S kanalom je v nekaj letih zbral lepo število sledilcev in celo oboževalcev, ki so prav navdušeni, ko ga srečajo na gori. Za Reporter se je razgovoril o svojem delu, svoji ljubezni do gora in pestrih izkušnjah s planin. 

Kaj je bil motiv za zagon kanala V naravo?

Med korono sem kupil spletni tečaj, ki naj bi me naučil pisati blog na način, da bi me Google pograbil. Za spletno stran sud.si, preko katere prodajam športno opremo, sem namreč pisal blog. Ko sem razmišljal, kaj je moja strast in kaj bi bilo smiselno objavljati na strani, sem začel ustvarjati blog V naravi. Čez kakšno leto pa sem čisto spontano videl, da s fotografijo in besedo lahko sicer veliko narediš, še več pa z videom. Najprej sem imel idejo, da bom objavljal samo neme videe, a nato sem ugotovil, da je včasih dobro tudi kaj povedati. Če greš na neko turo, recimo na planino Na Kraju, kjer danes stoji Koča pod Bogatinom, lahko v videu poveš, da je bila to med prvo svetovno vojno največja oskrbovalna postaja in da je bilo tam tedaj kar 20 koč. Lahko tudi poveš, ne samo pokažeš, da je neka pot zelo zahtevna, in jo opišeš, kar ima veliko močnejši učinek kot samo video. 

Ste morali za kanal na YouTubu nabaviti posebno opremo ali vam je bil telefon dovolj?

S telefonom nikoli nisem snemal, takoj sem nabavil kamero, ki mi jo je pokazal prijatelj. Kupil sem tudi dron za zračne posnetke. 

Kako daleč pa lahko leti vaš dron? 

Okoli tri kilometre, pa kakih 500 metrov v višino gre. 

Primož Lavre

Imate kaj sponzorjev?

Sodelujem z Leny, slovensko blagovno znamko, ki izdeluje tudi hlače za pohodništvo, za njo pa stoji moj sošolec iz srednje šole. Ne gre za pravo sponzorstvo, dajo mi hlače, jaz pa jim z veseljem naredim reklamo. Sodelujem tudi z Odlično, ki prodaja suho sadje, mene pa zalaga s hrano. Tu je še Snow Monkey naše nekdanje smučarke Ane Drev, ki ustvarja termo steklenice. A vse to niso sponzorstva, ki bi me plačevala, dobim pa njihove izdelke. 

Kaj vas pri izbiranju poti vodi in motivira? Kako se odločate, kateri bo naslednji izlet – malo kalkulirate, kaj bo zanimalo gledalce?

To, kar je zanimivo za gledalce, sem že odhodil (smeh). Najpomembnejše je, da se imam jaz dobro, da grem na pot in uživam. Sicer ob tem snemam, ampak primaren je izlet in snemanje me mora čim manj ovirati. Tudi ljudje, ki gredo z menoj na izlet, zaradi snemanja zelo malo trpijo.

Torej niste tako zahtevni, da bi šli zaradi dobrega posnetka trikrat zapored v isti breg? 

Ne. Tudi se zelo redko zgodi, da karkoli izrežem, kvečjemu kakšne hece, ki jih morda kak gledalec ne bi najbolje sprejel. Nekateri preveč resno jemljejo vsebine, ki jih gledajo na YouTubu, in menijo, da mora biti vse zelo polikano. Taki ljudje življenje jemljejo preresno, in če se pošališ zaradi nečesa, kar jih zmoti, takoj skočijo v komentarjih. 

osebni arhiv Petra Weixlerja

V nekem intervjuju ste govorili, da ste bili od mladih nog tekmovalni, igrali ste košarko. Pohodništvo in planinstvo je čisto drugačen šport, v njem pravzaprav ni tekmovalnosti.

Včasih sem tudi veliko tekel in hodil po maratonih, danes pa mi ni več do tekmovanja in dokazovanja. Zato na svojih turah nikoli ne omenjam svojih časov. Povem le uradne čase, ki naj bi veljali za markirane poti. Saj sem še vedno tekmovalen, in kadar igram odbojko ali košarko, hočem zmagati. 

