Njegova pot od rokerja, ki opere sprva sploh ni poznal, do mednarodno priznanega pevca je zgodba o vztrajnosti, talentu in ljubezni do umetnosti. Pred bližajočo se premiero Rossinijeve opere Potovanje v Reims, v kateri nastopa kot vitez Belfiore, smo se z njim pogovarjali o intenzivnih pripravah, izzivih komične vloge in njegovi nenavadni poti v svet opere. Skozi pogovor se razkrije kot umetnik, ki ostaja zvest svojemu poslanstvu: prenašati čustva in vizijo skladatelja na občinstvo, ne glede na izzive, ki jih prinašata oder in življenje.

Trenutno ste sredi intenzivnih priprav na bližajočo se premiero Rossinijeve opere Potovanje v Reims, kjer nastopate v vlogi viteza Belfioreja. Letos mineva 200 let od praizvedbe te opere. Kakšni so vaši občutki?

Priprave na premiero so zelo intenzivne in dinamične. Režija je živahna, polna gibanja, kar zahteva veliko angažmaja. Na odru imamo premične stopnice na kolesih, kar doda poseben izziv. Na eni od vaj sem se, na primer, pognal proti kolegici, se povzpel po stopnicah, se nagnil čez ograjo in se pri tem prevrnil ter si poškodoval zapestje. Priprave so res prava telovadba – okrog hodim z brisačo, prepoten do kosti! (smeh)

SNG Opera in balet Ljubljana

Letos obeležujemo 200 let od praizvedbe opere, kar je še dodatna motivacija. Zanimivo je, da je premiera povezana z Novo Gorico in Gorico v Italiji, kjer je pokopan francoski kralj Burbon, osrednja figura zgodbe. Predstava govori o potovanju na njegovo kronanje v Reims, a zaradi spleta okoliščin do tega ne pride. To, da se premiera ob tej obletnici zgodi prav pri nas, je res nekaj edinstvenega.

Gre za koprodukcijo s festivaloma Piccolo Opera Festival in EPK v Gorici?

Da, sodelovanje se je začelo lani julija z enim koncertom v Vili Vipolže. Očitno so se nato dogovorili za koprodukcijo te predstave v okviru EPK. Postavitev je enaka tisti, ki je bila že izvedena v Gorici.

Kako doživljate vlogo srčnega osvajalca viteza Belfioreja?

Na vajah se šalimo, da je moje delovno ime Ružoslav. (smeh) Opera je pevsko izjemno zahtevna – polna koloratur, hitrih fraz in pasaž, ki zahtevajo stabilno tehniko. Zgodba sama mi sprva ni bila blizu, saj take teme – ljubezenski trikotniki, ljubosumje, afere v toplicah – niso ravno po mojem okusu. Dogajanje je razgibano, a na koncu se pravzaprav nič ne zgodi: vsi čakajo na konja, ki ga ni, zato ne morejo na potovanje. Vendar pa opera pod površjem skriva veliko povezav z današnjim časom, kot je ironija družbenih odnosov. Na primer, ena od vlog spominja na ruskega mogotca, ki bi danes lahko bil oligarh. To je tista duhovita ironija, ki jo Rossini mojstrsko vplete v zgodbo.

Opera Potovanje v Reims slovi po svoji duhovitosti in kar 18 solističnih vlogah. Kako bi opisali dinamiko med liki?

Dinamika je neverjetno pestra – od duetov, sekstetov do ansambelskih delov, kjer vsi solisti pojejo, bodisi posamično bodisi skupaj. Na vajah sem prepoten do kosti, po njih se moram stuširati! (smeh) Sprva mi je bilo tovrstno dogajanje težko sprejeti, saj sem bolj navajen romantičnih, herojskih vlog. A sčasoma ti ta komična dinamika zleze pod kožo, ker je res zabavna. Belfiore je pravzaprav parodija klasičnega tenorja – egocentričnega, narcisoidnega ženskarja, ki misli, da se svet vrti okrog njega.

