Kot se pošali, je bila njena prva misel po prebrani dramatizaciji Jančarjevega istoimenskega romana ta, da je to verjetno najboljša vloga, ki jo bo kadarkoli dobila v svojem življenju in da gre od tu naprej lahko samo še navzdol. Gaja nas v intervjuju s svojimi mislimi, polnimi iskrenosti in refleksije popelje v globine igralskega poklica, razkriva izzive in priložnosti, ki jih prinaša predvsem za mlade igralce, ter izraža svojo strast do umetnosti, ki jo vodi skozi življenje.

Gaja, čestitke za vašo novo vlogo Sonje v predstavi In ljubezen tudi v SNG Maribor! Kako se počutite na štajerskem koncu Slovenije in v mariborskem gledališču?

Počutim se super. Maribor je čudovit, preden sem prišla sem, so me vsi strašili, da je to mrtvo mesto. Verjetno mu res lahko tako rečeš, ampak jaz bi uporabila druge besede in bi rekla, da je mirno  mesto, odmaknjeno od ljubljanskega vrveža, kar meni osebno ustreza. V mariborskem gledališču sem doživela najlepšo možno dobrodošlico - ljudje so topli in srčni, sprejeli so me odprtih rok in src. Mislim, da še nikoli nisem spoznala tako delovnega ansambla, kot je ta v Mariboru.

Kako bi opisali svoj lik Sonje in njeno vlogo v zgodbi?

Sonjin lik uteleša upanje in ljubezen v vsej svoji nedolžnosti. Je mlad človek, ki hoče živeti in ljubiti, a mu človeška posesivnost in teritorialnost to onemogočata. Mislim, da kaže na to, kako fenomen vojne ruši vse pred sabo, lepo in grdo. Kot je že Jančar zapisal v knjigi: … ljubezen premaga vsako razdaljo, ljubezen premaga vse. Razen vojne. Vojna premaga vse, še tiste, ki se vojskujejo. In tiste, ki samo čakajo, da bo minilo.«

Kakšne so bile vaše prve misli, ko ste prebrali predlogo? Ste morda že pred tem poznali Jančarjev roman?

Jančarjevega romana prej nisem prebrala, v to me je pahnil šele proces v mariborski Drami. Moja prva misel po prebrani dramatizaciji je bila ta, da je to verjetno najboljša vloga, ki jo bom kadarkoli dobila v svojem življenju in da gre od tu naprej lahko samo še navzdol. (smeh) Šalo na stran – Sonjin dramaturški lok se mi je zdel prav  to, kar si vsaka igralka želi doživeti vsaj enkrat v življenju – kompleksen ženski lik, ki od tebe zahteva najrazličnejša čustvena vzročno-posledična stanja.

Primož Lavre

Se vam zdi, da predstava, čeprav se osredotoča na specifično obdobje iz zgodovine Maribora, odraža tudi aktualne družbene teme?

Ja, definitivno. Predstava govori o vojni, in vojne so bile, so in bodo sestavni del človeštva. Temu se človek ne bo nikoli odpovedal. Govori o tem, da vedno obstajata dve plati zgodbe in da vojna ljudi prisili v to, da postanejo živali, jih razčloveči ne glede na to, za kako plemenit cilj se borijo. Mislim, da noben človek ne gre iz vojne kot zmagovalec. Izgube so vedno prevelike na obeh straneh.

Kako ste se povezali z drugimi igralci v predstavi?

Ne bi si mogla zamisliti boljših soigralcev ob sebi. Z njihove strani sem bila deležna čudovite podpore, ustvarjanje na odru z njimi mi je bilo v velik užitek.

Vaša igralska kariera se je začela zelo zgodaj. Že kot srednješolka ste nastopili v dveh slovenskih filmih, Rdeča raketa in Košarkar naj bo. Je bilo to odločilno, da ste se odločili za igralsko pot oziroma študij na AGRFT?

Verjetno ja, podzavestno. Z omenjenima filmoma sem se zaljubila v proces ustvarjanja filma in pridobila zdravo samozavest, ki mi je pomagala uspešno prestati sprejemne izpite.

Kakšne izkušnje ste pridobili med snemanjem serije Love, Lies and Records za BBC? Kako je sploh prišlo do tega sodelovanja?

Predvsem se mi je s to izkušnjo odprl pogled, lahko rečem, da sem dobila s tem projektom širino, zavedanje, da je Slovenija res ekstremno majhen košček mozaika filmskega sveta. Do sodelovanja je prišlo tako, da je imela potrjeno vlogo v seriji že Katarina Čas, s katero sva se poznali že iz otroštva, ko sva skupaj snemali reklamo. Za BBC so iskali igralko za vlogo mlade Slovenke, iskali so igralke po Balkanu, Katarina je med drugim svojemu agentu omenila mene, naredila sem avdicijo in jo, očitno, uspešno opravila. (smeh)

Že več kot leto dni ste tudi (so)voditeljica mladinske oddaje Krompir na TV Slovenija. Kako je ta izkušnja dela z mladimi in za mlade vplivala na vas kot igralko?

