»Hvala vsem, ki so glasovali proti zastrupljanju bolnikov, invalidov in upokojencev.« (Aleš Primc v Odmevih 23. 11. 25)

»Gledali smo boj med Bogom in Hudičem. Zmagal je Bog! Ponudil nam je roko.« (izjava čilenskega rudarja, ki je s kameradi ostal zakopan globoko pod zemljo, sprevrženo pa so jo poobjavili na Radiu Ognjišče v povezavi z referendumom)

Po novem letu imamo navado, da opravimo razne inventure, ki nam služijo za premisleke o naših preteklih in prihodnjih ravnanjih.

Zato se je primerno ozreti nazaj na mnoge laži in manipulacije, ki smo jih bili deležni v lanskem letu, in ni se bati, da jih ne bomo še v večji meri deležni tudi letos, predvsem v predvolilnem času.

Razsoden človek lahko zgolj odmahne z roko in si reče, da ga razne nebuloze, predvsem v političnem okolju, ne zadevajo, jih presliši in ignorira.

Žal ni tako, kajti v tem zmedenem času, ko nas razni sociopati dnevno zasipajo z norimi novicami in mnenji, se je treba spomniti na Josepha Goebbelsa, ki je z nečloveško nizkotnostjo laž povzdignil v božanskost. Zato je ob inventuri lanskega leta treba omeniti nekaj najznačilnejših laži in manipulacij in njihovih izvajalcev.

osebni arhiv

Moralnost in Cerkev

Zgoraj citirane neumnosti niso edine iz bogatega arzenala laži in manipulacij, izrečenih v povezavi z referendumom, na katerem smo odločali o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, s katerim bi po Primčevem zatrjevanju vlada silila v zastrupitev, torej v smrt, več kot štiristo tisoč ljudi?!

Kaj takega se lahko rodi le v glavah resnično sprevrženih osebkov, ki jim mediji odstopajo preveč prostora in ki jih eksplicitno podpira Katoliška cerkev, ki je pri mašah delila posebne listke za »molitev za izpolnitev Božje volje« in pozivala, naj se verniki s svojim glasom proti zavzamejo za »Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega in za spoštovanje pete Božje zapovedi: ne ubijaj!«.

Aleš Primc in Cerkev poznata samo dve plati, vedno in v vsem samo dve, pravo in nasprotno, da in ne, temo in svetlobo, pradavno dobro in zlo, samo dve, tretje nikoli, nikoli nianse, nikoli prehoda.

Ne poznata omahovanja, nikoli ne grešita, nikoli ne dvomita, nikoli se ne šalita. V tem sta podobna politiku Alešu Hojsu. Vsi ti imajo glasovanje ZA zakon za grešno, nekoristno in nevarno igro duha, za zasmehovalko enkrat za vselej ustaljenih vrednot in svetinj, četudi so samo lesene.

Z zadnjim referendumom smo želeli dobiti vsaj deklarativno pravico, da razpolagamo s svojim življenjem v trenutkih neznosnih bolečin in v smrtonosnih neozdravljivih boleznih, ki nam je tistim, ki ne verujemo v božjo lastnino naših življenj in ne v zacementirane zdravniške zaobljube, ne morejo vzeti ne zdravniki in ne kleriki.

Ne želim, da me kdo še živega zapira v grob bolečin, da groza umiranja traja dalje. Ne želim, da mi ob poslednjih urah in dnevih zdravniki in kleriki odpirajo pekel trpljenja in me strašijo z mitološkimi bitji iz nebes in pekla, pa še vice so nekje vmes, kot čakalnica težav in negotovosti, iz katere pa menda še vedno najbolj pomagajo denarni prispevki Cerkvi.

Zakon bi ponudil zgolj možnost peščici trpečih. Svet se nam odpre šele takrat, ko uresničujemo možnosti. Niti za eno življenjsko stezo nimamo vodnika, vse so neraziskane, neponovljive, zato je v življenju odločitev in avantura pravilo in ne izjema, ker je to potovanje skozi neraziskane predele, ki ga nihče za nami ne more ponoviti, vse steze se zgazijo in vedno se porajajo nove podobe in nove odločitve.

