Diplomirala je na Ekonomski fakulteti, smer mednarodna trgovina. Zdaj že šest let dela, študira in živi v Pekingu. Letos se ji bo pridružila tudi 20-letna hči Evelin.

»Leta 2020 me je poklical kolega, s katerim smo delali projekte za različne znamke avtomobilov, prirejali sejme, in me vprašal, ali grem z njim delat na Kitajsko,« začne pripoved Nina. »Projekt naj bi trajal nekaj mesecev. Po kratkem razmisleku sem privolila, saj imam rada avanture. Povedala sem mami in hčeri, da odhajam.

Osebni arhiv

V Peking smo prišli v času korone, za 14 dni so nas dali v karanteno, imela sem sobo v hotelu, brez oken, mislila sem, da se mi bo zmešalo.

Na srečo smo se sodelavci obiskovali med sabo, čeprav se ne bi smeli. Hrana je bila bolj brez okusa, zato smo si jo naročali iz McDonaldsa ali KFC-ja. Spoznali smo se s Kitajko, ki nam je prevajala iz kitajščine v angleščino.«

Dve slovenski skakalnici

»Slovenska ekipa, Top Speed iz Šenčurja, je v Pekingu postavljala skakalnici, eno v Čong Liju, za zimske olimpijske igre, eno uro vožnje iz Pekinga, in drugo v vasi Laiyuan, tri ure vožnje iz Pekinga, za trening Kitajcev.

Osebni arhiv

Vse dele so naredili v Sloveniji, v Pekingu so jo samo sestavili. Jaz sem ekipi pomagala graditi, čisto fizično, brati načrte, podajati orodje. Kitajci so postavili betonsko podlago, mi pa kovinsko konstrukcijo. Živeli smo v resortu, iz katerega smo imeli razgled na Kitajski zid.

Vsi, ki so prišli tisto leto gledat olimpijske igre, so bili v mehurčku. Prav tako športniki. Bili so čisto izolirani od drugih in sploh niso videli Pekinga,« se takratnih olimpijskih iger in priprav nanje spominja Nina.

Osupla, navdušena, nad ljudmi in nad hrano

»V predmestju, kjer smo bili nastanjeni, so se vsi domačini želeli fotografirati z nami. Otroci, prodajalci v trgovini … Tam namreč ni veliko tujcev. Kitajci so nori na belo kožo, svetle lase in modre oči, pa tudi temnopoltim se dotikajo njihovih skodranih las, ne da bi jih sploh vprašali, ali smejo. Moji temnopolti prijatelji so včasih prav jezni zaradi tega, ker ne spoštujejo njihovega osebnega prostora. Sonce imajo za zelo škodljivo, na severu so skoraj vse Kitajke zaščitene pred soncem, z oblekami z UV-zaščito, rokavicami, maskami, tudi nekateri moški.«

Osebni arhiv

Seveda me zanima, kakšna je prava kitajska hrana, ne tista, ki jo kot kitajsko ponujajo pri nas. »Kitajska hrana je čisto drugačna od evropske,« ugotavlja Nina.

»Uporabljajo drugačne začimbe, okusi so čisto drugačni. Pekinško raco na primer postrežejo s tankim testom, raco narežejo na koščke, dodaš mlado čebulo, sveže kumarice, črno sojino omako in malo sladkorja, to zaviješ v tanko testo in vse skupaj je božansko. ‘Hot pot’ sta običajno dve juhi v ločenih posodah, ki še vreta, ena je pekoča, druga ne, in potem v njiju skuhaš meso, račjo kri, zelenjavo, solato ... Pravilo je, da vsako hrano pustiš notri devet sekund, vzameš ven, pomakaš v omako in poješ.«

Glasna Kitajska, glasni Kitajci

»Ko smo po dveh mesecih končali delo na skakalnicah, me je prijateljica, ki dela v Pekingu kot učiteljica glasbe, vprašala, ali bi še ostala pri njej, ker sem imela veljaven vizum.

Osebni arhiv

Da malo raziščem Peking. Ostala sem pri njej, raziskovala mesto in okolico, naučila me je uporabljati podzemno železnico, telefon za plačevanje vsega. Kitajski zid sem obiskala že ob prejšnjem obisku, ko sva bili s hčerko v Šanghaju. Vlaki podzemne železnice so popolnoma čisti, med korono so jih celo razkuževali.

