Obrazi podjetništva: kako je oblikovalka nakita Marjeta Hribar naredila nakit za Rogliča in Dončića

Že precej časa vemo, da je zasavskemu premogu dala povsem drug pomen oblikovalka Marjeta Hribar, ki smo jo pred štirimi leti na straneh Reporterja že predstavili. Takrat smo med drugim zapisali: »Le kdo bi pred desetletji in več, ko so v nedrjih zemlje pod zasavskimi mesti, kraji in vasmi vsak dan izkopali na tone rjavega premoga, pomislil, da se bo premog uporabljal tudi za kaj drugega kot za kurjenje. A ravno to se je zgodilo. V zadnjih letih pod včasih povsem črnimi rokami Marjete Hribar nastajajo unikatni izdelki iz premoga. Danes Marjetin nakit in druge njene unikatne izdelke pridno nosijo tudi najbolj petične gospe in marsikateri moški, ki se nostalgično spominja nekdanjih rudarskih časov.«

Od oskarjev in grammyjev do slovenskih zveznikov

Po članku pred štirimi leti je šla podjetniška pot prav posebne umetnice le še navzgor. Takole nam je na kratko opisala svojo pot od našega zadnjega članka o njej. Ob tem vam moram zaupati, da sva z Marjeto tudi sorodstveno povezana, saj je mati mojemu vnuku Tristjanu, zatorej mi je njena poslovna pot dobro poznana. Nenazadnje pa sam živim na Izlakah, kjer ona v hiši svojih staršev ustvarja, zatorej sem pogosto gost njenega umetniškega ateljeja ali delavnice, kjer z ekipo ustvarja in daje premogu čisto novo podobo.

»Sedaj se že drugo leto kot povabljenka udeležujem različnih prireditev, kot so podelitve prestižnih oskarjev in grammyjev, trenutno se pripravljamo na sodelovanje pri prireditvi Golden Globes, moj nakit nosita mis Indije in mis Kalifornije, ponosni lastniki med športniki pa so tudi kolesarski as Primož Roglič, ki je odraščal v zaselku Strahovlje, kjer so pred stoletji odkrili premog, podarjen je bil tudi verjetno najboljšemu košarkarju ta čas na svetu Luki Dončiću, katerega dekle prihaja iz zasavskih koncev. Nakit iz premoga je potoval od Japonske do Aljaske in predstavlja košček Slovenije. Slovenci, ki živijo v tujini, kjer so si ustvarili domovanje, ga radi odnesejo s seboj, kajti kot spominek je zelo avtentičen, zanimiv in predvsem izvirno zasnovan,« nam pove. Dodajmo, da je Marjeta več let sodelovala tudi pri izboru mis Slovenije. Spomnimo se je po njenih unikatnih tiarah ali kronah za najlepšo Slovenko, ki so bile obogatene s premogom.

Umetnost in šport

Večji del evropskega prvenstva za ženske v rokometu je potekal pri nas, tudi finalni del, skupinski del pa tudi v Črni gori in Severni Makedoniji. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je bile tekme pri nas zelo dobro obiskane, pravzaprav rekordno za ženski rokomet, in da so tudi naše rokometašice navdušile. Predsednik Rokometne zveze Slovenije Franjo Bobinac je povedal, da je imelo prvenstvo dva vidika. Prvega, da je potekal po trajnostnih načelih, in drugega, ki pomeni opolnomočenje žensk.