Primož Lavre

Režiser je želel, da to vlogo še bolj potenciram, da izstopam, kot da so vsi drugi tam samo zato, da jaz izpadem še boljše. To je zame tretja komična vloga v karieri; prva je bila v operi Apotekar, kjer sem igral parodijo zdravnika, nato pa sem nastopil še v vlogi Alfreda v Netopirju. Komedija je zahtevna, saj moraš ves čas ohranjati visoko intenzivnost. Če dinamika pade, postane naporno za občinstvo. Pravijo, da je komedijo najtežje igrati, ker ni trenutka za predah.

Razmišljate kdaj, kako bo publika to sprejela, ali bo lahko sledila vsej tej dinamiki na odru?

Občinstvo mora biti pripravljeno na veliko dogajanja. Priporočam, da se pred ogledom malo seznanijo z zgodbo, saj je opera zelo razgibana. Če gledam s svojega vidika, se sam nikoli ne obremenjujem s tem, kako bodo ljudje to videli ali kako bom videti pred drugimi. Edino, kar imam v mislih, je, da to naredim kar se le da profesionalno in da ljudje začutijo tisto, kar si je skladatelj zamislil. Jaz sem samo medij, preko katerega gre to do ljudi. To je edina moja naloga.

Trenutno ste prvak SNG Opere in baleta Ljubljana, a vaša pot v opero ni bila premočrtna. Zakaj ste tik pred diplomo opustili študij ekonomije in se posvetili operi?

Res je, imel sem še en izpit do diplome, pa se ni izšlo. Ne bom rekel, da sem trpel, ampak nisem se videl v tem. Tudi poskusil sem delati na tem področju, ko sem se že ukvarjal s petjem. Bil sem zaposlen v nekem podjetju, vendar sem bil resnično nesrečen. Želja po izražanju skozi glasbo in petje je bila v meni tako močna, da sem se nato vpisal na akademijo v Ljubljani. Sva pa že prej imela z očetom duo, igrala sva na raznih zabavah, porokah. V srednji šoli sem pa imel band in nekoč smo igrali na zabavi, na kateri je bil tudi zborovodja iz mariborske opere.

SNG Opera in balet Ljubljana

Po tej zabavi me je poklical in me povabil na avdicijo, saj da potrebujejo v zboru ljudi, ki imajo močan glas. Temu sem se dolgo upiral, češ da ni zame, saj opere sploh nisem poznal. Bil sem bolj roker, opera mi ni bila blizu. Nato sem mu rekel, da pridem, če mi obljubi, da me ne bo več klical. In spomnim se, da sem v tistem trenutku, ko sem stopil v mariborsko opero in videl oder in kostume, začutil, da bom to delal do konca življenja.

Začeli ste torej kot dodatni zborist v mariborski operi. Kaj je po vašem mnenju ta dirigent prepoznal v vas, da je vztrajal, da pridete na avdicijo?

Kaj pa vem. To je tako, kot rečejo tudi za športnike, eno je talent, drugo pa trdo delo. Verjetno je prepoznal mojo zagnanost in željo po izražanju. Ne vem pa, kako to, da me je videl v klasiki. Do takrat je bilo največ, kar sem poslušal klasike, koncert dunajskih filharmonikopv 1. januarja. (smeh)

Ste pa bili kot otrok v glasbeni šoli, menda ste igrali trobento.

Res je, v Lenartu sem tudi igral v pihalnem orkestru kar nekaj let. Pa Tišine na pogrebih. Trobenta ni ravno klasika, no, mogoče malo. Imel pa sem vseskozi stik z glasbo. Tudi moja mama in oče sta pela v zborih, stric je bil glasbenik v narodnozabavnem ansamblu, nenehno sem bil obkrožen z glasbo.

Ko vse to pogledamo in seštejemo, pravzaprav niti ni tako zelo nenavadno, da vas je življenje pripeljalo tudi opere?

Najbrž res ne. Poti so bile očitno odprte.

