Razlog za to gre iskati v preverjenih in odličnih ustvarjalcih in interpretih. Vsebinsko, scensko in kostumsko sama opereta ponekod že močno meji na zabavni muzikal ali Moulin Rouge.
Impozantna scena Andreja Stražišarja, ki nam gledalcem vedno ponuja skrite in premikajoče se detajle na scenskih elementih, je prišla na največjem odru Cankarjevega doma do izraza.

Lično in okusno likovno zamišljena je dopolnila domišljene režiserjeve (Krešimir Dolenčić) zamisli. Impresionirajo tudi še izvirne videoprojekcije (Stella Ivšek). Dolenčić se v režiji opira na preverjene pristope klasične operne režije, decentno se drži dramaturške zgodbe in se od nje ne odmika.

Tako sámo zgodbo poudari z likom Falkeja (Slavko Savinšek) kot spiritusa agensa in mu nameni ustrezen mizanscenski prostor. Samo besedilo je izčistil, a tako zelo, da smo poznavalci pogrešili kako repliko. Kostumi večnega Alana Hranitelja so naredili piko na i celotni predstavi. Lepe barve, domiselne poteze krojev ter mali kostumski elementi, ki pevcem pomagajo pri kreaciji svoje vloge.

Luč (Andrej Hajdinjak) lepo obarva različne prostore dogajanja in s svetlobnimi efekti poudari potrebno vzdušje. Tako svetlobno  bogato drugo dejanje močno spominja na Moulin Rouge, sploh ob koreografiji Lukasa Zuschlaga z erotičnimi in sadomazohističnimi elementi nenavadnih zabav iz kletnih prostorov. Zuschlag in Dolenčić nam odpirata drug zorni kot Netopirja, aktualiziran z »družbenopolitičnim korektnim diskurzom«, ki se mu Združene države Amerike s Trumpom zdaj že jasno oddaljujejo in odrekajo.

Operni zbor je Željka Ulčnik Remic dobro pripravila, zboristi so se potrudili in vdahnili potrebno globino in mogočnost s svojimi scenskimi nastopi. Dirigent Ayrton Desimpelaere je z dobro pripravljenim orkestrom (koncertni mojster Gregor Traven) dohajal glasbeno idejo in plesne ritme Straussa.

Čeprav smo imeli pomisleke zaradi ogromnega prostora in velikega odra Gallusove dvorane Cankarjevega doma, so režijski, scenografski in kostumski pristopi ter karizme opernih solistov razblinili zagato v trenutku. Pevci so bili rahlo ozvočeni, česar pri nas nismo ravno vajeni, a je to dobro delovalo v takem prostoru (pomaga gledalcem), pevce pa je prisililo k natančnemu petju, jasni dikciji in večji tehnični pripravljenosti. Pravzaprav vsem solistom je to tudi uspelo.

Karizmatični Martin Sušnik je bil glasovno stabilen, ritmično točen in komičen v svojih elementih. Uživali smo, ko je s svojim glasom stopil v ospredje kot solist ali ko je s petjem dopolni kolege.

Sprostitveni element predstave je zagotovo Štefica Grasselli kot Adela. Ta nas s svojo preprostostjo nasmeji in sprosti. Zdi se, da so ji take in podobne vloge pisane na kožo. Grassellijeva se nanje dobro pripravi, naštudira vlogo in ji s svojo interpretacijo vdihne svežino in zagon. Rosalinda v interpretaciji Martine Zadro je bila krhka, preračunljiva in zvita. Vedno je pevsko zanesljiva in stabilna. Zaradi odlične tehnike lahko svoj lik primerno gibalno oblikuje: agilno in humorno.

Savinšek je sledil režiserjevim navodilom ter prepričljivo in komično utelesil Falkeja. Savinšek gledalcem odkrije svojo doslej skrito agilnost in smisel za vsestranski humor; do izraza so s tem prišli moč glasu, njegova barva ter glasovna čistost in natančnost. Zahvaljujoč zavidanja vredni pevski tehniki zasenči nekatere kolege.

Jože Vidic kot Frank je zabaven, močan in stabilen v glasu in prodoren. Njegov nastop je dodatno popestril dogajanje, sploh pa sta odličen tandem z Gojmirjem Lešnjakom Gojcem kot Froschem. Aljaž Farasin nas nasmeji kot Alfredo, zabava nas v svoji interpretaciji s svojo italijansko različico slovenščine ter močnim in dobro postavljenim glasom.

Posebna pohvala gre Nuški Drašček, ki je v zadnjem hipu vskočila v vlogo Princa Orlovskega, naštudirala ga je korektno in ritmično natančno. Glasovno je nekoliko potemnila. Z več časa bi svoj lik še (gibalno) nadgradila. Lepo se je potrudila tudi Ireneja Nejka Čuk kot nagajiva in radovedna Ida.

Dobili smo občutek, da se Gregor Ravnik ni najbolje poistovetil z vlogo Blinda, čeprav se je lepo trudil. Verjetno potrebuje še kako predstavo, da se sprosti ter tako pokaže svoje pevsko znanje in igralski talent. Vsekakor v tej vlogi ne gre pozabiti Andreja Debevca, ki nas je vedno nasmejal s svojim vsakokratnim vstopom in pevsko močnim in dodelanim glasom.   

Vsi nastopajoči na odru uživajo ter svojo radost prenašajo na gledalce. Zahvaljujoč izjemnim ustvarjalcem (Dolenčiću, Hranitelju, Stražišarju), bo ta predstava lahko bogatila repertoar ljubljanske Opere vsaj deset let in več, sploh s premierno zasedbo. Predstavo priporočamo. Veselimo se njenih ponovitev v poznem jesenskem in decembrskem času v ljubljanski Operi.