Boksate še? 

Od korone, ko se je bilo treba testirati, ne več. 

Bom tako rekel, nimate ravno boksarske konstitucije.

Nimam, sploh sem pa precej shujšal, ko sem šel na bolj ali manj samo sadno prehrano. Kakih 10 kilogramov sem takoj izgubil.

Boksarja si težko predstavljam, da bi lahko tekmoval samo s sadno prehrano.

Pa bi lahko. Veste, katera je po kilogramih najmočnejša žival na svetu? S tem mislim moč na kilogram teže.

Slon?

Ne, gorila. Ki jé bolj ali manj sadje. No, te gorske gorile, ki smo jih pregnali v višave, kjer ni toliko sadja, morajo jesti tudi liste, drugače pa ti sadje da največ energije. Sadje ima namreč fruktozo, ki je najlažje prebavljiva energija za človeka in jo najhitreje dobiš v žilo ali pa v celice. Pa še hidrira te. Sadje za povrh tudi bazično deluje na telo, ne kisa telesa in enostavno lahko več narediš. Jaz sem imel pri osemnajstih letih hudo vnetje ledvic in takrat so me napolnili s tabletami. V bistvu moje ledvice še zdaj ne funkcionirajo tako, kot bi morale, sadno dieto pa izvajam, ker se mi zdi smiselna. Ne verjamem več stroki na besedo. 

Primož Lavre

Včasih gre stroki le verjeti.

Vedno manj.

Kako težek je vaš nahrbtnik, ko se odpravite na zahtevnejšo turo? Recimo na Škrlatico, na katero ste se povzpeli nedavno? Koliko ste potrebovali za tisti vzpon?

Uradno je, če se ne motim, šest ur in pol iz Krnice. S seboj sem imel približno liter in tri deci tekočine, štiri banane in dva zavitka datljev, kar je 400 gramov, pa še anorak, flis in dve majici za preobleči – skupaj recimo pet kilogramov. Pa še čelado.

Imate morda številko vseh slovenskih vrhov, ki ste jih osvojili? Ali vseh tur, ki ste jih opravili?

Vsako leto na koncu naredim približno statistiko, kaj sem tisto leto prehodil oziroma koliko višincev sem naredil, kakšne daljave sem približno prehodil, koliko je bilo vseh vrhov. Na pamet ne vem, a če recimo vzamemo slovenske dvatisočake, ki jih je okoli 350, sem jih osvojil 150.

Je vaš cilj splezati na čisto vse?

Ne. Niti nisem alpinist in pa, tako kot sem že prej rekel, hodim v gore zato, ker to rad počnem. Grem tudi zaradi družbe, najbolj pa me privlačijo razna brezpotja, kjer srečaš manj ljudi in je treba včasih mogoče tudi iskati pravo pot.

Se kdaj izgubite? Da tudi hudo skrenete iz prave smeri?

Ne, hudo še nisem. Če sem sam, sem tako ali tako manj pogumen kot pa v družbi. Če greš z ljudmi, lahko tudi kaj predebatiraš, greš pogledat, kam bi se lahko šlo. A da bi se prav hudo zaplezal, se mi še ni zgodilo, ker tudi ne grem na tako zahtevne ture, da bi moral alpinistično plezati smeri s težavnostjo štiri ali pet. 

osebni arhiv Petra Weixlerja

Koliko alpinističnega znanja imate?

Sem sicer jamar, tako da vrvne tehnike obvladam ali pa jih vsaj precej dobro znam. Alpinistično znam plezati, nimam pa veliko izkušenj, da bi se lahko hvalil s svojimi vzponi. Najtežja smer, ki sem jo doslej preplezal, je bila prečenje Loške stene nad Logom pod Mangartom. S prijateljem Andražem, ki je alpinist, sva šla od trdnjave Kluže po grebenu gor, dva vrhova pred koncem pa sva morala sestopiti, ker je začelo deževati. To je bilo zagotovo tehnično najtežje plezanje, ki sem ga opravil. Za letos se dogovarjava, da bi morda šla na triglavsko steno po Nemški smeri.

