Ugotavljam, da je nekakšna vzročna zveza med sprejemom in med mojimi zdravstvenimi težavami. Letos ima težave tudi eden od predsednikov Borut Pahor in mu želim vse najboljše v prihodnje, ker za nazaj je to bolj težko, ko je pa vse zamočil oziroma so mu zamočili tisti, v katere je neizmerno zaupal, zdaj ga pa po judeževo izdajajo po nekajkrat na dan. A to je politika, jaz pa nisem politik, čeprav imam naše rad, one druge pa malo manj.
Tokrat vam pišem iz emigracije kamor sem se preventivno zatekel dan po volitvah. Nad rezultati oziroma volivci sem bil totalno razočaran in ne prvič. Še sam sem napačno volil, da bom samokritičen. Zdaj prostovoljno tičim v neki drugi dimenziji, v katero prihajajo informacije iz sloven-stranstva o tem, kaj se pri vas dogaja. Menda nihče ne ve, kdo pije in kdo plača, ljudje so pa relativno mirni, ker so bili takoj po volitvah božični prazniki, zdaj se pa nadaljuje veseli december. Menda je veliko pijanih, a se bodo že streznili, ko pride januar, pa februar, pa pomlad in poletje in jesen…Tisti pa, ki ne pijejo, morajo biti pa zelo depresivni: Janković bi, pa ne more; Virant hoče, pa ne zna; Janša ponuja, pa mu ne odpišejo; Pahor je vsak teden na operaciji; Žerjav je v trojčku, pa ni čisto prepričan, če ne gre za sodomijo; Erjavec je užaljen, a bo tam, kjer ga bodo sploh hoteli. Le naša mila Ljudmila Novakova se v kamere in fotoaparate samo smehlja, kar pomeni, da prihajajo težki časi. Namreč njen nasmeh mi pove, da ve nekaj več od vseh nas.
V moj vzporedni emigrantski svet tako prihajajo histerične informacije o tem, da vsakih deset minut nastane nova koalicija in crkne tista, ki je bila prej. Tako ste menda pri vas imeli od volitve dalje že najmanj 1345 koalicij oziroma kombinacij, s katerimi bi še bebec zadel na loteriji, pri nas se pa ne znate zmeniti. A vam ni Milan Kučan dovolj nazorno povedal, kaj morate storiti? Še predsednik dela drugorazrednih državljanov Danilo Türk je na sprejemu za novinarje in urednike – kjer me ni bilo in mi je še danes žal in mi je žal tudi v naprej – rekel, da imamo odlične medije in da bomo kmalu imeli tudi odlično vlado. Iz tega tudi v emigraciji sklepam, da je tam pri nas vse drugače kot drugo po svetu, ali celo v moji emigraciji v vzporednem svetu. Tu velja pravilo, da mediji za oblastnike in politike niso in ne smejo biti odlični, ker jih potem zmerjajo, da so navadni hlapci, plačanci in prodane duše. Noben politik na svetu – recimo Obama, celo Putin ne – si ne upa javno reči, da so mediji zanj odlični. Celo v Sloveniji bi človek našel nekaj primerov medijev, ki so po mnenju že dolgo vladajočih odlični, naklade, gledanosti in poslušanosti so jim pa tako zelo padle kot v tridesetih letih v času velike depresije. Pri nas pa temu rečemo recesija in je zato vse v redu.
Pri nas so torej mediji naravni zavezniki natančno določene politike, ali kot pravijo oni, ki so še iz komunizma oziroma, ki živijo v predosamosvojitveni eri (recimo Kučan in Janez Stanovnik ter njihovi): mi in novinarji smo na isti strani brega. Ko pa na drugi strani ni nikogar, pa v svetu (razen v kakšnih diktaturah) rečejo, da ni medijske demokracije, avtonomije in profesionalnosti.
A zdaj niso dnevi, ko bi človek obujal takšne čudne asociacije, zdaj se je treba veseliti. In kot vem, ste se letos - draga dva in tretji predsednik v rezervi - res poveselili. In novinarji in uredniki so na fotografijah tudi videti nadvse zadovoljno, ker se z vami lahko rokujejo. Tako bodo tudi ko bo zelo hudo pisali, da nam je zelo lepo. Za kaj takšnega se pa splača narediti enkrat na leto sprejem zanje in se z njimi fotografirati. Vam vsaj zoprnih vprašanj ne bodo zastavljali v letu 2012, draga dva in tretji predsednik v rezervi.
Ko pa novinarji ne sprašujejo zoprnih vprašanj, je pa blizu čas, ko je treba nekaj narediti – ali s politiki, ali pa z novinarji.
Srečno!
