Rončević odgovarja Miheljaku: Eppur si muove, mladi kolega!

Naj na hitro obnovim, v kolumni sem podal kritičen razmislek o ekscesni, že kar psihopatološki sovražni obsedenosti nekaterih kolumnistov s politikom Janezom Janšo. Ni jih tako malo. Naj na tem mestu tudi priznam, da sem imel ob pisanju kolumne nekoliko mešane občutke. Namreč, pisanja kolumen in blogov sem se lotil predvsem zato, ker sem mnenja, da je potrebno v širši javnosti spodbujati diskurz o razvojnih temah, konceptih, vizijah. Torej o topikah, ki so ključne za to državo in njene prebivalce, partizani in domobranci gor ali dol. Vendar sem ocenil, da gre za pomembno temo, o kateri je vredno pisati, saj salve neumornih hujskačev konstantno zamegljujejo razprave o realnih problemih in rešitvah, ki so na razpolago na političnem tržišču. In to ima posledice za razvojne potenciale te družbe. Fijasko razvojnih politik in politik konkurenčnosti v mandatu 2008-2011 je kruto opozorilo, kaj se lahko zgodi, če se pozornost javnosti preusmerja daleč proč od pomembnih tem.

Zakaj je bilo to darilo? Kaj naj rečem, lepo je, če ti ljudje posredno povedo, da si imel prav. Tega mi ni povedal le s tem, da si kot ujetnik samega sebe preprosto ni znal pomagati in je ponovno podolgem in počez skritiziral vodjo opozicije – in s tem še izboljšal že tako zavidljiv odstotek kolumen, v katerih se obregne ob njega – ampak je tudi pokazal, da je zares obseden z vsem, kar v svojih predstavah povezuje z Janšo ali SDS. Če smem biti popolnoma iskren, sem pričakoval, da bo mojo kolumno bodisi ignoriral bodisi kot akademski psiholog na šaljiv ali pa tudi oster način razložil, da kot sociolog koncepta fiksacije ne razumem najbolje. Namesto tega je histerično popljuval revijo v kateri sem objavil kolumno in ob tem še nekatere kolumniste, ki se ne strinjajo z njim. In pri tem zagrešil vrsto napak. Tako npr. trdi, da trojica (ob meni še Matej Makarovič in Matevž Tomšič) ni niti enkrat »kritično pisala o Janši in politični opciji, ki jo pooseblja«. Ne bo držalo, teh primerov je bilo kar nekaj, je pa res, da kritike ni potrebno zapisati z zmerljivkami. Nekateri se raje izražamo malce bolj sofisticirano. Deloma ima seveda prav, ko trdi, da je bila trojka Miheljak, Lorenci in Vezjak kritična do ‘levoliberalne’ strani. Je pa tudi res, da je bila ost njihove kritike skoraj izključno usmerjena v to, da je bil Borut Pahor premalo radikalen. Njegov izvirni greh je bil v tem, da ni z železno pestjo strl desne nadloge takoj v prvih mesecih na oblasti. (No, če smo čisto iskreni, so si s tem toliko več dali opraviti kar ostali koalicijski partnerji.)

Nimam popolnoma nobenih težav s tem, da predstavniki javnosti politike držijo pod drobnogledom. To je celo nujno potrebno. Je pa precej pomenljivo, če je drobnogled nad opozicijskim politikom rdeča nit pisarije cele serije kolumnistov. In če taisti kolumnisti oblast presojajo predvsem skozi zmožnost in voljo obračunati s tem politikom. In če ne gre le za kritično presojanje nekdanjega predsednika vlade in sedaj vodje opozicije, ampak za vztrajne poskuse njegove demonizacije.

Malce sem bil pa vseeno presenečen nad žaljivim podtonom, ki je bil najbolj opazen v delu, ko je pisca teh vrstic poimenoval kar za »fanta«. Ne vem, kaj je dejanski namen tega, najverjetneje pa gre za poskus, da se na nekoga gleda zviška in se mu z nekim biološkim argumentom (starost) odvzame legitimnost v javnem prostoru. Češ, saj je še mlad, se bo še naučil. (OK, pri šestintridesetih najbrž nisem več rosno mlad.) Ko sem bil še zaposlen v inštituciji, v kateri je zaposlen Miheljak, so nekateri vplivni profesorski baroni izraz »mladi kolega« uporabljali za ritualno prikrito vzvišenost napram kolegom z nižjim znanstvenim in siceršnjim statusom. No, že zelo hiter pogled v Cobiss in Sicris pove malce drugačno zgodbo. Kljub temu, da kolega Miheljak že desetletja vleče proračunsko plačo kot visokošolski uslužbenec, se z rezultati ni kaj prida izkazal. Če bi bil nevljuden, bi pravzaprav Miheljaka lahko poimenoval za mlajšega kolega – pa tega seveda ne bom storil.

Namesto tega bom ta tekst zaključil z ugotovitvijo, da kljub veliki pridnosti (frekvenca kolumn je spoštovanja vredna) ni ravno najbolj luciden pisec, če lahko sklepamo po tem, da nas ni uspel prepričati niti v kolumni, v okviru katere je imel več kot dovolj časa za oblikovanje argumentov in se je v bistvu pogovarjal sam s sabo. Če je edini argument ta, da pišem v (po njegovem) napačno revijo in se družim z (po njegovem) napačnimi ljudmi lahko debato takoj zaključimo. To je namreč ultimativni dokaz, da sem imel v svoji mini analizi popolnoma prav. Kljub poskusu spina lahko zgolj parafraziram Galilea: Eppur si muove, mladi kolega!

P.S. Tega teksta ne želim objaviti v tiskanem Reporterju, blog bo povsem dovolj. Tistih 6.000 znakov, ki jih dobim na razpolago v tiskani izdaji Reporterja je zame preveč dragocenih, da bi jih ponovno namenil obremenjenim kolumnistom. Raje bom pisal o razvojnih temah, že v ponedeljek npr. o tem, kako lahko Slovenija v resnici postane družba znanja. To je pomembno za kakovost našega življenja in življenja naših otrok. Z eksistencialnimi bolečinami pa je na neki točki potrebno opraviti.