Cerar sem. Ne jamram. Se zgolj sprenevedam in brijem norca iz vas.

Konec tedna sta se predsednik vlade in finančni minister vendar usedla in temeljito pogovorila. Ne o odstopu ampak o pogojih, da obstane. Dušan Mramor se je moral najprej opravičiti (vsem, ki jih je kakorkoli prizade – do včeraj je govoril, da je zaradi zahtev po odstopih prizadet on), obljubiti da bo vrnil ves nezakonito pridobljen denar. Vse v imenu finančne stabilnosti, za kar naj bi bili hvaležni Mramorju, dejansko pa gre za politično stabilnost oziroma obstanek na oblasti. Miro Cerar je s tem, ko ni sprejel ponujenega odstopa, nase prevzel breme odgovornosti. Za lep čas ni mogoča nobena rekonstrukcija vlade, Karl Erjavec kar ne more skriti zadovoljstva, ker je ubranil svojo ministrico za kulturo.

Še pred afero je v nedavnem pogovoru za Večer podpredsednik SMC in predsednik državnega zbora Milan Brglez dejal, da se je pri zadnjih kriznih vprašanjih premier izpostavil bolj, kot bi bilo zanj nujno. »Morda je pretirano ščitil svoje ministre in s tem prevzemal odgovornost tudi tam, kjer bi bilo primerneje, da bi jo tisti, ki vodijo resorje.« Ljudje in predstavniki družbenih oziroma interesni skupin finančnemu ministru ne zaupajo več; pa ne le zaradi dodatkov k plači, temveč zaradi njegove arogance po razkritju afere. Opravičilo, ki ni bilo izrečeno v kamere, ne zveni verodostojno. Tudi ko Borut Pahor ni zamenjal ministra za visoko šolstvo in predsednika Zaresa Gregorja Golobiča, se je začel nezadržan zdrs njega in njegove vlade.

Cerar bo vladal z vse težjim bremenom moralne avtoritete. Volivci še niso pozabili, da jo je nabiral ne le z nastopi na televizijah, temveč tudi s številnimi plačanimi predavanji. Pred dobrima dvema letoma je v Idriji govoril, kako je slovenska družba, v nasprotju z nekdanjo že pregovorno »slovensko poštenostjo«, globoko padla na izpitu etičnosti in moralnosti. Politika je sproti dušila določene dele pravosodja, policija in tožilstvo nista bila in še vedno nista zmožna v zadostni meri uspešno odkrivati ter preganjati kaznivih dejanj, posebej takrat ne, ko so vpletene politične elite, saj imajo, kot je bil takrat prepričan Cerar, najvplivnejši člani političnih, gospodarskih in drugih elit moč preprečiti razkritja. »Morali bom čim prej in skupaj ter z dejanji pokazati, da v družbi ni več prostora za tiste, ki nas mirno in nesramno gledajo v oči, medtem ko nam kradejo in lažejo.« je še trkal na ljudska čustva Cerar.

»Etični nauk« Mira Cerarja kar kliče po uresničitvi. Odkar je predsednik vlade, je na vsakodnevnem preizkusu, ko lahko spoznava, ali so, kot sam prvi, na »ključne položaje res zasedli ljudje z višjo etično in moralno odgovornostjo«. Zdaj je že leto in pol na položaju, ko bi lahko z dejanji pokazal, da vladi ni prostora za tiste, »ki nas mirno in nesramno gledajo v oči, medtem ko nam kradejo in lažejo«. Pričakovano se je odločil drugače.

Afera s tem ni sklenjena, saj nima le političnih razsežnosti, primer Mramor in šolske ministrice Maje Makovec Brenčič je resna zadeva tudi s kazenskega vidika. Pojasnilo varuha državne blagajne, da so delali v dobri veri v iskanju načina, kako plačati ljudi za dodatno delo, je lahko argument za kazenski postopek – kot dekan je naklepno ravnal nezakonito. Za dodatno delo bi bile edini ustrezni instrument nadure. A treba bi jih bilo natanko evidentirati. Kaj, kdaj in kako je bilo kaj narejeno z dodatnimi naprezanjem. Početje dekanov oziroma fakultet ljubljanske univerze je pod drobnogledom kriminalistov. Prejšnji teden so na ljubljanski ekonomski fakulteti dejali, da jih že čakajo.

Poglejmo primer. Kriminalisti so leta 2011 ovadili predsednico zdravniške zbornice Gordano Živčec Kalan, ker naj bi zlorabila položaj, ko je za družbo Mabra inženiring zastavila 150.000 evrov javnega denarja zdravstvenega doma. Živčec Kalanova je bila lani poleti pravnomočno obsojena. Naj spomnimo, da je sicer denar vrnila. Do včeraj nismo slišali ne finančnega ministra in ne šolske ministrice, da bosta denar vrnili v celoti. Zdaj so njuna zagotovila in opravičila prepozna. Na daleč je videti, da sta to storila le zato, ker sta le tako lahko ostala na oblasti. Do kdaj pa bomo še videli. Cilj – konec mandata – se zdi predaleč.