V Pekingu redko dežuje, deževno obdobje z malo dežja je po navadi poleti. Zrak je suh kot poper. Dvakrat do trikrat na dan si dajem na obraz vlažilno masko za kožo. Podnebje je podobno kot pri nas, le brez vlage.

Travo in rože je treba zalivati ves čas. Čeprav vseskozi opozarjajo, da je treba z vodo varčevati. Voda ni pitna, ker je vodovodna napeljava stara. Vodo je treba kupovati. Sama tudi za kuhanje ne uporabljam vode iz napeljave, ker so v njej težke kovine. Tudi za tuširanje uporabljam vodni filter,« pripoveduje Nina.

»Kitajska je zelo glasna. Občutek imaš, da se Kitajci derejo, a oni tako glasno pač gov

Osebni arhiv

orijo. Najprej sem bila v šoku, mislila sem, da vpijejo name. To je bil eden od kulturnih šokov. Množica ljudi je ogromna. V Pekingu živi 21 milijonov ljudi, na ozemlju, ki je veliko kot Slovenija. Ko jim povem, da nas je samo dva milijona, umirajo od smeha: Ali je sploh kaj ljudi pri vas? A tudi te množice se navadiš, razen med »popoldansko konico«, ko grejo z dela domov. Ta čas je od pol petih do sedmih popoldne. Zjutraj, ko gredo na delo, pa od sedmih do devetih. Ko pride vlak, vsi navalijo na njega, jaz imam malo prednosti, ker sem visoka, se lažje prerivam. Severni Kitajci so višji in bolj plečati, južni pa manjši.«

Zaspijo na delovni mizi

»Delovni čas je osem ur, vmes imajo uro ali dve časa za kosilo. Potem gredo za eno uro spat, zaspijo kar na delovni mizi,« nam nekoliko nenavadno navado zaupa Nina.

Osebni arhiv

»Delajo tudi nadure, nekateri hodijo domov ob desetih zvečer, ob polnoči. Otroci nimajo otroštva. ‘Tiger mum’ (mame tigrice, op. a.) jih vpišejo na vse mogoče krožke, od inštrumentov do matematike – zelo popularna je ‘singapur math’ (matematika na drugačen način, op. a.). Seveda mora vsak otrok trenirati vsaj en šport, tudi deklice trenirajo nogomet, plavanje, tenis, ples, balet, gimnastiko. Bogate družine imajo gospodinjske pomočnice, ki skrbijo za gospodinjstvo in za otroke, jih vozijo na krožke itd. Bogataši si privoščijo tudi ‘au pair’, ki se z otrokom pogovarja v angleščini. Plačilo za to delo je visoko, 2000 evrov z dodatki. Angleški jezik je zelo cenjen, saj vsi želijo, da gredo otroci študirat v ZDA ali Anglijo, ali vsaj Avstralijo.« Nina inštruira otroke angleščino.

Od politike enega otroka k trem

»V nasprotju z nekdanjo politiko enega otroka zdaj spodbujajo družine, naj imajo vsaj tri otroke,« pojasnjuje Nina spremembo kitajske politike. »Država jim ponuja dodatke, a veliko družin se za to vseeno ne odloči, saj so otroci velik strošek. Konkurenca na trgu dela je ogromna, težko je dobiti dobro plačano delo, če nimaš visoke izobrazbe. Otroci so zaradi tega pod velikimi pritiski, veliko je depresivnih in anksioznih, poškodovanih, delajo samomore, vrstniki jim grozijo, starši ogromno zahtevajo od njih, prav tako učitelji. V mednarodnih šolah, ameriških, nemških, je šolska politika čisto drugačna, otroke bolj ‘ujčkajo’. Denar kupi izobrazbo. In tudi ti otroci so pripravljeni za šolanje naprej. Država pa zdaj od mednarodnih šol zahteva, da so dvojezične in da morajo biti vsaj polovično v lasti Kitajcev.«

Zelena karta, študentski vizum

Da dobiš zeleno karto, moraš znati kitajsko do določene stopnje, na Kitajskem delati kar veliko let in biti redno zaposlen, brez kazenskih ovadb.

Nina si mora podaljševati študentski vizum, ker še vedno študira. Prijateljica ji je namreč povedala, da lahko ostane na Kitajskem, če bo poučevala angleščino.