Ste pa tudi vi peli v pevskih zborih.

O, ja. Spomnim se, ko smo v osnovni šoli v zboru peli neko madžarsko pesem in snemali za RTV. Potem sem začel mutirati, istočasno sem imel tudi v glasbeni šoli v Lenartu grozne težave z učiteljico. Zaradi mutiranja nisem mogel odpeti različnih melodičnih delov in to me je zelo zafrustriralo. Izpostavila me je, da moram peti, jaz pa nisem mogel. Počutil sem se osramočenega. Zaradi tega sem prav zasovražil glasbeno šolo. Nato sem se začel kot samouk učiti kitaro in bobne. Nisem razmišljal o tem, da bi šel nazaj v glasbeno šolo.

Primož Lavre

Potem, po tisti avdiciji, sem se pa vendarle vpisal v glasbeno šolo in v dveh letih dokončal nižjo in srednjo glasbeno šolo. Ampak samo zato, ker sem imel tako močno željo po petju. Študij je bil takrat zaradi tega na stranskem tiru. Potem sem šel na Akademijo v Ljubljani. Počasi sem začel peti v zboru. Še pred tem sem pel v mariborski operi v zboru, nato v Ptujskem nonetu, nekaj časa tudi v Mariborskem oktetu. Potem je bil tukaj še komorni zbor Ave v Ljubljani, mladinski zbor na RTV v Ljubljani. Nekaj časa sem bil v operi tudi substitut, nato pa že solist.

Ampak ta pot vendarle ni bila lahka.

Ko sem se odločil za študij, sem pravzaprav pustil redno službo. Takrat sem naletel na nekakšen zid, ko me zaradi študija petja niso hoteli zaposliti. Jaz pa sem pustil perspektivno službo in vse. Ampak se je izšlo. Moram pa reči, da je bilo res težko, od pomanjkanja, ne le časa, ampak tudi hrane. Mislim pa, da te tovrstne preizkušnje v življenju oblikujejo v umetnika. Kako boš pel o revščini ali lakoti, če tega nisi niti približno izkusil? Vse je bilo šola. Življenje je šola.

Najbrž če do nečesa prideš preveč zlahka, tega niti ne znaš ceniti?

Zagotovo. To se mi zdi tudi največji problem današnje mladine. Tudi ko pridejo na fakulteto ali akademijo. Eni pričakujejo rezultate takoj, da bodo že po enem letu stali na odru in jim bodo vsi aplavdirali. Hvala Bogu, da to ne gre tako. Veliko stvari lahko danes narediš ali rešiš z umetno inteligenco. Človeškega telesa, glasu, hvala Bogu ne moreš pretentati. V preteklosti, ko še ni bilo izobraževalnih ustanov, so se operni pevci vedno rojevali oziroma delali v operi. Začel si kot zborist, potem te je solist povabil, da si z njim delal in se učil, šest, sedem let. Šele potem si dobil manjše vloge. Danes bi pa bili vsi radi že takoj, ko pridejo z akademije, solisti in operni prvaki.

Se vam zdi, da je družba danes morda tako naravnana, tudi zaradi družbenih omrežij, da bi vsi bili radi zvezde, četudi instant zvezde?

To je res grozno. Enkrat sem bil za izjavo v intervjuju malce okregan, ker sem kritiziral vse te instant zvezde in plastične operacije. Ker ljudje enostavno mislijo, da bodo samo nekaj spremenili in bo stvar rešena. To ne gre tako. Sprememba mora vedno priti od znotraj. Hvala Bogu, da znanja človek ne more popiti s tableto. Čeprav danes umetna inteligenca lahko marsikaj naredi, v operi za zdaj še ne more.

Sašo Švigelj

Kakšno pa je za vas to obdobje, ko smo dva tedna pred premiero in se stvari postavljajo na svoje mesto? Živčno?