Marjeta Hribar pa nam je o tem povedala: »Glede na to, da je žensko evropsko prvenstvo prvič v Sloveniji, so se želeli organizatorji še posebno potruditi s promoviranjem Slovenije, z umestitvijo ženskega in trajnostnega vidika, usmerjenega s pogledom v prihodnost. V kombinaciji vseh teh vrednot so k sodelovanju povabili več ambasadork prvenstva. Kot posebnost pa so želeli s trajnostnimi načeli poudariti tudi obliko in sestavo medalj. V tem kontekstu in zaradi mojega ustvarjanja in uveljavitve v svetu sem se jim zdela primerna izbira. To me zelo veseli in sem zelo hvaležna, da so mi ponudili možnost sodelovanja.«

Povedala nam je še, da se ji zdi, da so s sodelovanjem naredili velik korak naprej v povezovanju različnih smeri. Smeri, ki so do sedaj obstajale ali delovale same zase. »Povezava umetnosti s športom pa je, kot vidimo, nekaj, kar gre resnično lepo skupaj. Upam, da s tem jaz in moja ekipa odpiramo možnosti sodelovanja različnim umetnikom, ki bi ravno tako radi suvereno zastopali posamezne države, kot jih športniki.«

Kako so nastajale medalje

Potem ko je bilo odločeno, kdo bo poskrbel za to, kaj bo najboljšim viselo okrog vratu, se je začelo njeno ustvarjalno obdobje. Še prej vsi potrebno dogovori. »Po dogovoru z Rokometno zvezo Slovenije smo se povezali ter preko njih vzpostavili komunikacijo z mednarodnim štabom. V medsebojni komunikaciji smo prišli do končne oblike medalj. Seveda v več poskusih,« nam zaupa. Sam sem imel priložnost videti tudi osnutke medalj z bistveno ve zasavskega premoga, a na koncu je bila odločitev, da bodo medalje take, kot jih lahko vidite na fotografijah. A še vedno s pridihom zasavskega premoga.

»Želela sem poudariti ženski vidik z naravno, torej organsko obliko, ki že po naravi bolj ustreza ženskemu principu. Da pa smo ji dodali klasično obliko medalje, pomeni, da gre za načela discipline, vztrajnosti in odločnosti. Seveda brez premoga v mojem stilu oblikovanja nikakor ne gre, kajti to je moj osnovni material. Ravno premog v svoji diamantni obliki ponazarja in vse skupaj povezuje z načeli trajnosti.«

Iz nedrij zasavske zemlje

Kot lahko opazite na fotografijah, v živo so še mnogo bolj zanimive, so medalje precej velike, imajo moder trak prvenstva, predvsem pa so težke, pravzaprav precej težke. Teža ponazarja boj zanje, boj na vseh tekmah evropskega prvenstva. Vso težo in breme svojega dela globoko v nedrjih zemlje pa so izkusili nekoč tudi rudarji, ki so ravno ta premog, ki bogati medalje, izkopali.

»Vedno me ljudje sprašujejo, kateri premog je v mojih stvaritvah. Tako kot velja za vse moje izdelke, je zasavski premog tudi v medaljah. Potemtakem bodo najboljše rokometašice, tudi tiste, ki bodo dosegle četrto mesto, domov odnesle košček Slovenije, košček Zasavja, pa tudi znoj ali švic nekdanjih knapov,« še pove in doda, da je bil to njen prvi primer oblikovanja medalj od začetka do konca.

»Prototipiranje je vedno nekakšno raziskovalno delo. Zagotovo so sedaj končne medalje veliko bolj dovršene od prototipov, kajti preko njih preizkušaš različne ideje, snuješ različne oblike in tudi to, kako in v kakšnem časovnem okviru se jih da izdelati. Na začetku smo se igrali s tremi različnimi designi, torej tudi tremi različnimi stili. Priznati moram, da je prvi nastal povsem iz mojega pogleda na to, kakšne naj bi bile medalje. Torej je bil v tej ideji izrazito poudarjen moj stil oblikovanja z veliko črnine.«

Namen medalj je nadgraditi prvenstvo, ne pa izstopati

Čeravno je bil prvi primerek po njenem resda odličen primer umetniškega izraza, a hkrati tudi neprimeren za samo prvenstvo. Kajti ve, da je bil osnovni namen medalj nadgraditi samo prvenstvo, ne pa izstopati. »Kar po navadi počnemo umetniki. V razvoju samih medalj sem ugotovila, da moram poudariti športnega duha tekmovanja, kar se je odlično izrazilo v obliki, ki je bila dogovorjena kot končna.« Zdaj, ko je skoraj že vse za njo in je tik pred podelitvijo medalj (pogovarjala sva se nekaj dni pred tem), je izredno zadovoljna, da so prišli do skupnega jezika in upa, da to postane stalnica zanjo in za organizatorje prvenstev.

