Še preden se je nova sezona dobro začela, je SNG Opera in balet Ljubljana obiskovalce razveselila z baletom Mali princ in razprodala vse letošnje ponovitve. Kaj nam poleg Malega princa še pripravljate v novi sezoni?
Res je, vse razpisane ponovitve Malega princa v tej sezoni so že polne, čeprav smo povečali njihovo število. Ker je Mali princ, celovečerni koreografski prvenec našega solista Lucasa Zuschlaga, »bonus« uprizoritev, kar pomeni, da je tretja baletna uprizoritev v sezoni, bomo uradni del nove sezone začeli v začetku oktobra z Verdijevo opero Falstaff, nadaljevali z Minkusovim baletom Don Kihot in januarja z veliko koprodukcijo s Cankarjevim domom, to je opereta Netopir Straussa ml. Konec februarja prihaja na repertoar zanimiva koprodukcija z Dramo SNG Ljubljana, in sicer Brecht - Weillova Opera za tri groše, marca bo tretja baletna premiera, in sicer Shakespearjev Hamlet v koreografiji nam dobro poznanega vrhunskega koreografa Lea Mujića (Veliki Gatsby), nato pa maja še Puccinijeva opera Manon Lescaut.
Zagotovo bo eden od vrhuncev sezone, ko bosta na odru v Operi za tri groše ustvarjalni naboj prvič združila ena najboljših evropskih režiserk Mateja Koležnik in njen partner, vrhunski pianist in dirigent Marko Letonja.
Takšna čarovnija se lahko zgodi samo, če združita moči Drama in Opera. Drama bo prispevala igralski del, Opera pa glasbenega. Doslej se še ni zgodilo, da bi imela ta vrhunska umetnika prost termin v istem obdobju, kar pomeni, da smo imeli res veliko srečo. Poleg tega bo ta predstava res nekaj posebnega, saj bodo igralci peli, pevci plesali, godci igrali ... Prepričan sem, da bo združena ekipa pričarala fantastično uprizoritev. Veseli nas, da bomo Drami, ki se je zaradi obnove morala preseliti v nadomestne prostore v Šiški, na ta način omogočili gostovanje na našem odru, poleg tega se lahko obe kulturni ustanovi pohvalita z zvestim občinstvom, ki ga bomo s to predstavo združili in, upam, navdušili.
Ljubljanski Operi in baletu je v zadnjih letih uspelo nekaj, kar ni nobeni domači kulturni ustanovi – po kovidu je napolnila prav vse svoje predstave, jih razprodala in v gledališče privabila mlade. V čem je skrivnost tega uspeha?
To je rezultat načrtnega dela celotne ekipe, ki je sledila moji viziji, da je treba vse moči vložiti v kvaliteto programa in samih uprizoritev, hkrati pa okrepiti medijsko podobo naše hiše, promocijo programa ter prepoznavnost zaposlenih umetnikov in drugih, ki sodelujejo pri nastajanju predstav. Po koncu pandemije nam je tako v rekordnem času občinstvo ponovno uspelo privabiti v dvorano. To, da je danes med obiskovalci vse več mladih, seveda ni naključje. Naša hiša se ciljno in intenzivno ukvarja z izobraževanjem mlade publike, sodelujemo s šolami, pripravljamo matineje, mladinske predstave, na področju baleta sodelujemo s konservatorijem KGBL, kjer dobivajo že zelo mladi plesalci pri nas možnost delovne prakse. Ko stvari postanejo generacijske, se to odraža tudi pri publiki. Seveda pa mlade pritegnejo tudi všečni program, vrhunske izvedbe in zveneči naslovi.
Direktor Opere in baleta Staš Ravter
So letos pri abonmajih kakšne spremembe in do kdaj se je možno vpisati?
Kakšnih sprememb v strukturi abonmajev v tej sezoni nismo predvideli, se pa odlično polni vsa ponudba, od Študentskega abonmaja pa do Družinskega. Redni rok prodaje se izteče 11. oktobra, za študente in neodločne pa smo ga podaljšali do konca oktobra.
Lani je občinstvo prav ponorelo za tango opero Maria de Buenos Aires. Katera predstava pa bo imela po vašem v tem letu ta faktor X?