Malce je živčno. Zdaj smo v dvorani, ko se stvari postavljajo. Naslednji teden pa gredo vse te stvari na oder, vključno s kostumi, kjer je vse nekoliko drugače in večje. To spet terja prilagajanje in previdnost. To vlogo sem začel vaditi že marca in že nekaj časa živim z njo.

Ste eden tistih pevcev, ki šele s tem, ko vstopijo v kostum, zares zaživijo v vlogi, ali je pri vas drugače?

To je odvisno od vsakega posameznika. Eni pridejo na oder, pa so še vedno z mislimi kje drugje. (smeh) Jaz sem pred predstavo vedno dve uri prej v operi. Že ko grem od doma, se pripravljam, ponavljam v mislih scene, besedilo. Ko pridem v opero in se začnem preoblačiti, začnem doživljati to transformacijo. Potem grem skozi partituro, jo zaprem in grem na oder, grem v mislih skozi gibe in elemente, ki jih naredim. Nato grem nazaj v garderobo. Potem spijem malo vode ali vzamem pastile za grlo, nato grem v masko. Sledi upevanje, potem pa se že začne opera.

Imate kakšne posebne načine, kako sicer skrbite za glas?

Podobno kot pri vrhunskem športu. Če en dan ne vadiš, potrebuješ dva dni, da prideš na isti nivo. Če deset dni ne vadiš, potrebuješ 20 dni. Zato si dolgega odmora nisem nikoli privoščil, razen morda poleti, največ 14 dni. Drugače pa je to dril, vedno moraš misliti na vse, nikoli pa ne moreš na nič povsem vplivati, recimo na viruse. Lahko se izogibaš prepihu ali pa ne ješ ledu pred predstavo, to je pa skorajda vse. Neka zdrava mera mora biti, tako kot pri vsem v življenju, nimam pa kakšnih posebnih tretmajev, kot so šal do ušes in podobno. To so bolj kaprice div. (smeh)

Ste imeli kdaj resnejše težave z glasilkami?

Imel, imel. Na glasilki se mi je leta 2019 pojavila cista. Šel sem na operacijo v Hamburg, ampak očitno me niso dobro operirali, saj se mi je tri leta pozneje vse skupaj ponovilo. Nato sem šel na operacijo k res vrhunski zdravnici na Dunaj in od takrat naprej je vse v redu.

Primož Lavre

Obstaja pri opernih pevcih neki podzavesten strah, da lahko ostaneš brez glasu?

Vsekakor. Ni jih malo, ki se jim je to zgodilo. Od takrat, ko sem imel te težave, še toliko bolj skrbim za glas. Do svojega inštrumenta in telesa imam resnično vojaški režim. Ne krutega, ampak takega, da redno delam in vadim. Tu pa tam izpustim kakšno nedeljo. Nenehno se izobražujem, skrbim za zdravo fonacijo. Če to počneš na zdrav način, zmanjšaš tveganje na minimum.

Že prej ste dejali, da vaša operna pot ni bila enostavna. Kako pa se je vse skupaj odvijalo od študija na Akademiji v Ljubljani do tujine, kjer ste preživeli kar nekaj časa?

Zanimivo je bilo, da ko sem diplomiral in magistriral v Ljubljani, je splet okoliščin, če tako rečem in ne odpiram preveč bolečih tem, hotel, da me je profesorica angažirala za opero Carmen v Zagrebu. Bila je sicer študentska produkcija, ampak takrat so bile meni v Ljubljani zaprte poti. Dan po zagrebški premieri, ki je bila medijsko zelo odmevna in uspešna, pa sem dobil klic, če bi pel v ljubljanski operi. Tudi to je zanimivo, da sem doma iz Benedikta, nekaj kilometrov od Maribora, v Mariboru pa tudi nisem pel že leta.

Kaj pa je tam problem?

