Vrnitev v 19. stoletje, le ponavljanje zgodovine, ki bolj kot ne razkriva znano reklo, da se iz zgodovine nismo kaj dosti naučili? Bržčas nekateri, med njimi veliki in mali avtokrati, ki jim je liberalna demokracija napoti, pouka zgodovine tudi nočejo, ravnajo se po kraljih in cesarjih, če ne kar po voditeljih totalitarnih režimov.

»Zdi se mi, da smo mi, ki živimo v demokracijah, dolžni ljudi v Ukrajini podpreti,« je že leta 2019 dejal na enem od nastopov v New Yorku po izvolitvi predsednika Zelenskega in novega ukrajinskega parlamenta. »Če jim spodleti, bo to imelo posledice daleč onkraj Ukrajine,« je pristavil.

Fukuyama je bil rojen leta 1952 v Čikagu japonskim staršem, je profesor na univerzi Stanford, kjer je sodeluje v programu Krepitev demokracije in razvoja v Ukrajini. To je osemtedenski program usposabljanja ukrajinskih politikov in oblikovalcev politik.  

V sredo je po večletnem vabljenju organizatorjev festivala Fabula nastopil v Cankarjevem domu, pred tem pa je pri Beletrini v prevodu Andreja E. Skubica izšlo njegovo delo iz leta 2022 Liberalizem in njegove tegobe (Liberalism and Its Discontents). Liberalizem je bil od začetka po reformacijskih vojnah tarča napadov tako konservativcev kot progresivcev, danes pa ga mnogi zavračajo kot zastarelo doktrino. 

Kaže, da so se liberalne ureditve znašle v duhovnem vakuumu. Rešitev Fukuyama vidi v tem, da kot družba in posamezniki spet postanemo zmerni. A prav zmernost prav tako ni več v modi.

V omenjeni razpravi razgrne argumente za in proti premisam liberalizma in še zlasti poudarja vladavino prava. Trije glavni argumenti še vedno govore zanj, treba pa jih je jasno artikulirati: pragmatičnega, ker liberalizem omogoča mirno sobivanje različnosti, moralnega, ker ščiti temeljno človeško dostojanstvo in avtonomijo, in gospodarskega, ker prinaša rast in z rastjo povezano dobro.

Fukuyama je ob tem oster do neoliberalizma, ki se je ponekod razmahnil do skrajnosti, in zagovarja tezo, da socialne blaginje za vse ni mogoče doseči brez poseganja. Drugače od nekaterih desnih intelektualcev pri nas je kritičen do svetovnega spleta in družbenih omrežij: internet ni razpršil moči, kot so mnogi upali, pač pa se je moč osredotočila v peščici orjaških platform, ki z uporabniki manipulirajo, krepijo njihova (zmotna) prepričanja, spodkopavajo demokratično razpravo in podatke izrabljajo za trženje. Kaže, da so se liberalne ureditve znašle v duhovnem vakuumu. Rešitev vidi v tem, da kot družba in posamezniki spet postanemo zmerni. 

A prav zmernost prav tako ni več v modi. Pri nas je k njej, denimo, pozval dr. Ernest Petrič, nazadnje prejšnji teden v razpravi od predstavitvi zbornika Katedrale svobode. Na koncu je nekdanji predsednik ustavnega sodišča in diplomat dejal, da bi rad, kar želi tudi za potomce, še naprej živel v takšni družbi, kot je naša: demokratična, ki spoštuje človekove pravic in izhaja iz spoštovanje človekovega dostojanstva.

Načela liberalizma sta po besedah Fukuyame v zadnjih desetletjih tako desnica kot levica potisnili v nove skrajnosti: neoliberalci so ustvarili kult ekonomske svobode, progresivci pa so se osredotočili na identiteto, ki je nad človeško univerzalnostjo. Rezultat je razkol v civilni družbi in naraščajoča nevarnost za demokracijo. V Cankarjevem domu predsedniku Trumpu ni namenil lepih besed: »Moram reči, da imamo predsednika, ki je avtoritaren in ki ne razume temeljnega namena ameriške ustave: da omejuje predsednikovo moč. Trump dela vse po svoje. Tako je kot poslovnež vodil svoje podjetje in tako bi rad vodil Ameriko, mislim, da ves svet.«

Fukuyama, ki je bil večkrat v Ukrajini, ni prizanesel tudi ruskemu predsedniku Putinu: mobiliziral je sodobno obliko fašizma, tega se ne bomo kar tako znebili. Evropa bo morala sama in bolje poskrbeti za svojo varnost.