Vedno je lažje analizirati za nazaj kot biti prerok, pa vendar. Če izpostavim najprej operni faktor X, bi ob komunikativnem Netopirju stavil na vrhunsko izvedbo in uspeh Opere za tri groše, ki bo sinteza tako zvenečih igralskih imen kot tudi dveh vrhunskih ustvarjalcev, tandema Koležnik- Letonja, ki ga ni potrebno posebej predstavljati. Na baletnem repertoarju pa bi ob Don Kihotu, ki ga bo koreografiral ukrajinski baletni genij Denis Matvienko, nedvomno stavil še na Mujićevega Hamleta, katerega verzijo sem že videl in lahko mirno zatrdim, da je eden najboljših baletov, kar sem jih v življenju videl, in verjemite, nisem jih videl malo.
Pred časom ste dejali, da letošnji operni program izhaja iz tradicije, vendar se zazira tudi v prihodnost. Kakšen izziv je v operi, ki je sinonim za tradicijo, prepletati staro z novim?
To področje je izjemno delikatno in zahteva vrhunske, izkušene ustvarjalce, ki ne prodajajo istega repertoarja že pol svojega življenja. Tehnika petja je seveda stvar zase, oblikovanje odnosov in likovna podoba pa zahtevata poglobljene študije brez škodljivih rutin in stereotipov. In prav pri tem smo na točkah, kjer lahko zdrsnemo ali pa dosežemo kreacijo, ki bo prinesla navdušenje in slavo. In mislim, da smo prav v tem zelo uspešni, saj mladega občinstva ne bi nikoli prepričali k obisku »zaprašenih« predstav. Poleg tega se v času družbenih medijev dober ali slab glas o uprizoritvi širita z nadzvočno hitrostjo.
V teh več kot petih letih, odkar vodite SNG Opera in balet Ljubljana, ste se poleg tujih povezali tudi s pomembnimi domačimi kulturnimi institucijami. Ali tudi v tej sezoni nadaljujete sodelovanja?
Seveda. Od tujih institucij naj omenim gostovanja polnih baletnih abonmajev v Trstu in Celovcu, ki nimata svojih baletnih ansamblov; v Trstu bomo že letos gostovali s predstavo Don Kihot. Od domačih pa bi poudaril odlično sodelovanje s Cankarjevim domom, ki premore bistveno večji oder od našega, poleg tega so koprodukcije odlična priložnost za dopolnitev repertoarja obeh hiš. Dunajski večer, Giselle in Netopir, ki prihaja januarja, so vrhunske stvaritve, ki govorijo same zase. In pa plesni festival Baletne noči, ki je bil letos že drugič in se je odlično umestil v naše okolje. Kot drugi primer dobre prakse domačega sodelovanja, za katerega srčno upam, da ne bo edino, pa naj spet omenim Opero za tri groše, ki bo združila dve ljubljanski nacionalni umetniški ustanovi.
Opera je pod vašim vodenjem zacvetela. Ne samo da ste napolnili dvorane, temveč ste jo potegnili tudi iz rdečih številk, ki so vas pričakale, ko ste prevzeli vajeti. Kaj štejete za svoj največji uspeh?
Te rdeče številke smo pravzaprav kar hitro sanirali s skrbnim nadzorom poslovanja in stroškov, poleg tega smo več vložili v marketing in komuniciranje, kar se je zelo hitro obrestovalo. Država za naše delovanje še vedno zagotavlja bolj ali manj fiksno vsoto na letnem nivoju, a je že samo hiperinflacija, ki se je zgodila zaradi kovida, realno za približno 25 odstotkov povečala stroške. Ker je zaradi tega začela produkcija trpeti, smo morali veliko sredstev, ki smo jih dobili na trgu, reinvestirati. Se pravi, več kot zaslužiš, več moraš investirati v same predstave. In to se nam je posrečilo. V letošnjem oziroma v lanskem letu smo prvič zares za več kot 100 odstotkov presegli programsko financiranje ministrstva za kulturo z lastnimi prihodki.
Sicer pa mi izzivov ne zmanjka. Eden večjih je, da se uspem z izzivi ukvarjati pravočasno, jih učinkovito razreševati in gladiti razne nesporazume. Če imate v hiši zaposlenih veliko različnih ljudi, med njimi tudi veliko umetnikov s kompleksnimi osebnostmi, je vodenje takšne raznolike ekipe potrebno že samo po sebi jemati kot velik izziv. In če sem v teh letih ekipo prepričal, da smo vsi na eni ladji, ki pluje v isto smer, sem zadovoljen. Iskreno bi se rad zahvalil svoji ekipi, tako umetniški kot tehnični, vsem našim mojstrom, bližnjim sodelavcem, ker so res zagrabili za delo na pravi strani in mi brez njih te hiše ne bi uspelo tako uspešno voditi. Vse je v sodelovanju.