To pa je zagonetka, na katero nimam odgovora. (smeh) Kot mlajšega solista me je to zelo bolelo. Ko sem kot substitut pel v zboru v operi Turandot, sem šel po koncu predstave, ko so že vsi odšli, na oder in pel tisto znamenito arijo Nessun dorma in sam sebi sem rekel, da bom nekoč to tukaj pel. Ampak ostalo je pri tistih sanjah. Če bo, bo, če ne, pa tudi prav. Žrem se ne več zaradi tega. Ne gane me. Vsak ima svojo pot.

Je pa razumljivo, da si vsak želi na vrhuncu svoje kariere nastopiti tudi pred t. i. domačo publiko, tam, kjer je začel svojo pot.

Zanimivo je, da potuješ po celem svetu in vsepovsod te sprejmejo z odprtimi rokami, vabijo te znova in znova, sodeluješ s svetovnimi imeni iz sveta opere, poješ z eminentnimi ljudmi, pred domačim pragom pa se ustavi. Očitno je to ta slovenskost.

Kakšne pa so bile vaše izkušnje s tujino, kako različna kulturna okolja vplivajo na to, kako ljudje dojemajo opero? Japonska verjetno bistveno drugače kot Praga?

Vsekakor. Sploh na Japonskem. Tega ni v njihovi kulturi, to je za njih nekaj eksotičnega. Opero so sprejeli s takšnim navdušenjem kot nikjer drugje na svetu. Medtem pa so v večjih centrih kulture po Evropi ljudje zelo kritični. Tam ni milosti. Če nisi zadostil njihovim kriterijem, so ti dali vedeti. Če ljudje ne, pa kritiki, ampak kritiki so spet posebno poglavje. (smeh) Ko sem pel v Splitu ali na jugu Italije, je bilo spet drugače, ogromno čustev. Tudi predstave so bile organizirani kaos. Proti severu, Belgija ali Nemčija, tam je pa vse strukturirano do minute, emocije pa »niente« (nič, op. a.). Jaz pa imam raje ta »appassionato« stil.

SNG Opera in balet Ljubljana

Menda vas mika tudi pedagoški poklic?

Zagotovo bom nekoč učil. Zdi se mi škoda, da bi šlo vse to znanje, ki sem si ga nabral, v prazno. Enkrat sem že učil, sedem let v nižji glasbeni šoli. Ampak človek, ki si tega znanja želi, mora sam priti do tebe. Najbrž bom poučeval, ko bom nehal peti, prej verjetno ne, ker, vsaj upam, niti ne bo časa za to.

Kakšna je po vašem mnenju vloga opere v današnjem svetu?

Super vprašanje. Ko bi se le mladi zavedali, kaj dobijo s tem, ko gredo v opero, v primerjavi s tem, kaj dobijo na YouTubu. Saj so lepe melodije na teh platformah, ampak v živo doživeti vse te vibracije in zvoke, z vsemi čuti, je nekaj povsem drugega. Če bi si mladi dali več možnosti in si ogledali takšne stvari, bi se morda lažje umaknili od vse te tehnologije in se vrnili k bolj pristnim medsebojnim odnosom. To, kar se danes dogaja, je grozno. Ljudje sedijo za mizo in tipkajo, vsak v svojo napravo.

Posneli ste tudi nekaj oper za založbo Naxos, vključno z Gounodovim Faustom. Kako se snemanje v studiu razlikuje od žive izvedbe na odru, kjer je publika del energije?

Z založbo Naxos smo snemali štiri zadeve. Opero Nikola Šubić Zrinski smo snemali na Reki, v živo, med predstavo, torej tudi s publiko. Preostale stvari pa smo snemali ne ravno v studiu, ampak v operni hiši, po sekcijah, z vsemi napravami kot v studiu. To je težko, sploh če moraš kakšen del ponavljati. Težko je vedno znova podoživljati neko čustvo, ki si si ga zamislil. To te izčrpa. Tovrstna snemanja mi niso bila ravno blizu. Je pa res, da je to neka etiketa, ki ti ostane za vse življenje. Super izkušnja, sploh s to založbo, ki je zelo znana.

