Ko sem pred več kot petimi desetletji prišla na televizijo, so me v domačem okolju vsi spraševali, ali veliko pijemo (in še kaj bolj nerodnega so me spraševali). RTV je veljal za »pivsko institucijo« in priznati moram, da se je takrat kar veliko popivalo, a se je pozneje manj – in ali se zdaj manj? Mislim, da mnogo manj. Življenje se je pred desetletji odvijalo počasneje in za večino vendarle manj stresno, popivanje pa je bolj kot ne veljalo za nacionalni šport.

Življenje je polno vzponov in padcev, najhuje je gotovo, ko človek zboli. Andrej Stare, moj dolgoletni televizijski kolega, je nedolgo nazaj javno povedal, da je dobil raka na debelem črevesju, in upam, da ga je premagal. Povedal je tudi, da je bil odstavljen s komentatorskega mesta – zaradi alkohola, četudi z alkoholom nikoli ni imel težav. Gotovo ne, ne spomnim se, da bi ga kdaj videla pijanega, a tudi med kolegi se ni nikoli o njem razpravljalo v tem smislu, kar bi se gotovo, in to precej glasno, če bi imel tovrstne težave. Seveda ne morem podpreti športnega ali kateregakoli komentiranja v netreznem stanju, a prav je, da pri Staretu razmišljamo predvsem o tistem, kar je storil dobrega, s čimer nam je popestril življenje. Spomniti je treba, da je Stare prava zakladnica znanja, o športu, o atletiki, skokih in še čem – ve domala vse. A dober komentator mora imeti še kaj več. In Stare to ima! Je duhovit, ima bogat besedni zaklad in še nekaj, česar večina nima – upa si in to si je tudi smel – predvsem zaradi svojega znanja in izkušenosti. Prav nič mu nismo mogli zameriti, ob suhoparnosti športnih rezultatov nas je, praviloma, z inteligentnimi dovtipi prav dobro zabaval. Pomislite, kaj vse počnejo športni novinarji, na primer ob kolesarjenju, toliko, da se še po studiu ne postavljajo na glavo, celo na Eurosportu se glasno krohotajo, tako da postanete občasno kar nervozni ob njih. Stare je znal združiti športno komentiranje še z informacijami, ki so segale dlje od športa in so nas poleg vsega, kar smo tako in tako tudi sami videli, še posebno zanimale. Andrej je eden redkih starejših komentatorjev, ki ga ni nikoli povozil čas. In odkar ne komentira več skokov, no, tudi odkar ni več na skakalnicah Petra Prevca, je vse skupaj mnogo manj zanimivo, pa naj drugi skačejo še tako dobro … Komentiranje Stareta pa je zagotovo neponovljivo.

Spominjam se, že pred desetletji, ko se je športnega komentiranja lotil Igor Bergant. Prav tako izjemno razgledan fant, kot je razgledana njegova družina. Gotovo se ni učil komentiranja od naših, večinoma dokaj starokopitnih in suhoparnih komentatorjev, ampak je začel posnemati tuje športne komentatorje. In kakšni napadi! O mnenju televizijskih kolegov tako nima smisla pisati, a napadali so ga tudi novinarji različnih časnikov in revij. Zamerili so mu še, da je športnike razumel in predstavljal kot ljudi, ki ne zavijajo le okoli količkov ali brcajo žogo, ampak so tudi ljudje, ki živijo svoje življenje.

Se spomnite imenitnega rokometnega komentatorja, ki so mu pritekle solze, ko so slovenski rokometaši zmagali – Iva Milovanoviča? Marsikdo se je muzal, a Ivo ni storil nič drugega kot le pokazal, da je človek kot mi vsi, ki so nam prav tako tekle solze.

Pogosto sem se spraševala in se še vedno sprašujem, zakaj na primer ne moremo poslušati – ali pa zelo redko – intervjujev s športniki, v katerih ne bi govorili le o treningih in rezultatih, ampak bi se z njimi pogovarjali kot »z ljudmi«. Na koncu koncev lahko le sumim, da se ne znajo ali pa se jim to zdi nekako pod nivojem. Da ne celo rumeno? A po drugi strani od nobenega športnega novinarja, reporterja ali komentatorja ne pričakujem, da se bo spraševal, kakšno je politično prepričanje na primer Tadeja Pogačarja, zakaj se Primož Roglič ali kateri od skakalcev prekriža pred dirko in kako Luka Dončić zapravlja denar, ki ga (ne malo) dobiva za svoje delo – ali pa Benjamin Šeško. O teh stvareh ne pišejo, napadajo drugi (res novinarji?), nič hudega, če na profesionalen način, težko pa je sprejeti zajedljivost, trače, zavist …

Televizija je kruta, že notranji odnosi so zapleteni in zahtevajo zelo trdo kožo; poleg tega gledalci pričakujejo od voditeljev, novinarjev … pravzaprav več kot od običajnih ljudi. V javnosti ne smeš početi vsega, kar sicer drugi počnejo. Spomnim se dobrega novinarja, voditelja, kolega Janeza Pirša izpred mnogo desetletij. Bil je popularen, dobesedno se je zapil in slabo končal. Nihče najbrž ni razumel, da je plačal davek popularnosti – ni zmogel. Vzponi so sijoči, padci še bolj boleči in nima vsak človek v sebi dovolj moči, da bi vse to zmogel.

Izjemnega voditelja, novinarja, komentatorja, mojega redakcijskega »cimra« na začetku moje poti, Tomaža Terčka, že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izjemno popularnega televizijca, je žal vse prehitro »pokopala« slava, pijača. Tudi Tomaž ni zmogel. A pred kamero je bil vselej profesionalen.

Kolega, prav tako voditelj Dnevnika, je tik pred vodenjem vselej šel v Bangladeš, lokal nasproti televizije, in spil »enega kratkega«, najbrž, da je premagal tremo. In ni bil edini.

Za Stareta vsega tega ne morem reči, njega je sicer s komentatorskega mesta odstranila najbrž »trenutna« pijača, a ga ni pokopala slava.

Tudi RTV ne bo pokopan. Premier Golob se je pred volitvami izkazal. RTV je dobila poleg višjega prispevka še deset milijonov za narodnostni program, madžarski in italijanski. Dobro. Se nam zato obeta boljši, bogatejši, pestrejši program ali bo šlo vse za plače? Slišim, da imajo kljub trudu veliko težav. Če kdo česa noče delati, gre hitro na bolniško. In nekateri so na bolniški kar tedne in mesece … Naj bo dodatni denar za angažma čim več novih 'Staretov'!