Koliko časa vzame tako plezanje? 

Ves dan. Malo tudi zato, ker sam nisem tako suveren v teh stvareh in gre vse skupaj malo počasneje, sploh ko je treba plezati navzdol, kar je zame zahtevnejše. A to je celodnevna tura, ja. 

Ste tudi markacist. Vas kdaj v slabo voljo ali celo na napačno pot spravijo slabe oznake?

Letos so me. V Bavšici, kjer ima planinska zveza svojo kočo. Tamkajšnja pot na Bavški Grintavec je zelo slabo uhojena in vzdrževana. V videu sem odkrito povedal, da si PZS ne bi smela privoščiti, da ima v bistvu na svojem pragu tako pot. 

In kakšna je bila reakcija?

Od PZS nisem slišal nič. V komentarjih pod videom pa so pisali, da bi bilo to res lahko bolje narejeno. Tam je tako, da je primorska stran toplejša in bolj poraščena, več je podrastja, zato bi moral nekdo recimo dvakrat na leto fizično pokositi pot in bi bilo veliko lepše. Je pa res, da kdorkoli tam hodi, mora biti izkušen, in če se spotoma malo izgubiš, nazadnje spet najdeš pot. 

Kako uporaben je po vaših izkušnjah v gorah telefon? S tem mislim na navigacijo oziroma orientacijo.

Zelo uporaben, jaz ga pogosto uporabljam, sploh če se izgubim. Dostikrat si s telefonom pomagam, če vidim, da sem zašel s poti. Imam naloženo aplikacijo Komoot s prednaloženimi zemljevidi in vrisanimi potmi, zato lahko hitro vidim, ali sem na pravi poti ali pa sem skrenil. 

Kaj pa aplikacija PZS?

Navajen sem na Komoot, na PZS-jevi aplikaciji maPZS pa pogledam predvsem informacije za višince, saj mi bolj realno pokaže, kakšni so.

Imate željo iti še na zahtevnejše ture na tujem? Denimo v Nepal in podobne lokacije?

Letos smo imeli idejo, da bi šli na Ararat, to je najvišji vrh Turčije. Nisem želel iti prek slovenskega posrednika, ampak so me direktno kontaktirali sami Turki. Ne vem, kje so našli moje podatke, a vprašali so me, ali bi prišel k njim. Dejali so, da bi bilo dobro imeti odpravo okoli deset ljudi, in sem rekel, da toliko jih bomo pa že zbrali. A ko sem svojemu krogu prijateljev in znancev posredoval ponudbo, ni bilo pravega interesa. Bo pa drugo leto. Želja so tudi Dolomiti, ampak letos sem šel raje v Bosno, ker mi je tam bolj domače.

Kako visok je Ararat?

Tam nekje 5100 in še nekaj metrov nadmorske višine (5137 mnm, op. p.). Odprava bi vsega skupaj vzela okoli sedem dni, s potjo v Turčijo, nato prihodom do vznožja gore in baznega tabora in nazadnje na vrh. Se pa da zelo hitro priti gor. 

Gre za tehnično zahteven vzpon ali bolj za pohod?

Samo hodi se. Edini problem je odziv telesa na nadmorsko višino in morda še slabo vreme. 

Kateri je doslej vaš najvišji vrh?

Triglav.

Torej niti ne veste, kako bi vaše telo preneslo nadmorsko višino pet kilometrov?

Sicer mislim, da na odziv telesa ne vpliva samo fizična kondicija, ampak tudi stanje telesa. Se pravi, kot sem prej omenil, kako se prehranjuješ in skrbiš za telo. Lahko si v dobri formi, ampak imaš zakisano telo. Tega ne vem, a predvidevam, da je odziv telesa povezan tudi s tem. Tudi na razne viruse se ti telo različno odziva glede na to, kako si zakisan. Bolj ko si, težje boš nekaj prebolel. Mislim, da je tako tudi na višini. Vem pa ne. 

osebni arhiv Petra Weixlerja

Omenili ste Bosno. Kaj vas je odpeljalo tja dol?

