Le kaj bi lahko rekel obiskovalec te opere, ko se zastor spusti in olajšano zapusti ljubljansko opero? Povečini smo bili vsi veseli, da se je predstava končala. Kaj smo videli na odru, pa ne vemo natanko. Idejne zamisli režiserja Marina Blaževića nismo prepoznali kot izjemne ali prepoznavne, prej nasprotno.

Ves čas smo se spraševali, ali je bil morebiti režiser pod vplivom kakih drog, ko je to ustvarjal. Vseskozi so nas namreč motile neke video projekcije, mizanscenski premiki solistov pa so prej škandal kot režija.

Operni solisti so se praktično premikali kot starejši ljudje v gimnastični telovadnici. Neprestano so opravljali vaje korektivne gimnastike: počepe, držeč se za oprijemala, tudi kaka ročna utež ni umanjkala, se zibali sem ter tja, enkrat so šle roke v zrak, drugič v stran … skratka telovadba raztezanja za starejše občane.

Potem so tu nerazumljive visoke stopnice. Več sklopov njih. Vse do tri metre v višino. Solisti in zbor se sprehajajo gor in dol, skačejo nanje, se pregibajo čeznje, nam v občinstvu pa jemlje dih. Počutili smo se bolj kot v kakem cirkusu kot pa v operi. Za ta slabi cirkuški poskus nismo bili pripravljeni. Šokirani smo bili.

Ob vsakem sprehodu kakega pevca po stopnicah navzgor, te so se iz dejanja v dejanje bolj majale, nam je jemalo sapo; zaščitne mreže ni bilo, akrobati pa so bili v zraku prepuščeni na milost in nemilost režiserjevih »silnih idejnih zamisli«, nekateri bi jih označili kot »blodenje«, ter prizadevnosti in natančnosti odrskih in scenskih delavcev pri varjenju konstrukcij.

Vsekakor to predstavo ljudem slabega zdravja odsvetujemo. Režiser je tudi zagrešil kopico netočnosti, svojevrstno je prikrojil politična in zgodovinska dejstva ter jih na neki način potvarjal. To je sila neokusno. Pevce je spremenil v odrske delavce, odrske delavce pa v statiste, ki so premikali stopnice.

Največje odkritje te zasedbe je hrvaška mezzosopranistka Diana Haller. S svojim glasom je povsem prevzela publiko. Ritmično točna, glasovno zanimiva ter čustveno polna interpretacija. Vedno znova bi jo radi slišali v ljubljanski operi. Lepo se je pripravila Nina Dominko, ki s svojim petjem in prezenco omreži publiko, pohvala velja tudi za Roka Bavčarja.

Saša Čano je ljubljenec občinstva in neprekosljiv komik. Vsako odrsko kreacijo naredi z izjemnim smislom in veliko dozo humorja. Na trenutke smo se zbali, da je izgubil glas. Še dobro, da kdaj kako reče, ko utihne orkester, da smo si oddahnili. Ni izgubil glasu. Hvala Bogu. Za preplah je poskrbel Marko Hribernik, v »prostem času« tudi direktor in umetniški direktor SNG Opera in balet Ljubljana, ki je vodil orkester preglasno.

Trudili so se tudi: Dejan Maksimilijan Vrbančič, Galija Gorčeva, Robert Brezovar, David Čadež, Inez Osina Rues, Rusmir Redžić in Nuška Drašček, ki je ostala brez aplavzov po dveh svojih arijah, čeprav sta bili izjemno scensko izpostavljeni ter je sam narativ zamisli kar klical k aplavzu. Publika tokrat ni sprejela ter nagradila njene interpretacije kot na primer nastopa Diane Haller ali Lore Pavletić. Zbor je bil odlično pripravljen (zborovodkinja Željka Ulčnik Remic). Tako v ritmu, izgovarjavi, tonski točnosti, da bi jih človek lahko kar dlje časa poslušal. Čestitke, zbor! Čestitke tudi dobro pripravljenemu orkestru, ki je ubrano igral in se zelo potrudil.

Scena Wolfganga von Zoubeka je idejno zasnovana z globino nerazumljivega intelektualnega dometa: prazen oder. Stopnice. Grozno in moteče. Brez idej. Potem so tu nerazumljive projekcije, ki še dodatno kazijo podobe na odru ter dodatno motijo pevce in gledalce. Kostumi Sandre Dekanić so bile bele podobe, vsaka pa je na glavi nosila elemente, ki so pevce pri gibanju bolj ovirali kot ne. Barve luči so bile preintenzivne in alogične. Scenska podoba predstave ni vredna nacionalne institucije in poraja se vprašanje, koliko finančnih sredstev je bilo namenjenih tej produkciji. Ime nacionalne institucije so tako upravičili orkester, zbor in solisti.

O dirigentu in direktorju te hiše Marku Hriberniku ne bi zgubljali preveč besed. Zelo žalostno je, da za začetek sezone v gledališki list zapiše skromne štiri povedi, od tega se praktično vse vrtijo okoli Roberta Wilsona. Malo vsebine in samopoveličevanje je zapisal Hribernik. Taki nekdaj nikakor niso mogli postati direktorji opere.

Žal dobivamo vse večji občutek, v sozvočju z družbenim in političnim življenjem, da bi za vzgled ostalim moralo vodstvo opere uvesti teste (tudi pri sebi) na prepovedane droge ter se lotevati svojega poklica dosti bolj profesionalno in odgovorno. Žal dobivamo občutek, da to vodstvo svoje pozicije razume kot priložnost za »tezgarjenje« drugje, medtem ko samo vodenje opere (močno) šepa.

Kot tudi ni bila dobra izbira ministrice Aste Vrečko, ne le za njo sámo na ministrskem stolčku, temveč tudi odločitev za vodstvo ljubljanske opere; ampak to je ena od njenih mnogih zgrešenih potez. In lahko si le (utemeljeno) mislimo, da dopuščanje takega razdejanja v ljubljanski operi samo potrjuje, da je njihov fokus na nivoju umetnosti njim blizu dogajanja v Foto Pubu.