Osebni arhiv

Nina se je strinjala. Službo je dobila takoj. Z nič izkušnjami. Šla je na avdicijo k agentki za delo in naslednji dan je že imela delo. Nina se ni zavedala, da se je zmenila za delo »na črno«. Da lahko pride inšpekcija ali policija in jo kaznuje.

Delala je v vrtcu, ko je prišla policija in se je morala skriti pred njo. Sodelavke so ji pojasnile, da je to pri njih »normalno«. Potem ji je agentka za delo ponudila študij. Nina jih ima že čez 40, a vseeno nekatere univerze tujim študentom plačajo šolnino. Nini je poiskala univerzo, pa tudi brezplačno bivanje v študentskem domu. In za zdaj je še vedno v domu.

»Izkoristila bom to ponudbo do konca študija,« pravi zadovoljno. Ob študiju zdaj samo še inštruira angleščino, ne dela več v vrtcu. Dela pa za podjetje v Sloveniji, ki uvaža pametne naprave za šport in domačo uporabo. Ko bo končala študij, namerava odpreti svoje podjetje za organizacijo različnih dogodkov, uvažala in izvažala bo tudi humanoidne robote.

Osebni arhiv

Nina je najprej ostala na Kitajskem, ker je med korono lahko brez težav dobivala vizume, saj so Kitajci »ščitili begunce«. Kasneje je dobila status študentke, ker je študirala kitajščino. »Učenje kitajščine je tudi prav posebna umetnost, saj ti asociacije iz evropskih in drugih jezikov prav nič ne pomagajo,« pravi Nina.

»Moji možgani so kar škripali, ko sem se učila novih povezav.« Kitajščino se uči tudi 20-letna hči Evelin, ki je, kot pravi Nina, zelo nadarjena za učenje jezikov. Nini se bo pridružila na Kitajskem, študirala bo poslovno ekonomijo. Nina pa študira mednarodno trgovino.

Zakaj ostaja na Kitajskem?

»Vse je ceneje, življenje je cenejše. Plače so enake ali višje kot pri nas. Šolan učitelj ima plačano stoodstotno zdravstveno zavarovanje visoke kakovosti, krite imaš njihove in mednarodne bolnišnice. Povprečna učiteljska plača je od 3000 do 5500 evrov. Hrana, elektrika, bencin, življenjski stroški, vse je cenejše kot pri nas. Javni prevoz je cenejši, hitrejši, povezav je milijon. Peking gradi dodatno infrastrukturo za električne avtomobile, postaje, in za podzemno železnico. Veliko vlagajo v hitre vlake, želijo nadomestiti letala, ker je manj onesnaževanja in manj odvisnosti od Vzhoda in nafte. Zgradili so eno največjih sončnih elektrarn, ki shranjuje sončno energijo. Ker sta zemlja in okolje uničena, vlagajo v zeleno energijo. Pekinška vlada spodbuja in se zanima za predloge v zvezi z ekološko pridelavo hrane. Želijo, da bi bili ljudje samozadostni pri pridelavi hrane.«

V Pekingu si ustvarja dom

Eden od razlogov, da Nina ostaja v Pekingu, je tudi to, da je spoznala Američana Williama, učitelja matematike, ki je sicer trenutno v Ameriki, saj skrbi za ostarelo mamo. Hči Evelin bo študirala najverjetneje v Šanghaju. Tudi ona bo dobila štipendijo, okrog 300 evrov na mesec, in brezplačno bivanje na univerzi.

Osebni arhiv

»Kitajska rada sodeluje s preostalim svetom, a ščiti svoj trg, ima strah, nezaupanje pred tujci. Kitajska zgodovina je zelo krvava, bojevali so se tudi med sabo. Cenijo komunizem, ker jih je povezal, prej jih je ločevala vera in različni monarhi. So za skupnost, povezanost. Na mlajše generacije pa seveda žal vpliva Zahod. In jih spreminja. A se država vseeno odpira, sploh jug Kitajske, želijo si naložb, želijo razvoj, želijo privabiti možgane z Zahoda. Nočejo pa razprodati domovine in njene ‘srebrnine’. Če bo na primer moj dobiček v mojem podjetju višji, kot je zdaj, bom morala imeti solastnika kitajske narodnosti ali pa zaposliti domačina.«

Varna država

Eden od razlogov, da Nina ostaja na Kitajskem, je, da je država izredno varna. Zelo redko kdo kaj ukrade, res pa je, da so nadzorne kamere in policija povsod. »Če grem ob treh zjutraj sama domov, se počutim popolnoma varno,« pojasnjuje Nina.