Raziskovanje. Šel sem uživat in zraven še kaj posnet. Sam ne hodim rad v Istro na morje, ker te domačini grdo gledajo. Greš v oštarijo ali v kamp in namesto nasmeška si ob postrežbi deležen grdih pogledov. Nemcem pa »lezejo v rit«. V Bosni te pa res sprejmejo, kot je treba. Ko sem se ustavil ob cesti, se je takoj ustavil še domačin in me spraševal, ali kaj potrebujem, ali imam težave. Bolj domače se počutiš kot v Sloveniji. 

Kako pa je razvit planinski turizem v Bosni?

V primerjavi s Slovenijo čisto nič. Ko sem šel na Maglić, najvišji vrh Bosne in Hercegovine, je bilo nekaj ljudi na izhodišču, ampak potem, ko sem šel na turo in ob tem zavil še v Črno goro, ker je gora čisto na meji, med potjo nisem srečal nikogar. Šele potem, ko sem šel na Trnovačko jezero na črnogorski strani in nato nazaj na izhodišče, sem srečal kakih 15 ljudi. Na drugi turi v pogorju Prenj nad Konjicem pa sem srečal recimo 20 ljudi v organiziranih skupinah. Ena skupina so bili Hrvati, druga pa ali Hrvati ali Srbi. So pa imeli bosanskega vodiča. 

So Bosanci planinski narod? Kako obiskane so njihove planinske koče?

Sam niti nisem obiskoval njihovih planinskih koč, ampak mislim, da sploh nimajo takega namena kot pri nas. Saj imajo zelo zagrete planince, imajo tudi nekaj svojih youtuberjev, ki delajo vsebine o planinah in pohodništvu, ampak v Bosni te planinske kulture ni. Eden od razlogov, zakaj sem šel tja, je tudi zelo neokrnjena narava. Lepo je, drugače kot pri nas, ker je bolj prostrano, manj skalnato in bolj pohodniško, pa še ljudje so zelo prijazni. Edina stvar, ki me je motila, so bile smeti. Te so bile pa povsod. Kamorkoli lahko ljudje pridejo, tam najdeš smeti. In bolj ko greš v divjino, manj jih je. 

Še nekaj, kar vam je šlo v nos, je bil mrčes na Zelengori. Grozljivka v raju, ste v videu opisali to turo.

To je bilo noro, česa podobnega še nisem doživel. Pojma nimam, zakaj se je to zgodilo, gori ni goveda ali drobnice. Še en dan prej na turi, prav tako na Zelengori, je bilo tudi veliko muh, a nič v primerjavi s tem, kar se je zgodilo tisti dan. Tudi v Sloveniji so včasih nadležne muhe, a nikoli pretirano. Tisti dan je bilo pa neznosno. Bile so naše klasične muhe, ki so samo nadležne, potem so bile še muhe, ki so podobne našim, a te še žrejo, pa še ene manjše, ki te še bolj žrejo, za povrh pa še brenclji. Z dronom sploh nisem mogel snemati, ker so me muhe tako žrle, da sem takoj pristal in nato samo še »pičil« nazaj v dolino.

Spraševal sem se, kaj bi bilo, če bi na tej poti omagal – bi me muhe požrle? Preveril sem, ali je to nekaj normalnega za te gore, a so mi tudi domačini rekli, da je bilo tisti dan res noro in neobičajno ter da ne vedo, zakaj se je to dogajalo. Mi je pa nekdo v komentarju pod videom povedal, da je bilo pred leti pod Magličem še huje, saj so bili tam celi roji komarjev. Nazadnje sem lahko še hvaležen, da na Zelengori ni bilo komarjev, ker jih sovražim. 

Primož Lavre

Kaj pa klope?