Sicer pa je morala skupaj z majhno ekipo še dveh sodelavk izdelati kar po šestintrideset kompletov medalj za vsako moštvo prvih štirih uvrščenih. Nenazadnje medalje ne dobijo le tekmovalke, ampak tudi vsi drugi člani moštev. »Vsaka medalja je dobila tudi modro žametno spominsko škatlico, na kateri je pečat z logotipom prvenstva, v notranjosti pa sta v svilo vtisnjena datum in kraj prvenstva. Po navadi oblikujem nakit. Za vsak kos poskrbim, da je že zaradi dragocenosti hranjen v lepi embalaži. Zato sem se potrudila, da so tudi te medalje deležna enake obravnave. Konec koncev so medalje kot nekakšen nakit športnikov, kajne? V starih časih so se ljudje kitili z medvedovo kožo in zobmi, da so povedali, kako so pogumni in česa vsega so sposobni, v današnjem času pa je nakit prevzel vlogo krašenja, medalje pa vlogo dosežkov. Mi pa smo združili oboje skupaj.«

Upa, da so prejemniki medalj zadovoljni z njimi in da se bodo tudi tako ohranili spomini na prvenstvo in naše kraje v kar najlepši luči. »Tako bo premog kot ideja o materialu, ki je izgubil svoj smisel, a ga našel v drugi obliki, povzel še načelo športa, trajnosti in novega ekološkega pogleda na svet. Vsaka stvar se preobrazi, tudi neuspeh v uspeh, le obupati ne smemo. Premog, ki ga sama oblikujem v nakit, pa to načelo trajnosti, ekologije in preobrazbe obstoječega že predstavlja po svetu,« sklene zasavska umetnica Marjeta Hribar, ki ustvarja v svojem podjetju KUOLMi.

Srce Prometeja 

Še nekaj besed o njenih uspelih projektih. V zadnjem času so tako kot medalje začeli nastajati še drugi posebni kosi, ki nekako ne spadajo v serijsko proizvodnjo. »Mednje lahko štejem srce, ki sem ga za osemmetrski kip Rudarja Prometeja izdelala iz premoga. Kip stoji nad Trbovljami in je turistična atrakcija mesta. Pred leti sta tudi dve mis Slovenije nosili kroni, izdelani v moji delavnici. V sodelovanju s slovenskim podjetjem Alpina pa smo izdelali tudi prvi par škornjev, ki jih je krasil nakit iz premoga. Takšni projekti, ki imajo zelo visoko zahtevnostno noto in so predvsem izvirni, novi in zanimivi, so največji smisel in izziv mojega oblikovanja.«

Njeno oblikovanje iz premoga se razvija zadnjih sedem let, prvi dve leti je preživela v spoznavanju premoga ter učenju, kako naj ga zaščiti pred staranjem. »Sedaj se že dobro poznava, mislim, da so včasih njegove slabosti za moje oblikovanje prav tiste, zaradi katerih ga tako rada vzamem v roke.«

Njeno podjetje se počasi z zahtevnejšimi projekti širi, kot članica pospeševalnika Katapult pa nam še zaupa, da dela zdaj z razširjeno ekipo, ki je kos projektom, ki prihajajo na pot. Upa, da se to ne bo spremenilo. V prihodnosti si želi, da lahko idejo o obnovljivih virih, o drugačni uporabi premoga in o nakitu blagovne znamke KUOLMi razširi še tja, kjer zanjo še niso slišali. Seveda pa si želi še kakšno sodelovanje v svetu športa ob spoznavanju veličastnih športnikov, ki premagujejo meje mogočega.