Predvsem sem se začela zavedati, da moje delo nosi veliko odgovornost. Da obstajajo mladi ljudje, ki z mojim delom odraščajo, ki jih mogoče tudi na neki (čeprav subtilen) način oblikuje, zato moram biti previdna pri tem, kako in kaj delam, da sem zdrava vzornica.

Primož Lavre

Pogosto pravijo, da mladi ne gledajo več televizije. Kakšna je v tem smislu vaša izkušnja? Je TV še vedno medij, ki daje tudi igralcem največ prepoznavnosti?

Definitivno. Starejši del populacije še vedno prisega na televizijo, mlajši del uporablja platforme, kot so recimo Voyo, vsem pa je skupno to, da so lačni slovenske produkcije in sproščujočih izdelkov.

Je za igralca lahko frustrirajoče, da naredi ogromno dobrih gledaliških vlog, a ga vsi poznajo le po kateri od vlog v televizijskih serijah?

Dobro vprašanje. Ja. Včasih je zelo frustrirajoče. Predvsem zato, ker nekatere vloge s časom in izkušnjami prerasteš, ker se spoznaš z drugimi, kompleksnejšimi vlogami, ki so ti bližje, za katere tudi veš, da so boljše, ker imajo v sebi več globine.

Kako bi primerjali delo v gledališču in na televiziji?

Mislim, da ni zares primerljivo. To sta dva zelo različna ustroja. Pri obeh pa je pomembno, da si iznajdljiv in prizemljen.

Katera vloga v vaši dosedanji karieri vam je bila najbolj blizu in zakaj?

Hedvig iz predstave Snežena sestra. Vloga mi je bila enostavno pisana na kožo, uživala sem med procesom kot še nikoli in počela to, kar je srčika mojega poklica – igrala sem se.

Kako vi osebno vidite prihodnost igralskega poklica, predvsem z vidika mlade igralke. Kakšne so razmere in priložnosti danes za mlade igralce v Sloveniji?

Mislim, da ni slabo, ni pa najbolj optimalno. Predvsem je pa odvisno od več faktorjev. V zakup je treba vzeti tudi to, da zadnja leta z akademije prihaja glede na naš majhen trg ogromno igralcev. Za vse v gledališču enostavno ni prostora. Posledično je veliko svobodnjakov, pri preživetju pa nam velikokrat pomaga tudi komerciala. Iskreno, veliko je odvisno od tega, če si iznajdljiv in predvsem če imaš srečo in te opazijo/si všeč »pravim« ljudem.

Ste kdaj razmišljali o iskanju priložnosti v tujini?

Ves čas razmišljam o tem, ampak ta trenutek za to ni časa. Tujina te zahteva celega, včasih tudi krute kompromise. In ta trenutek se ne morem oziroma se nisem pripravljena odpovedati temu, kar imam v Sloveniji.

Primož Lavre

Kakšni so vaši dolgoročni cilji v igralski karieri?

Iskreno se puščam presenečati iz dneva dan in raje kot dolgoročne si ustvarjam kratkoročne cilje. Naš poklic je tako nepredvidljiv, da te hitro nekaj preseneti in ti uniči vse načrte , ki si si jih prej zastavil. Ampak če moram ta trenutek pomisliti – želela bi si biti zaposlena za nedoločen čas v gledališču, kjer nadrejeni skrbijo za svoje igralce, kjer bi dobivala kreativne izzive in bi med sodelavci vladali topli in človeški odnosi. Želela bi si več ustvarjati v slovenskem filmu. Sicer pa imam veliko načrtov, ki zajemajo tudi področja izven igralskega poklica. Rada bi napisala nekaj scenarijev za filme in na neki točki odprla bistro. (smeh)

Imate v svetu igralstva ali umetnosti na splošno morebitne vzornike?

Nimam prav vzornika, rada pa od vsakega človeka, ki ga občudujem, nekaj odnesem, se poskušam nekaj naučiti iz tega, ko opazujem njegovo delo, pri vsakem je to po navadi nekaj drugega.

Katere so vaše najljubše aktivnosti izven igralskega sveta?

Rada potujem, se ukvarjam s športom, hodim na izlete v naravo, obožujem savne, kulinariko in gledanje dobrih filmov ali serij.

Kako pomembna je za vas podpora družine in prijateljev v vaši karieri?

Naučila sem se, da si v tem poklicu veliko sam. Podpora mi pomeni veliko, ni pa to stvar, ki mi je samoumevna.

Kako se spoprijemate s stresom in pritiskom, ki ga prinaša igralska kariera?

Odvisno od dneva. (smeh) Ampak zadnje čase ugotavljam, da mogoče ne tako dobro, kot si želim.

Kaj bi svetovali mladim, ki si želijo slediti vaši poti in postati igralci?

Rekla bi jim, da se največje bogastvo skriva znotraj njih, zato naj to, kar je v njih, varujejo, negujejo in naj to uporabljajo pri tem, kar počnejo, naj bo to njihovo gonilo.