Me niti ne motijo, poberem jih ven in nimam strahu pred njimi. Saj se tudi komarjev ne bojim, so mi pa nadležni. 

Ste bili sami kdaj v zagati, da ste potrebovali pomoč v planinah?

Pred 20 leti smo šli pozimi na Snežnik. Z nami je bilo še dekle iz Ilirske Bistrice, ki ni imela prave obutve za sneg, podplati niso imeli ostrega roba, s katerim lahko sneg prebiješ. Na gori nas je dobila megla, zato smo šli dol po drugi, položnejši smeri. Ker smo šli preveč na levo, sem naenkrat padel čez opast, to je napihnjen sneg na grebenu. Samo stopil sem nanj, padel v prazno in se ustavil kakih osem metrov pod prijatelji.

Nato smo se domenili, da gremo po grebenu do konca opasta, da bomo prišli skupaj. Prijatelj, ki je bil nad menoj, se je še norčeval iz mene, češ Peter je padel, a naenkrat se je tudi njemu udrlo. Pri tem je sprožil plaz, ki me je odnesel kakih 150 višinskih metrov v globino, skupaj sem drsel kakih 200 metrov. Enega od prijateljev je zagrabila panika in je poklical reševalce, drugi prijatelj, ki je sprožil plaz, pa je prišel do mene – k sreči sva bila oba cela.

Potem so naju klicali policisti, da sva pogrešana, in sva jim povedala svoje koordinate. Tedaj sicer še ni bilo pametnih telefonov, a imel sem uro z navigacijo. Sama sva se spustila z gore in na poti proti Leskovi dolini so nama naproti prišli reševalci in naju pripeljali na izhodišče. To je bilo v bistvu edinokrat, ko sem potreboval pomoč. Verjetno bi se s prijateljem tudi sama znašla, ampak je bilo dobrodošlo, da so naju pobrali. 

Je Snežnik tako zahrbtna gora?

Lahko je. Oskrbnik mi je pripovedoval, da se celo fantje, ki so ves čas na Snežniku in na gori poznajo vsak kamen, v megli in snegu niso znašli. V petek zvečer so šli gor in so vedeli, da so na vrhu, niso pa našli koče. Zapičili so smučke v sneg in tisto noč bivakirali zunaj, ko so se zjutraj prebudili, pa so videli, da so njihove smučke zapičene na vrhu koče. Megla lahko čisto spremeni stvari, pozimi na snegu pa pride še do pojava difuzne svetlobe, ko sploh ne veš, kaj je megla in kaj je sneg. To je grozen občutek. Zato je v megli nesmiselno hoditi na goro, saj še razgleda nimaš. 

Je za vas razgled nekaj obveznega, ko greste na turo?

Ni obvezen, je pa ena od stvari, ki si jih želiš. Včeraj sva šla s prijateljem na turo. Imela sva začrtano pot, napoved je bila, da bo vreme sončno, a realnost je bila drugačna. Nameravala sva iti po južnem bohinjskem grebenu, vendar je bilo vse megleno, pa še pihalo je in mraz je bil, in zato sva ubrala plan B, pod grebenom proti smučišču Vogel, pa nazaj dol proti Bohinju oziroma Ukancu. Za take primere je dobro imeti rezervne načrte.

Zanimivo se mi zdi, da se lotevate kar zahtevnih tur, kot so Škrlatica in drugi vršaci, za katere so potrebne plezalne izkušnje, in tudi lahkih, skoraj »popoldanskih«, kakršni sta recimo Donačka gora ali Slavnik.

Poleti grem bolj v visokogorje, a tudi tam imamo lahke ture. Recimo Kanjevec, ki je visok okoli 2500 metrov, je tehnično lahek vršac, je pa pot nanj kar dolga. Pozimi pa grem tudi na izlete, ki niso v Alpah. Letos sem šel recimo na Kum, zelo lepa tura je bila, pa na Donačko goro, Snežnik, po Vipavski dolini sem hodil. Meni je vse super. Rad imam tudi jame, kjer sicer ni toliko dnevne svetlobe, in tudi pohode, kakršen je Po medvedovih stopinjah v Kočevskem rogu. To je najdaljši vztrajnostni pohod po Sloveniji, dolg je 64 kilometrov. Meni se zdi super, praktično ves čas hodiš po gozdu.

osebni arhiv Petra Weixlerja

V kolikšnem času se prehodi teh 64 kilometrov?

