Resnično ponosen sem na svoje poreklo in zdravo kmečko pamet, ki sem jo slučajno podedoval od svojih prednikov. To je tudi sicer že redkost in čedalje bolj dragocena dobrina na trgu zdravja. Začelo pa se je nekako takole:
V hlevu poleg hiše smo vedno imeli privezano kakšno kravo, ki nam je vsem dajala dovolj mleka za naše vsakdanje potrebe. Kravam smo vedno otroci izbirali imena, po navadi glede na barvo oziroma pasmo. Ne vem kolikokrat sem lahko bil priča rojstvu kakšnega telička. Za ta naraščaj je izključno skrbel živinozdravnik, ker se mu je bolj zaupalo kot kakšnemu biku. Živinozdravnik se je tudi vedno oglasil, ko je videl ob cesti izobešeno rdečo zastavo. To je bil zanj razpoznavni znak, da ga čaka delo v naši štali. Od tam se posebej spominjam neke sive krave, ki smo ji rekli Sivka. Imela je smolo, bila je jalovka, ker nam ni bila sposobna dajati podmladka. Tudi živinozdravniki ji niso nikakor mogli veliko pomagati. Poskusili smo ji še pristaviti bika, pa se tudi on ni kaj prida brigal zanjo. Nikdar nismo niti pomislili, da si morda ta Sivka ob sebi želi telička. Lahko bi ji ga pripeljali od kod drugod in ji končno potešili njen materinski nagon. Za posvojitev se kot govedo ni mogla odločit, mi otroci pa smo jo ogovarjali ravno zaradi tega, ker smo vedeli, da od te krave ne bo veliko mleka. Žal ji narava ni bila naklonjena, in Sivka nas je morala zadovoljiti s svojim prešernim mukanjem.In, kot nekoč, je še danes moje življenje močno povezano s tem prežvekovalcem, ki mu rečemo krava. Najbolj slavni kravi v Artičah je ime Severina. Ime so ji izbrali že pred mnogimi leti, davno preden so jo pripeljali v naš kraj. Danes nas je veliko župljanov deležnih njenega mleka. Vsako jutro dobim svež capuccino, v katerem se skriva njena bogata vsebina. Preteklo leto, ko je tudi krava Severina povrgla, sem po dolgih letih spet smel sam izbrati ime za novorojenega kravjega potomca. Teličko sem imenoval tako, da bo še bolj slavna kot njena mati, z imenom na C, pa si lahko samo mislite, kako ji je ime.
Druga domača žival, ki mi je bila vedno pri srcu, je pes čuvaj. Enkratno se mi zdi, da sva z maršalom Titom oba imela psa Rexa. Njegovega Rexa so verjetno ubili partizani, ker je bil nemški ovčar, torej če že ni bil okupator, je bil pa vsaj sodelavec okupatorja. Ime Rex se prevaja v slovenščini kot kralj in s kralji imamo tako že pregovorno težave, kakšno kraljico smo pa še sposobni sprejeti na Brdu pri Kranju. Moj nemški ovčar Rex je res dočakal visoko starost, ni pa zaradi porekla nikoli prejel povabila na največji kinološki miting, ki tako kot vsako leto poteka v Dražgošah. Tam na tistem gorenjskem klancu in v glavnem mestu Slovenije je omejeno lajanje, ki je spet v domeni samo potomcem Titovega Rexa. Moj Rex ni nikoli, res nikoli dobil nobenega državnega odlikovanja, čeprav je vedno dal taco, ko se mu je to reklo, in tudi sedel je vedno takrat, ko so mu ukazali: »Sedi!« Pravila igre pač niso pravična pri psih, saj pudlja težko primerjaš s kakšno dogo. Ampak tole pa je bil višek arogance: Jožekova zlata prinašalka je postala Slovenka leta 2009. Najprej sem pomislil, da gre za kakšen poseben natečaj revije Moj pes, potem pa so mi sporočili ime psičke in takoj sem umolknil, ker sem vedel, da bo na naslednja domača žival, ki jo bom opisal, kokoš.
Kokošim pa nismo nikoli dajali imena. Vsako dopoldne, ko so svoje odkokodakale, smo se hitro odpravil na lov za jajci, ki so jih nesle v svojih gnezdih. Kot mulci smo tudi vedeli, da se iz teh jajčk ne more izvaliti nobeden piščanec, ker ni bilo v domačem kurniku nobenega petelina. Zato smo šli takoj v blagovno menjavo, kjer smo jajca druge kategorije pri sosedih zamenjali s prvorazrednimi, iz katerih se je vedno čez 21 dni zvalilo kakšen ducat piščancev.
Od domačih pa se zelo razlikujejo divje živali. Lahko poimenujete kakšnega plišastega medvedka na primer Borut. Toda starši, prosim, povejte svojim otrokom vso resnico o medvedih, da ne bo v ljubljanskem živalskem vrtu kakšen otrok spet ostal brez roke, ko bo šel božat čisto pravega istoimenskega kosmatinca. Saj je res, da so prave divje živali videti prav prijazne in ti na prvi pogled res nič nočejo. Če pa se jim preveč približaš, ti pa lahko s svojimi usti prizadenejo takšne poškodbe, zaradi katerih si lahko vse življenje opravilno nesposoben. Tudi ne razlagat otrokom pravljic, da so zadnjih 65 let kače postale čisto prijazne živali. Že v Knjigi knjig je za kačo napisano: » … bodi prekleta med vso živadjo in med vsemi živalmi polja! Po svojem trebuhu se boš plazila in prst jedla vse dni svojega življenja. Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti.« 1Mz 3,14b-15
