Shakespearjeva tragedija še vedno buri duhove in navdihuje mnoge umetnike različnih smeri. Vedno znova je dramatična zgodba, polna preobratov in izigravanj, preigravanj in ljubezni aktualna, močna in prevzame gledalce. Odločitev za uvrstitev te predzadnje Verdijeve operne mojstrovine na repertoar je dobra in primerna. 

Libretist Arrigo Boito je Shakespearjevo zapuščino dobro predelal v libreto, pri čemer se je osredotočil na dramatične in kompleksne odnose med Otellom, Desdemono in Jagom, kar je Verdiju olajšalo komponiranje, saj se iz te kompleksnosti rojevajo pomembna in velika čustva, ki se iz prizora v prizor bolj zlivajo v glasbo.

Črna in težka tragedija je pod režijskim vodstvom Guya Montavona to le še poudarila. Težo same zgodbe, spletk, teme, destrukcije in  glasbene patetike Montavona režija snuje in postavi po klasičnih načelih, bolje rečeno minimalističnih in je pri tem zelo previden. Pevcem daje svobodo giba, pretiranih in nepomembnih sprehajanj, dotikov ali drugih preveč motečih mizanscenskih elementov ni. Morda bi lahko v katerem od prizorov uporabil več režijskim premikov, a kot je bilo zamišljeno, tudi slabo. Poudarek je bil na čistosti zgodbe, jasni dramaturški niti in zvestobi sledenju emocijam na odru. 

Wolfgang von Zoubek je oblikoval scenografijo, kostumografijo in svetlobo ter jo povezal v likovno celoto. Poigrava se z različnimi koti scene in svetlobe, zadaj pa domišljena projekcija, ki vdahne globino in širino ne samo sceni, temveč sami operi, dogajanju na odru. Zanimivo je opazovati kake likovne podobe se sestavijo iz projekcije, scene in luči v povezavi s kostumi, odete v temne in mračne barve, razen izstopajočega modro-belega kostuma Desdemone.

Zbor je primerno pripravljen in tudi voden. Orkester je dobro pripravljen, orkestraši so se medsebojno lepo uglasili. Vidi se, da jih je vodil priznani in uveljavljeni italijanski dirigent Roberto Gianola, vešč italijanskega opernega repertoarja. Pravilni poudarki, dobro izigrane ter poudarjene agogične in dinamične oznake. Skupine inštrumentov je lepo medsebojno povezal, včasih poudaril eno, spet drugje drugo sekcijo. Zahtevna glasba je dobila dobro zvočno podobo, ki je predvsem podpirala pevce.

Med vsemi solisti je zagotovo potrebno izpostaviti vsaj dva: Sabina Cvilak zasveti kot prva sopranska zvezda mariborske Opere, tokrat v vlogi Desdemone. Njen glas je lep, stabilen, lepo postavljen, tehnika ji omogoča subtilne piane, pianissime, ki jih redko slišimo. Prav tako zna odpreti druge registre, ki ji omogočajo, da svoj glas ponese prek orkestra. Njena interpretacija prevzame in očara publiko. 

Naj omenimo še njeno arijo Ave Marija, ki jo odpoje zelo čuteče in z izjemnim intimnim občutkom molitve. Publiko očara še baritonist Luka Brajnik kot Jago. Njegova arija Credo je bila polna emocije, teme in presunljivosti. V vlogah zlikovcev se Brajnik vedno znova znajde in kot antagonist prepriča s svojim prodornim glasom ter prav tako intonančno in ritmično pravilnostjo.

Primerno in prepričljivo se je odrezal Sung-Kju Park kot Otello, ki ga postavi kot močnega, neomajnega in pravega vojščaka, a z izjemno mero ljubosumja, ki na koncu pogubi njega samega in ljubljene okoli njega. V svoji pevski interpretaciji je stabilen. Lepo se je pripravil in svojo vlogo odigral in odpel Luka Ortar kot Lodovico. Ortar vedno vnese dovolj energije in s svojim nastopom opozori nase. Velja pohvaliti in omeniti še Božeta Jurića Pešića kot Cassia, Otellovega kapitana, Ireno Petkovo kot Jagovo soprogo in družabnico Desdemone Emilijo, Žigo Laknerja kot Rodriga, Sebastijana Čelofiga kot Montana in Tomaža Planinca kot Glasnika.

Mariborska Opera in Balet s svojimi produkcijami posegata v vrhove slovenske ustvarjalnosti,  vsakokratna premiera praviloma upraviči več pričakovanj. Tudi tokratna izvedba te Verdijeve opere je upravičila pričakovanja, čeprav skrivnostna, mračna in težka vsebina ni pogodu vsakemu gledalcu in poslušalcu. V svoje vrste vabijo mlade, dobre pevce, ki se nekako vendarle obdržijo na tem opernem odru in kmalu jih tudi publika sprejme. Veselimo se novih premier.