Najbrž vas je zelo zaznamovalo tudi to, da ste bili dolga leta član tria Eroika, ki je postal nepogrešljiv na slovenski glasbeni sceni. Kako je sploh nastala Eroika?

To je zanimiva zgodba. Na Akademiji smo bili sošolci, vsi solisti, in nekdo je predlagal, da ustanovimo skupino po vzoru Il Diva. Sprva se ideja ni uresničila, a čez nekaj mesecev sem na televiziji videl, da je Matjaž že del drugega tria. Poslal sem mu sms, kako so se dobro spomnili in super, da so izpeljali to, česar mi takrat nismo. Zahvalil se je za sporočilo, čez dva dni pa sem dobil klic, da se z enim članom najbolje ne razumejo in če bi prišel namesto njega. Tako se je zgodila Eroika, ki je nato trajala deset let.

Primož Lavre

Ob tem, da sem takrat začel tudi solo kariero v operi. To je bilo neskončno število nastopov. Spomnim se, da smo imeli enkrat v decembru 35 nastopov, plus še vse predstave v operi. Čez noč smo postali prepoznavni, pojavil se je cel kup ljudi, ki so nekaj hoteli od nas. Malce sem bil nepripravljen na vse to. Velikokrat sem razmišljal o raznih svetovnih zvezdah, pod kakšnimi pritiski morajo biti, da lahko posežejo tudi po prepovedanih drogah in podobno. Če nisi v podobni situaciji, ne moreš tega razumeti.

Ampak jaz sem bolj tak tip človeka, da sem vedno pozitivno naravnan. Tudi če je kaj negativnega, ohranim pozitiven pogled na svet in rad vidim v ljudeh dobro. Četudi se nato izkaže, da ni vedno tako. Vse to so izkušnje, ki te oblikujejo kot umetnika. Hvaležen sem za vse to. Dobiš ogromno znanja, ki ti ga nobena učilnica na akademiji ne more dati.

Je bila z Eroiko kakšna posebna dogodivščina, ki vam je ostala v spominu?

Tega je bilo veliko. Od vrtnic na avtu do pisem domov in spodnjih hlač. Tudi ko smo peli v Kanadi pri tamkajšnjih Slovencih, je bilo pestro. Enkrat je eden pozabil doma hlače in smo varnostnika, ki je imel črne hlače, slekli in je moral čakati na konec koncerta v spodnjih hlačah. Enkrat smo imeli tri dni zapored po tri koncerte na dan in smo nenehno sušili srajce kot v sušilnici. Prevozili smo ogromno kilometrov, spoznali ogromno ljudi. To je pozitivna stran, če si družaben človek. Če si malce introvertiran, je to muka.

Kako pa je to za družino?

Meni je šel prvi zakon zaradi tega v franže. Tega nisem zmogel. Bilo je preveč preizkušenj, ki jim nisem bil kos. Veliko razumevanja je potrebnega. Predstavljajte si, da vas na tisoče ljudi gleda in vam vsak nekaj sporoča. To je velik pritisk in velike preizkušnje. Eni zdržijo, drugi pa ne. Meni se je izšlo, kakor se je, ampak sem zadovoljen, da je, kot je. Potem pa se je zgodil še trio Vivere, v katerem sva z Matjažem še vedno skupaj.

V čem se Vivere najbolj razlikuje od Eroike?

Mislim, da je največja razlika ta, da smo malo bolj zreli in izkušeni, da ne bom rekel stari. (smeh) Ta energija, ki je bila v Eroiki, je pa še vedno prisotna.

Kaj za vas pomeni uspeh?

Meni je na koncu pomembno samo to, da sem jaz zadovoljen. Če sem jaz zadovoljen, je tudi moja družina in vsi živimo v nekem miru. Uspeh zame pomeni imeti mir ali biti miren; da si miren glede tega, kaj bo jutri, da se razumeš doma, da si miren glede tega, da si zdrav. Danes bi bil uspeh mir v Gazi, da ljudje ne umirajo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.