Zaradi razburjenja, ki me je komaj minilo in pustilo za sabo gosto usedlino grenkobe zaradi cerkvene vzvišenosti pred vsemi vihrami življenja, zavoljo njenega nenaravnega videza in delovanja, zaradi njene zaprtosti vase, bi porušil njeno lažno moralnost, v katero se je zatekla in se s plehkimi floskulami o trpljenju na zemlji in končni božji sodbi skriva pred zahtevnostjo življenja ljudi različnih ver in ideologij, ki vedno bolj napadalno hrumijo okoli nas.

Cerkev skriva svoj cinizem ter ga poskuša odevati v obleko vsesplošnega razumevanja. Bolj je pripravljena na vlogo žrtve kot na družbene kompromise.

Zanesena je od svoje poštenosti in je pogosto izzivalna do laične družbe, surova iz menda najplemenitejših pobud in goji naivno vero v človeško željo po trpljenju in žrtvovanju. Nudi odrekanje in težave v zameno za večno prihodnost.

Ima težave z vrednotami, ki jih čuva, zato včasih ne vemo, ali se nam zavestno roga s svojimi zvijačnimi in izmikajočimi se izjavami. Zato na referendumu ni zmagal ali izgubil ne bog in ne hudič, ne Janša in ne Golob, pač pa smo državljani (upam, da začasno?) izgubili možnost izbire in delček osebne svobode.

Na zadnjem referendumu ni zmagal ali izgubil ne bog in ne hudič, ne Janša in ne Golob, pač pa smo državljani (upam, da začasno?) izgubili možnost izbire in delček osebne svobode.

Kot svobodno in razmišljujoče bitje si želim, da država in Cerkev gledata enako na moje življenje kot na moje premoženje: ne smem ga zlorabiti v škodo drugih, moje življenje je samo moje, zato razpolagam z njim tako kot s premoženjem: lahko ga podarim, odsvojim, prodam, zapravim ali uničim.

In moji potomci bodo tožili zdravnike, ki (za zdaj k sreči le hipotetično) ne bodo spoštovali moje odločitve, me pošiljali kot dr. Vesno Prijatelj v umobolnico in me družno s svojimi cerkvenimi ideološkimi prijatelji prepeljali k eksorcistu, da izžene hudobnega duha iz mene.

Naj bralci ne bodo preveč začudeni nad mojo pesimistično prognozo slovenske prihodnosti, v kateri so že močno zasejane kali rekatolizacije Slovencev in želje po verouku v šolah, da o prepovedi abortusa ne govorim. Teolog dr. Andrej. M. Poznič je za revijo Demokracija avgusta letos izjavil nevarno zgodovinsko neumnost: »Ateizem in amoralnost sta siamska dvojčka!«

Komentar te nedokazane trditve prepuščam vsakemu bralcu posebej. Nedvomno pa gre za hud sovražni napad na vse neverujoče in zagotovo izraža uradno ideološko mišljenje slovenske RKC. Teolog Poznič in Primc gotovo menita, da je hudič s kosmato in po žveplu smrdljivo taco vodil morilsko roko vsem tistim, ki s(m)o obkrožili ZA na referendumu, nežna božja roka pa je milostno in navdihujoče vodila roko nasprotnikov zakona.

Jure Klobčar

Aleš Primc: Hudobija ali neumnost

Velikokrat je meja med neumnostjo in hudobijo nejasna. Kot je rekel Dietrich Bonhoeffer, nemški luteranski pastor in antinacist, je neumnost nevarnejši sovražnik kot zlo. Proti zlu lahko protestiramo, lahko ga razgalimo ali ga s silo celo preprečimo.

