Ta predstava sega v leto 2020, ko je ljubljansko opero vodil Staš Ravter. Dobra predstava, ki gledalce omreži in napolni z operi ustrezno estetiko. To predstavo odlikujejo, po glasbeni plati, izjemen povečan zbor (iskrene čestitke zborovodkinji Željki Učnik Remic), izjemno dobro pripravljen orkester (bravo, maestro Simon Krečič) ter solisti.

Zelo dobro so svoje vloge pripravili in glasovno ustrezno oblikovali: tenorist Aljaž Žgavec, ki je trenutno na študiju solopetja v Zagrebu, na odrskih deskah ljubljanske opere pa je že nastopil (zbor) in mu napovedujejo lepo solistično kariero, basbaritonist Luka Ortar, ki često gostuje v obeh slovenskih operah, sicer redno angažiran v reški operi.

Radi bi ju poslušali večkrat v ljubljanski. Lepo je svojo vlogo pripravil baritonist Rok Bavčar, ki je bil tokrat ritmično in tonsko natančnejši, pozna se napredek kot rezultat truda, vloženega v vajo in natančnost izvedbe. Lepo je presenetil tudi baritonist Slavko Savinšek, ki je s svojo barvo glasu in jakostjo lepo obarval in zvočno postavil svojo vlogo Dunoisa.

Savinšek je znan po natančnosti izvedb, to zdaj pride še bolj do izraza. Natančna izvedba in izjemna pripravljenost veljata tudi za Nuško Drašček, ki je nastopila v naslovni vlogi. Vloga je pevsko izjemno zahtevna, kar Draščkovi ne predstavlja večje težave. Njena studioznost je vzorna. Užitek jo je bilo poslušati. Zelo se je potrudila in nas prepričala s svojo virtuoznostjo.

A žal več od korektno odpetega nismo dobili. Tu moramo vendarle zapisati, da smo se ob poslušanju Nuške Drašček spomnili na izjemno reško mezzosopranistko Diano Haller z vprašanjem, »le kako bi ona to odpela ter s kako emocijo bi nas prežela?«, tako kot nas je prežela s polno emocijo sopranistka Rebeka Radovan kot kraljeva žena.

Čeprav ponekod intonančno približno, a nas je s svojim gibom in obrazno mimiko povsem prevzela, glasovno je bila prodorna in povedna. Njene reakcije na zgodbo in nemo čustvovanje povejo več kot tisoč besed. Prava operna diva z izjemno prezenco, kar je v tej operi rariteta.

Tako kot je rariteta sama izvedba opere in kliče po mednarodnem gostovanju. Lepo so se potrudili tudi Janko Volčanšek, Edvard Strah, Polona Kante, Vladimir Jakšić, Robert Brezovar in Anton Habjan.

Orkester (koncertni mojster Igor Grasselli) je izjemen. Vodil ga je naš veliki maestro Simon Krečič. Njegovo vodenje je bilo odmerjeno, s pravimi agogičnimi in dinamičnimi poudarki. Izjemno lepo je speljal precizni piani ter dele izjemne glasnosti.

Čeprav je sama stavba bobnela in se nam je ježila koža, je Krečič sijajno oblikoval nianse, sploh pa se je mojstrsko, kot tudi sam orkester, izkazal pri izjemnih ritmičnih prvinah, ki jih ima partitura kar nekaj. Ta opera Čajkovskega je zahtevna.

Le dobro pripravljeni in vrhunski poustvarjalci so tej partituri kos. Orkester je igral ubrano kot eden in z izjemno zvokovno barvo, kar bi si želeli tudi pri drugih produkcijah te hiše.

Režiser predstave Frank Van Laecke je že znani sodelavec ljubljanske opere. Tu je uspešno režiral operi Katja Kabanova in Lucia di Lammermoor, ki sta imeli visok umetniški doprinos.

Tudi pri tej predstavi smo imeli občutek, da je prekosil samega sebe. Klasična in logična režija, ki jo je nadgradil z idejo o požgani Notredamski katedrali (2020), kamor je postavil dogajanje opere.

Scenograf Philippe Miesch je zasnoval odrski prostor kot enkratni prostor za celotno dogajanje, z malo premičnimi scenskimi elementi, kot so stoli, ter omogočil nastop in vidnost celotnemu zboru ter vsem solistom hkrati. Ta veličina in primerna temna odrska scena, v skladu z dogajanjem, dodaja predstavi še dodatno kvaliteto.

Jasmin Šehić je odrsko svetlobo oblikoval kot različne dele dneva, jo prilagodil vsebini zgodbe, tako od temačnih kot svetlih trenutkov, kot tudi omogočil z razsvetljavo še večjo mogočnost scene, zbora in solistov.

Režiser je tako med vsemi elementi sledil in kreiral preproste logične odrske premike, ki so izčiščeni za samo zgodbo. Jasen dramaturški lok je gradil na tekočih in scensko povezanih vstopih akterjev, ki so bili oblečeni v izjemne kostume Belinde Radulović.

Kot že zapisano, velja za dober primer izjemne režije in postopov ter enostavne, lepe ter umestne scene v izjemni kombinaciji s kostumi. Zaradi teh vrlin so mnogi gledalci povratniki pri ogledu te opere. Ogled te predstave toplo priporočamo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.