Tokratna operna predstava je nastala v koprodukciji in sodelovanju z opernima hišama Opero Angers Nantes in Opero v Rennesu. Predstava ponuja kar nekaj glasbenih in vizualnih užitkov. Zlasti ker je libreto (Michel Carré in Jules Barbier) napisan po istoimenski Shakespearovi tragediji, le da ima spremenjen konec.

Ta opera francoskega skladatelja Ambroisa Thomasa je pri nas izvedena prvič, po odzivu poslušalstva pa je dobro sprejeta. Mariborska opera se je lepo potrudila in jo z okusom postavila na oder. V prvi vrsti je treba pohvaliti glasbeno vodstvo orkestra, dirigentko Mojco Lavrenčič. Orkester je vodila odločno in nežno. Natančno in izjemno agogično. Uravnavala je različne sekcije in izluščila bistvo. Pevce je poslušala in jih podpirala pri nastopu. Tudi ti so ji z lahkoto in radostno sledili. Poslušalcem je tako z njimi in z orkestrom ponudila izjemen glasbeni užitek.

Posebej velja izpostaviti medigro v prvem dejanju in prehod v drugo sceno. Tako čaroben in skrivnosten zvok redko slišimo v naših dvoranah. Scenograf in kostumograf Philippe Miesch je ponudil likovno podobo predstave, ki je ovita v črno in sivo ozračje, kar ni povsem v skladu z adaptiranim libretom. Scena deluje nekoliko naivno, kostumi pa prav tako (preveč) preprosti ter »na silo« posodobljeni. Izjema je scena poroke, kjer končno iz ideje kostumov razberemo družbeni status in pomembnost posamezne vloge. Jasmin Šehić je domiselno oblikoval svetlobo in pomagal scenografiji in kostumografiji pri njeni izraznosti ter zakril njune pomanjkljivosti.

Režiser Frank van Laecke se je lotil te opere na počasen, zanesljiv in klasičen način. To je solidno delovalo. Kake prizore bi lahko bolje razvil, na primer prizore z duhom. Izjemna pohvala gre tudi opernemu zboru in zborovodkinji Zsuzsi Budavari-Novak, ki je svoje delo izjemno dobro opravila. Zbor je bil dobro pripravljen.

Hamleta je odpel odlični baritonist Charles Rice, ki je s svojim nastopom prepričal poslušalstvo. Vlogo Hamleta je glasovno zelo lepo zastavil, tudi jasno je odpel svoje linije. Bil je ritmično in melodično točen. Predstavo je s svojim petjem dvignil na višji nivo. Svoja notranja občutja je lepo podal in jih zlil z glasbo. Pohvaliti gre tudi vedno dobrega tenorista Martina Sušnika, tokrat kot Learta. Zastavil ga je kot zbeganega, užaljenega, maščevalnega in srditega Ofelijinega brata. Čustva je jasno izkazal, pevsko pa se je zelo potrudil.

Luka Ortar je tokrat prepričljivo nastopil v vlogi zlobnega Klavdija. Oblikoval ga je premočrtno, z jasno vizijo lastne slave in maščevalnosti ter dvoličnosti. Glasovno se je Ortar stabiliziral in svojemu glasu dodal resnost in resnejšo barvo. Mestoma ga je bilo užitek poslušati, posebej v duetih s Hamletom. Žal se je nekoliko slabše odrezal ženski del zasedbe. Tako nas Valentina Čuden kot Ofelija glasovno ni najbolj prepričala, čeprav je igralsko podala kar nekaj energije in bila v tem delu svojega nastopa bolj prepričljiva.

Podobno lahko zapišemo tudi za Ireno Petkovo kot Kraljico Gertrudo, ki nas je glasovno pustila nekoliko zbegane. Potrudili so se tudi Sebastijan Čelofiga kot Duh pokojnega kralja, ki je še nekoliko nestabilen v svojem glasu, Jaki Jurgec kot Horacij, Bogdan Stopar kot Marcel, Alfonz Kodrič kot Polonij, Tomaž Planinc kot Prvi grobar ter Žiga Lakner kot Drugi Grobar.

Celotna predstava je bila solidna. Glasbeno smo bili priča lepim glasovom: tu velja ponovno pohvaliti baritonista Charlesa Ricea ter Luko Ortarja in vse bolj priljubljeno in uspešno dirigentko Mojco Lavrenčič, ki je v svoji stroki, znanju in uspešnosti ena najbolj priljubljenih dirigentk. Med vsemi dirigentkami si zagotovo najbolj strmo odpira pot in jo tlakuje z navdušenjem tako občinstva kot tudi nastopajočih. Tak sloves je doslej uspel le njej. Z veseljem bomo prisluhnili njenim naslednjim umetniškim podvigom.

Mariborska operno-baletna hiša resno jemlje svoje poslanstvo in z velikim trudom skuša širšemu občinstvu približati umetnost. To ji tudi uspeva. Naslednja sezona ponuja obetaven program in z veseljem ter visokimi pričakovanji bomo obiskali njihove predstave.