V enem dnevu, od jutra do večera.

Kot prisilni marš. 

Ja. Letos je bilo še deževno in blatno, kar sicer ne uniči izleta, je pa vendarle malo manj lep. Je tudi veliko zahtevnejši kot v lepem vremenu: fizično je pohod napornejši in nizke temperature so resen problem. Ves čas si moker, v blatu pa ti drsi.

Je letos kdo zaradi tega obupal?

Kar precej jih je. A je organizacija res vrhunska. Lahko celo med potjo pokličeš na pomoč, ampak večina pohodnikov je letos odnehala na polovici na glavni okrepčevalni postaji, s katere so jih nato z avtobusi odpeljali nazaj na izhodišče.

Medvede se na tej poti sreča?

Ne, drugače sem jih pa že večkrat srečal. Tudi tu na Rakitni. 

Ja, letos je bil medved na Rakitni velika zgodba, pa tudi pod njo v vaši občini Borovnica so razburjali ljudi.

Približno petnajstkrat sem medveda že srečal, pa ni bilo problemov. Mislim, da je edina žleht žival oziroma živo bitje človek. Nobena žival ne bo namerno žleht do tebe in te napadla samo zato, ker se ji zdi, da to lahko naredi. Medved samo brani svoj teritorij, ti nisi medvedov plen. Ne bo te požrl, saj ni zver, ampak je predvsem rastlinojeda žival.

Kaj pa starejši medved, ki težje pride do hrane in mu je človek dejansko lahek plen?

Ne bo. Ljudje imamo smrdljivo meso. Zastrupljeno meso. Ste opazili, da ljudje ne jemo mesojedih živali?

Nekatere kulture jih jedo, a v glavnem to drži. 

Tudi mačke, recimo tigri ali levi, ne bodo lovile in jedle mesojedih živali. Če gledaš medvede, na primer grizlija, ko ste prej omenili starejše medvede – taki bodo jedli veliko manj mesa, na primer pri lososih, ki jih lovijo, bodo pojedli samo kožo, ker je ta bogata z maščobo, ne bodo pa jedli mesa, v katerem je veliko beljakovin, ker beljakovine kisajo telo in so težko prebavljive. Tudi mlajši človek ima veliko boljšo prebavo kot pa starejši. Če ste šli kot 20-letnik žurat in ste se ga napili, ste bili naslednji dan v redu. Če greste to počet danes, se ves teden sestavljate nazaj. Medved te lahko napade, ampak jaz sem imel vedno prijetne izkušnje z njimi. Mislim, da je poročanje medijev o medvedih samo namerno strašenje ljudi.

Primož Lavre

Vas je v planinah že ustavil kak pohodnik in vam povedal, da ste ga navdihnili za kako pot?

So me ustavljali, ja. Tudi v komentarjih je veliko pohval. Zadnjič me je pod Jalovcem ustavil pohodnik, čisto pod vrhom sva bila, in bil je ves navdušen, da me je srečal. Da je včeraj gledal moj video, je povedal, danes pa je naletel name. To je res lep občutek. 

Omislili ste si tudi avto, opremljen za izlete v planine. Kako pogosto prespite v njem?

Če grem v Bovec oziroma v Posočje, grem običajno za več dni, tako da sem letos vedno izkoristil to možnost. V Posočju sem v avtu prespal štirikrat ali petkrat, tudi v Bosni sem spal v njem.

Kako komentirate parkirnine in drugo molzenje obiskovalcev planin? Kako pogosto v zadnjem času zaidete v dolino Vrata?