Osebni arhiv

»Če si tujec, si še manj ogrožen kot domačin. Veliko je internega kriminala, a prihaja v glavnem od zunaj, no, čeprav ga obvladajo tudi Kitajci. Za hujše prekrške, na primer, če se ukvarjaš z drogo, pa te deportirajo. Ne smeš javno organizirati in oglaševati prireditev, na primer za noč čarovnic ali za božič, čeprav se malo bolj prikrito tudi to da,« nam zaupa Nina.

Za Kitajsko novo leto se Kitajska ustavi. Vsi gredo k svojim družinam, ki jim pomenijo ogromno, in tam praznujejo. Še vedno so zelo tradicionalni.

Moda, avtomobili

»Kitajke imajo še posebej rade belce, Američane, Nemce, a seveda predvsem zaradi denarja,« ugotavlja Nina in dodaja: »A to se počasi spreminja, saj država želi, da so bolj zavedni.« Spregovorimo še o modi.

»Kitajska moda je malo bolj kičasta, trenirke so potiskane z velikimi črkami blagovnih znamk. Ženske se oblačijo kot punčke ali pa kot stare mame, vmesne mode ni,« ugotavlja Nina. Na podzemni železnici vsi gledajo v telefone, kupujejo stvari, gledajo kratke posnetke, redki berejo. Prevozi s taksiji so zelo poceni, nas preseneti Nina. Za razdaljo od Ljubljane do Maribora plačaš samo 10 evrov.

Osebni arhiv

Premožnejši Kitajci si radi privoščijo nakup nemških avtomobilov, kot sta Mercedes ali Porche, srednji razred pa kupuje električne avtomobile, po navadi imajo dva, enega bencinskega, za daljše razdalje, in drugega električnega, za krajše, mestne vožnje.

Hrano dostavljajo droni in avtomobili brez voznika

Hrano na dom že vozijo droni ali pa avtomobili brez voznika, a potnike taksiji v centru Pekinga prevažajo še z voznikom, saj je promet res kaotičen in nevaren.

Osebni arhiv

Na stojnici v mestu kavo strežejo roboti, plačaš s telefonom, na kavici naredijo peno s tvojo sliko. Pod Pekingom obstaja še en, podzemni Peking, mesto pod mestom, kjer živijo revnejši prebivalci, ki so prišli iz daljnih vasi.

Odnos do žensk, odnos do dela

»Poslovni svet je še vedno bolj moški, Kitajci bolj spoštujejo starejše, čeprav mladi to že spreminjajo,« razlaga Nina. »Spodbujajo ženske v politiki in v poslovnih vodah. Vedno več pravic so si izborile, spodbuja jih tudi politika, jih ne zatira. Doma pa stari starši prevzamejo vse, kuhajo, pospravljajo, pazijo na otroke. Poročajo se bolj iz koristoljubja kot iz ljubezni, da dva pač skupaj lahko ustvarita družino. Mlajše generacije sicer gledajo drugače, že malo bolj prisegajo na ljubezen.«

Osebni arhiv

Kaj pa pregovorna kitajska odgovornost do dela oziroma strah pred jemanjem dopusta in pred tem, da po dopustu ne boš več imel delovnega mesta? »Moja 40-letna prijateljica je po štirih letih neprestanega dela vzela dopust, in umrla. Padla je dol. Zaradi stresa oziroma morda zaradi tega, ker je naenkrat bila brez stresa. V službah so pod velikimi pritiski, vodje so diktatorski. Tudi v šolah, že v vrtcih, pritisk izvajajo ves čas, takšna je njihova mentaliteta.«

Kitajci so tudi zelo previdni pri sklepanju poslov, nam za konec pove Nina. Najprej te morajo dobro spoznati, da vidijo, ali ti lahko zaupajo, kakšne so tvoje vrednote. Šele nato lahko z njimi skleneš posel

Osebni arhiv

Kitajska ima svoje pluse in minuse, a Nina se vseeno vrača v ta nam tuji in nepoznani svet: »Življenje na Kitajskem mi je odprlo oči, da Kitajska še zdaleč ni to, kar pravi zahodna propaganda. Raste in se razvija z neverjetno hitrostjo. Prehiteva nas po levi in desni. Vsakemu zahodnjaku povem: ‘Pridi, doživi in se čudi!’«

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.