Zlo že v sebi nosi vedno kal samouničenja, ki v človeku pušča vsaj malo nelagodja. Proti neumnosti pa smo nemočni. Niti z uporom niti s silo nič ne opravimo; razlogi ne zaležejo; dejstva, ki nasprotujejo lastnim predsodkom, niso sprejeta kot verodostojna – v takih primerih je neumnež celo kritičen – in ko so dejstva neizogibna, jih zanemari kot nepomembne izjeme.

Toda neumnež je, nasprotno od zlobneža, sam s seboj nenehno zadovoljen. Postane pa nevaren in napadalen, če ga razdražimo. Zato je potrebna večja previdnost, ko imamo opravka z neumnežem. Nikdar ne poskušajmo neumneža prepričati z razlogi, kajti to je posel, ki je nesmiseln in nevaren.

Očitno ne bomo poravnali njihovih možganskih vijug, ki jim sugerirajo, da migranti, feministke, ateisti, zeleni, socialni demokrati, liberalci in homoseksualci predstavljajo hudo grožnjo za narod, ki ga želijo rešiti. Taki ljudje se ne obremenjujejo z razmišljanjem ali premislekom.

Delujejo nagonsko, kot udomačena zver, prepričani, da opravljajo dobra dela, saj imajo vedno prav in so ponosni, da zajebavajo vse tiste, ki se jim zazdijo drugačni od njih, pa naj bo zaradi barve, vere, jezika, narodnosti ali pa zaradi svojih sprostitvenih navad.

Filozof Descartes je ugotavljal, da je zdrava pamet od vseh stvari na svetu najpravičneje razdeljena: vsakdo je namreč prepričan, da je z njo dovolj obdarjen; tako si je celo tisti, ki z vsem drugim zlepa niso zadovoljni, navadno ne želijo več, kot je premorejo.

V politiki in v javnem nastopanju pa je treba biti z besedami previden: česar ne izrečeš, pripada tebi; kar izrečeš, pripada tvojim nasprotnikom. Problem so razni politikantski sleparji, ki se razkazujejo naokoli, stopajo na sejmišče množičnih medijev, ljudem pa obljubljajo idealizirano življenje pod okriljem Cerkve (bog, družina, narod), majhne davke in velike dobitke.

Očitno ne poznajo nobenega sramu več, njihove lažne obljube pa ne poznajo meja. Politični nastopači so s svojimi ravnanji postali vodilna sila bagatelizacije demokracije.

Sovraštvo so usmerili na vse politične nasprotnike in celo na običajne državljane, in ne odnehajo, sovraštvo in manipulacije se čedalje bolj zbirajo nad njimi in se jih prijemljejo, jih v celoti prerastejo in postanejo same sebi namen.

Iz izkušenj vemo, kako so za družbo škodljivi in za posameznika nevarni ljudje, ki spričo svoje omejenosti neomajno verujejo v svojo pamet in svoj razum in v pravilnost vsake svoje sodbe in vsakega svojega sklepa. Za take ljudi so dejstva in dokazi zgolj manjše ovire, ki so na poti njihovim obsesijam.

Odkar se ljudje več ne pogovarjajo med sabo, zmaga tisti, ki največkrat pove eno in isto laž. Svet je pač nor. Poln norcev.

Primc je prepričan, da se lahko preko ene laži, z nekaj retorične veščine in hitrosti novih laži, preide kot preko mosta, ki potem ostane za njim, nepotreben in neuporaben, medtem ko on nadaljuje svojo pot k cilju, ki je popolnost stvarnosti in resnice.

Po prostornem političnem in medijskem prostoru tako Aleš Primc in še en znani Aleš, to je Aleš Hojs, kot eden vidnejših sejalcev manipulacij, prežita zdaj na komuniste, zdaj na udbovce, zdaj na geje in čefurje, drugič na ženske in še posebej na izmišljotine, ki so jih pogruntali njuni politični idoli doma in po svetu – na kulturni marksizem in prebujensko ideologijo.

