenija. Takšnemu tekstu bi morala naša država nasprotovati.

V četrti točki vsebuje osnutek tudi dialog med Natom in Rusijo, v katerem naj bi posredovale tudi (napadalne) ZDA. V peti točki naj bi Ukrajina dobila zanesljiva varnostna jamstva, v šesti točki bi morale njene oborožene sile vsebovati samo 600.000 vojakov, v sedmi točki pa naj bi Ukrajina v ustavi obljubila, da se ne bo pridružila Natu, ki naj bi se v svojih pravilih zavezal, da v prihodnosti Ukrajine ne bo sprejel in da v Ukrajini ne bo imel svojih enot. Sledi nenavadna zaveza, da bodo evropska vojaška letala spravljena na Poljskem.

Sledi nekaj dodatnih jamstev. Za jamstva bodo ZDA nagrajene; če Ukrajina napade Rusijo, bo izgubila jamstva; če pa bi Rusija napadla Ukrajino, bi si poleg usklajenega vojaškega odgovora prislužila vse globalne sankcije, priznanje novih ozemelj in druge ugodnosti pa bi bili ukinjeni. V primeru, da Ukrajina brez povoda sproži rakete proti Moskvi ali Sankt Peterburgu bodo varnostna jamstva neveljavna.

Ukrajina lahko postane članica EU, dobila pa bi močan paket sredstev za obnovo, pri čemer bi sodelovale tudi ZDA; izkopavali naj bi rudnine in izkoriščali naravne vire, pri čemer bi sodelovala Svetovna banka. Rusijo naj bi spet vključili v globalno gospodarstvo in v G8, o sankcijah pa bi se pogovarjali od primera do primera. 100 milijard dolarjev zamrznjenega premoženja bi pod vodstvom ZDA vložili v izgradnjo in investicije. 50% dobička od teh podjetij pripada ZDA. Rusija se bo odpovedala napadom na Ukrajino in na Evropo.

Glavni problem sporazuma in cele ukrajinsko-ruske vojne je v definiciji napada in obrambe. Za Ukrajino so ruske definicije in tudi definicije v sporazumu krivične, za Evropo so poniževalne, za Slovenijo pa škandalozne.

Ustanovili naj bi mešano ameriško-rusko delovno skupino, obe državi pa bi se sporazumeli o neširjenju jedrskega orožja. Jedrsko elektrarno v Zaporožju bosta skupaj (vsaka pol) izkoriščali Rusija in Ukrajina. Obe državi bi uvedli šolske programe, ki bi zagovarjali razumevanje in strpnost.

Ukrajina bi uvedla evropska pravila glede verske, narodnostne strpnosti in skrbi za manjšine. Ukinili naj bi diskriminacijo in zagotovili pravice ukrajinskih in ruskih medijev oz. izobraževanja. Nacistično ideologijo je treba prepovedati.

21. točka govori o ozemljih. Krim, Lugansk in Doneck bodo priznani kot de facto ruska ozemlja, Meja Hersona in Zaporožja bo potekala vzdolž stične črte. Rusija po zapustila druga ozemlja, ki jih nadzira zunaj petih regij. Ukrajinske sile se bodo umaknile iz dela Denecka, kjer bo demilitarizirana cona. Ti dogovori so nedotakljivi. Rusija ne bo preprečila ukrajinske uporabe reke Dnjeper, dogovorili se bodo tudi glede svobodne plovbe preko Črnega morja.

Glede pomembnih človekovih pravic bodo odločali v humanitarnem odboru. Vse strani v sporu bodo dobile polno amnestijo v zvezi z vojaškimi aktivnostmi, Ukrajina bo razpisala volitve v 100 dneh. Ustanovili bodo “Mirovni svet”, ki ga bo vodil Donald Trump. Takoj po sporazumu se bodo sovražnosti prekinile.

Glavni problem sporazuma in cele ukrajinsko-ruske vojne je v definiciji napada in obrambe. Za Ukrajino so ruske definicije in tudi definicije v sporazumu krivične, za Evropo so poniževalne, za Slovenijo pa škandalozne. Kot je bilo sklenjeno ob razpadu Sovjetske zveze, je Ukrajina popolnoma suverena država, mednarodni sporazumi (OZN, OVSE) pa so glede urejanja državnih meja (diplomatsko, brez uporabe sile, sporazumno…) postali zelo majavi.

Spomnimo se, da k veljavnosti stockholmskega sporazuma o meji med Slovenijo in Hrvaško niso nič prispevala niti mednarodna sodišča. (Čeprav danes odnosi med sosednima državama niso slabši kot pred stockholmskim sporazumom.) V tem oziru je treba energično podpirati varnostne in vojaške ukrepe Evropske unije, posebej Nemčije in recimo Slovenije.

Obisk direktorja slovenske varnostne agencije SOVA v Beli hiši v tem pogledu zasluži aplavz.