Kaj smo pravzaprav gledali? Kaj smo pravzaprav videli? Ne vemo natančno. Po čem si bomo predstavo zapomnili? Ne vemo natančno. Verjetno po marsičem. Zagotovo po treh odličnih igralcih, ki so svoje vloge mojstrsko odigrali: nepozabni Gregor Baković kot Mojster ceremonije ter Silva Čušin kot Bezniška Jenny. Pa Janez Škof kot Jonathan Jeremiah Peachum. Kot vedno, ko stopijo na oder.

Ne moremo mimo genialne stvaritve vrhunskega igralca Gregorja Bakovića. Izjemna mimika in gib. Že njegov prvi vstop na oder je bil mojstrsko izpeljan. Rdeča zavesa, njegova leva noga, ki impozantno napove njega samega. Čista bravura, ki je osamelec v naših gledališčih. Želimo si več takih mojstrskih bravur.

Potem je tu scena (Igor Vasiljev). Elementi na kolesih. Nekaj, kar se konstantno premika. Polno stopnic. Igralci morajo paziti, kako postopajo po odru in sestopajo iz enega nivoja v drugega. Pa teksta ne morejo povedati v miru. Namesto v globino se scena vzpenja. Namesto da se razprostira v širino, gledamo občasno prazen oder. Moteče je, tudi za igralce, ki morajo svoje besedilo in lik interpretirati med tem, ko jih premikajo. Jim jemljejo prostor in možnost izraza. Koreografija (Magdalena Reiter) je bila opazna. Po taktu premikanje teles in rok levo in desno po odru, naprej in nazaj. Naboj se je izgubil, čeprav je bil začetek obetaven. Potem postaja moteče.

Gre za neki poskus vnosa nemškega pristopa v naše gledališče, v gledališki in konceptualni zanos, ki pa ni najbolje deloval (premikajoča se scena, ki je grajena v višino s stopnicami, koreografski prijemi na kar nekaj mestih, občasno prazen oder in luč). Nekako se ne sestavi najbolje.

Pa ne zato, ker gledalstvo tega ne bi sprejelo, temveč je režijski koncept naredil korak stran od same zgodbe. Mešanica igralskega in opernega petja. Zbegani smo odšli iz dvorane. S težkim srcem moramo priznati, da režiserki Mateji Koležnik ta predstava ni (najbolje) uspela. Videli smo že kaj boljšega od nje. Tudi manj površnega in bolje pripravljenega. Naših preprostih, ne visokih, pričakovanj (tokrat) ni upravičila.

Dramaturgija (Mojca Kranjc) je bila izčiščena, poenostavljena na momente. Veliko truda je bilo vloženega. Nismo sicer povsem razumeli, zakaj je v tokratni priredbi Pastor Kimball v interpretaciji vedno zanimivega Vojka Zidarja nema vloga. Je to posledica tehničnih zagat? Kljub temu Zidar napravi vtis. Letonja je mojster svoje obrti in je orkester odlično vodil. Imel ga je pod nadzorom, kar se je odražalo v izbornem zvenu orkestra. Celo harmonikarja Marka Hatlaka je ukrotil.

Po čem si bomo zapomnili to predstavo, se sprašujemo. Večkrat. In večkrat odgovarjamo: ne vemo natančno. Tisti, ki se še spominjamo znamenite produkcije SNG Drama Ljubljana iz leta 1975, ki je bila eden največjih uspehov te naše osrednje gledališke hiše, smo tokrat nekoliko poklapani zapustili dvorano, saj nas tokratna produkcija ni tako navdušila.

Kak song bi lahko bil odpet bolj gledališko, kak visok ton spuščen, kak song odpet in odigran za terco nižje, kot je tudi navada v nemških gledališčih, tako bi olajšali delo igralcem, glede na to, da je njihovo osnovno poslanstvo igra. Nastopili so tudi operni pevci (zbor), ki so seveda odpeli s polno močjo in melodično točno. Morda bi kdo pomislil, da bi ti lahko odpeli brez mikrofonov, a tu se odpira druga diskusija, ki je zdaj ne bomo načenjali.

Domiselna je kostumografija (Ana Savić Gecan), ki nas lepo preseneti, ustrezno obleče posamezni karakter, prav tako maska, ki se občasno lepo ujame z razsvetljavo (oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš). Pohvaliti velja tudi svež in bogat prevod Ervina Fritza. Ne moremo prezreti kreacij, ki sta ju upodobili Barbka Cerar kot Gospa Peachum ter Mina Švajger kot Polly Peachum.

Tokratno produkcijo krasijo in bogatijo redke igralske stvaritve imenovanih igralcev. Vendar so to naši veliki igralci, ki izumirajo. Brez njih naše gledališče ni tako veliko in močno. Žal naša Akademija ne izoblikuje mladih ter jih premalo spodbuja, da bi stopali po teh stopinjah. Kar se pozna tudi pri petju.

Študenti igre naj resno vzamejo študij vokalne tehnike, ki ga imajo v okviru študija. Profesorji so dobri. Starejši igralci so v svojem študiju posvetili ogromno poudarka vokalni tehniki, podprtosti tona in artikulaciji. V teh igralcih se prepoznajo garanje, garanje in garanje, skromnost in obvladovanje svoje cehovske obrti do obisti. Rezultati so tu.

Nekako moramo vendarle zaključiti, da se ta podoba in izvedba znamenite predstave ni najbolje posrečila. Z upanjem zremo v prihodnjo gledališko sezono.