Vse vidita, vse vesta, povsod sta navzoča. Gre za eklatantna primera apostolov laži in manipulacij, ki namesto prijaznih besed uporabljata sovražni govor, namesto povezovanja gojita razklanost družbe, namesto političnih nasprotnikov poznata le politične sovražnike.

Jure Klobčar

Alešu Hojsu se je zgodil Hojs

Hojsovo večletno zmerjanje in obtoževanje vseh in vsakogar, razen njegovih političnih kameradov, je s pravno utemeljeno in sodno požegnano hišno preiskavo posebnega oddelka Specializiranega državnega tožilstva udarilo nazaj in mu tako rekoč eksplodiralo v obraz.

V hudi stiski poudarja svojo nedolžnost in obenem za preiskavo krivi politične nasprotnike in predvolilni čas. Nič od tega ne drži, preiskavo si je zakuhal sam na podlagi dejstev, ki jih je v Mladini razkril novinar Borut Mekina.

Ob tem kalimerovsko izjavi, da ne sprejema, da se ga obravnava brez dokazov. Ki jih sicer Hojs v svojih izjavah tako ceni in pravno utemeljuje?!

Je Hojs v svojih zmerjanjih in podtikanjih kdaj uporabljal kakšne dokaze? V svojih blodnjah ves čas vidi Udbo, ki ga preganja še po 35 letih, in vsakega ozmerja z udbovcem.

Ne smemo pozabiti, kako je Hojs nabijal radijskega voditelja Denisa Avdića in ga implicitno obtožil, da si je prisvojil od ljudi darovan denar za družine v stiski. Je za svoje trditve ponudil kakšne dokaze, ki jih menda tako čisla? Seveda ne. Težko si predstavljamo večjo podlost in nekdanja Udba bi se lahko od Hojsa učila podtikanja in diskreditacij.

V reviji Reporter z dne 10. 2. 2025 je nekdanji direktor VIS-a in nekdanji podpredsednik SDS Miha Brejc dejal: »V evidenci (centralna abecedna evidenca RSNZ) pa ni najpomembnejših sodelavcev SDV.« Seveda ne, kajti tisti pravi ovaduhi, ki so bedeli nad pravovernostjo sosedov in sodelavcev, vodili pohode v Jajce, delovali v vrhu socialistične mladine – tiste je tudi Udba skrila v nepristopni grob svojih tajnih podatkov.

Ne smemo pozabiti, kako je Hojs nabijal radijskega voditelja Denisa Avdića in ga implicitno obtožil, da si je prisvojil od ljudi darovan denar za družine v stiski. Je za svoje trditve ponudil kakšne dokaze, ki jih menda tako čisla? Seveda ne.

Težko si predstavljamo večjo podlost in nekdanja Udba bi se lahko od Hojsa učila podtikanja in diskreditacij. Hojs tudi zatrjuje, da ni vedel, da je oddal hišo kriminalcu. Logično bi bilo, da bi, ko je oddajal hišo, policijo zadolžil, da preveri, kdo se skriva za najemnikom, kajti minister je varovana oseba.

Glede na popolno podrejenost NPU in ostalih delov Policije v času njegovega ministrovanja bi si brez težav lahko pridobil te podatke. Zanimiva je tudi Hojsova hitra menjava telefona.

Tega običajno državljani ne počnemo, če se nam ni pokvaril, če nimamo namena česa skrivati ali če nam ni padel v stranišče. Po Hojsovem mnenju je ministrska funkcija nekaj vzvišenega in nedotakljivega, zato je na Medvedovi preiskovalni komisiji v državnem zboru izvalil: »Ja, ali se vam zdi normalno, da policija dela hišne preiskave pri ministrih?«

To je popolno zanikanje 14. člena ustave, ki določa enakost pred zakonom. Taka pravna manipulacija visokih državnih funkcionarjev in vodilnih strankarskih politikov lahko vodi v družbeno in pravno anarhijo, v kateri bodo namesto zakonov posamezni politiki odločali, kaj se sme in kaj ne.