Večkrat bi, če ne bi bila taka parkirnina. Drugače je to vrhunsko izhodišče, eno najboljših v Sloveniji. Letos sem bil v dolini samo enkrat, čeprav sem imel v planu še eno ali dve turi od tam, a verjeno ne bom šel.

Parkirnine vas torej odvračajo od določenih tur. 

Seveda. Sploh če grem sam, 20 evrov je kar nekaj denarja. Če bi šel letos na tri ture iz Vrat, je to 60 evrov, še nekaj takih tur in si lahko za enak denar kupim superge. 
 
V vaših videih občasno nastopajo tudi vaši prijatelji, ki vam delajo družbo na izletih. Kako ste našli to ekipo somišljenikov in sopotnikov?

Na začetku sva s prijateljem Luko veliko hodila naokrog, v bistvu sva tudi tekla, tako da je bil on prvi tak sopotnik. Nato pa so se čisto spontano našli še drugi. Ljudje mi pišejo, če lahko gredo z menoj v hribe, ampak vedno težje je reči ja, ker je tega enostavno preveč. Nedavno sva šla s Sebastijanom prvič skupaj v hribe, srečala pa sva se na Češki koči, kjer mi je povedal, da me spremlja in da pozna tudi mojo prijateljico Tamaro. Dva tedna zatem sva se spet srečala, ko je imela Tamara rojstni dan, in se dogovorila, da greva skupaj na Malo Martuljško Ponco. Sicer pa imamo skupino, kamor napišemo, kdo gre kam, in potem se najde še kdo, ki bi šel zraven. Ali pa Janez iz Bohinja, ki tam pozna vsak kamen, napiše, da lahko gremo na to ali ono turo, to pa so v glavnem brezpotja. 

Je kakšen vikend med poletjem, ki ga ne preživite v planinah?

Ko je bil praznik borovnic v Borovnici, gotovo, drugače pa ne grem v hribe predvsem zaradi slabega vremena. Lahko si namreč privoščim, da izpustim slab vikend in ostanem doma, nato pa grem na turo v torek ali sredo. 

Kakšne načrte še imate s kanalom V naravo?

Imel sem idejo, da bi zimo kot oskrbnik preživel v Koči pod Bogatinom, a bomo videli, kako se bo to izteklo. Planinska društva se pritožujejo, da ni ljudi, ki bi delali kot oskrbniki, in sem rekel, da bi se lahko poskusil v tem, zraven bi lahko tudi snemal vsebine o življenju v koči za YouTube. 

Primož Lavre

Koliko časa bi to trajalo?

Tri mesece.

Bi morali biti ves ta čas v koči?

Čisto odvisno, če sta v koči dva, lahko kak dan, ko ni veliko ljudi, eden od njiju gre po opravkih ali na izlet. Nekaj bi se vsekakor dalo odhoditi, ampak to sploh ni moj namen, pač pa želim izkusiti, kako je biti oskrbnik. 

Kakšni sploh so pogoji, da nekdo postane oskrbnik? Je potrebna predvsem pripravljenost opravljati tako delo?

Ja. Malo je sicer odvisno tudi od društva, nekateri hočejo, da imaš odprt s. p.

Se zahtevajo gostinske izkušnje?

Seveda. Moraš biti še računalniško pismen, da znaš poskrbeti za račune, pa kuhati moraš znati.

Znate?

Znam. Meni to res ni problem. Zdaj sem šel gor za dva dni, da malo spoznam kočo, da sploh vidim, kako je videti oskrbniško delo. Kako pogosto se recimo čisti stranišče, kako pogosto se sesa in take stvari. Kako se načrtuje priprava hrane, kakšne količine se skuha in podobno. 

Kako pa je s higieno v visokogorskih kočah, ki niso priklopljene na vodovod?

Imajo kar dobro poskrbljeno. Koča pod Bogatinom je bila v prvi svetovni vojni bolnišnica in spodaj ima velike rezervoarje vode, v katerih se nabira deževnica za umivanje, koča ima tudi prho. Za pitje imajo oskrbniki 25-litrske balone vode, obiskovalci pa tako kupijo pijačo.