Jure Klobčar

Kristjana Aleša

Kot kriminalist sem se trudil kriminalce obravnavati z dokajšnjo mero empatije, ki pa bi me pri politikih tipa Hojs in Primc skoraj zapustila. Malo jima nekrščansko privoščim: Hojsu vso to kalvarijo okoli hišne preiskave in (pred)kazenskega postopka, glede na njegovo delovanje in zmerjanje vseh in vsakogar brez kakršnekoli podlage.

Obema pa, da bi pred smrtjo hudo trpela in ne medicina in ne bog jima ne bosta mogla olajšati muk. No, ne mislim čisto resno. Hojsu želim, da ga na sodišču operejo krivde, obema pa zdravo in dolgo življenje in smrt brez bolečin. Oba sta kristjana, vendar se nič kaj krščansko ne obnašata.

V Mladini je Borut Mekina zapisal, da sta za Hojsa zgolj dve možnosti: »Notranji minister Hojs je bil sodelavec kriminalnega podzemlja ali pa je strašansko naiven politik.« Če se bo izkazalo, da gre za prvo možnost, potem živimo na Siciliji.

Če pa gre za drugo možnost, je Hojs predvsem skrajno nespodoben zastrupljevalec družbenega ozračja, ki svoje travme stresa naokoli svojim čudaškim oboževalcem, ki mu edini priznavajo veljavo.

Primc in Hojs si želita politično zrasti v svojih in tujih očeh, zmanjšujoč vse okoli sebe. Da bi to dosegla, uporabljata nadčloveško visoka merila za vse dejavnosti in postopke drugih. Pred njuno sodbo ne more nihče obstati, pri njiju vse pada, se zvija in zmanjšuje do neobstajanja.

Enota njunega merjenja je: ničla. Ko vse tako ocenita, premerita in zravnata z zemljo, se zmagovalno sprehodita po tej pustinji kot melanholična zmagovalca, stalno pritožujoč se nad nesposobnostjo in pokvarjenostjo drugih. Ampak za njunim hrbtom se vse spet dviguje in dobiva pravilno mero.

Vendar se nikoli ne obrneta, da bi pogledala nazaj, v svoji ihti in politikantstvu gresta samo naprej, zmagovalno in pokončno. To sta dva Aleša, dva od tistih ljudi, ki se v vsakem trenutku, celo v snu, zavedajo sebe in svoje vrednosti, ki jo sami ocenijo in potrdijo.

Gre za človeka, ki za vsako stvar, ki je ne razumeta, najdeta neko težko besedo. Rada sodita, stalno in nepotrebno, brezdušno in nesmiselno, s trdim srcem in težkim razumom. Zato, če obstaja raj za kristjane tipa Hojs in Primc, je zagotovo prazen in bo ostal do konca prazen, kajti v takih kristjanih ni ničesar, kar bi moglo upravičiti obstajanje raja. Največ, kar se za take ljudi lahko stori, je, da so jim dane sanje o raju.

Koga bomo volili

Če spremljamo borbo med dvema političnima skupinama v Sloveniji in bi želeli vedeti, kateri ima boljše izglede za zmago na naslednjih volitvah, bodimo pozorni na to, katera od teh dveh strani v večji meri uporablja laži, manipulacije in sovražni govor.

Na volitvah se bomo opredeljevali ne samo do političnih obljub in laži, temveč tudi do več ali manj političnega in človeškega primitivizma, ki nam zna zavladati.

Obstajale so vlade, ki so, da bi se obdržale ali da bi dosegle svoje cilje, služile temu, kar je najnižjega v človeku, druge pa iskale v državljanih tisto, kar je višje in boljše, kar sicer še vedno ne pomeni najvišje in najboljše.

V tem je treba iskati kriterije in po tem je treba soditi njihove izglede za bodočnost. Kajti ni problem v dveh Aleših, problem je celotna družba, svetovna in domača, v kateri vedno bolj prevladujejo laži, manipulacije in primitivizem. Ali bomo to izvolili čez dva meseca?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.