Samostani so bili v srednjem veku kulturna središča Evrope, za njihovimi zidovi se ni le bralo in molilo, marveč tudi pisalo. Krščanska družba tistega časa je bolj ali manj živela v krogu njihove svetlobe, vedo najboljši poznavalci meniškega življenja. Menihi so bili zveza med dvema kulturnima obdobjema: med cerkvenimi očeti prvih stoletij krščanstva in »modernimi«; samostanska romanska umetnost je bila predhodnica in priprava za razcvet gotike.

Zaščita in mir

Kot priča opatija Pomposa, izjemni spomenik romanike, samostani niso le šola služenja Gospodu, opat je izvajal tudi sodno in upravno oblast. Benediktinci so jo umestili v bližino križpotja zgodovinskih poti Via Romea Germanica, po kateri so romarji s severa potovali proti Rimu, od zahoda proti vzhodu pa je pot iz Ferrare sledila takratni glavni veji delte proti Jadranskemu morju.

Ivan Puc

Obala takrat ni bila tako daleč kot zdaj. Z dvema rokavoma reke Pad (Po di Goro in Po di Volano) in morjem je z gozdom poraščeni otok Pomposia nudil zaščito; tisto dobesedno, pa tudi dovolj odmaknjenosti, da so se držali znamenitega pravila sv. Benedikta iz Nursija Ora et labora – Moli in delaj. Kamor malce bolj korajžno zakoračimo, naletimo na drenažne kanale; na prvi pogled, kot bi vode stale, a v resnici utripajo od življenja.

Vrh ugleda je opatija dosegla med letoma 1008 in 1046 v času opata sv. Guida (guido pomeni po staronemško izobražen), rojenega v bogati družini Strambiati. Karizmatični opat je izpeljal prvo širitev kompleksa. Guido je dal življenje »prvotni« meniški disciplini, imenovani Ordo Pomposianus. Zgradil je tudi veliko dvorišče, na katero se ozirajo vsi deli ohranjene opatije z značilnim vodnjakom v središču.

Ivan Puc

Na eni strani križnega hodnika je vhod v cerkev, na nasprotni jedilnica. Samostan je leta 1001 s podpisom sporazuma med cesarjem Otonom III. in papežem Silvestrom II. dosegel neodvisnost. Papež in cesar sta razmišljala, da bi s sodelovanjem posvetnih in duhovnih glavarjev obnovila rimsko cesarstvo, le cesar in papež morata pametno porazdeliti svoje pristojnosti. Cerkev pa bi nadaljevala hkrati tradicijo nekdanjega judovskega Templja in rimskega Kapitola ...

»Peščene trte«

A naj nas ne zanese v zgodovino idej, ki se z Evropo, kot jo poznamo dandanes, so ali niso utelesile, ostanimo na peščenih, a dovolj trdnih tleh. Smo v edini delti v Italiji, enem največjih nacionalnih rezervatov mokrišč z neoviranim dostopom do morja. Pokrajina se je v stoletjih korenito predrugačila, z drenažami so menihi uvedli intenzivno kmetijstvo, kot bi rekli danes, v bližini se je pridelovala in predelovala sladkorna pesa, pozneje več drugih poljščin. »Peščene trte« na peščenih ravnicah so se obdržale; Bosco Eliceo pravijo rdečemu in belemu vinu z zaščiteno označbo porekla.

Ivan Puc

S privilegiji in donacijami se je samostan širil, kar je povečalo njegovo gospodarsko moč in kulturni vpliv v širšem okolju Romanje in Benečije. Ko je prevzel tudi posvetno sodno in upravno oblast, so v 11. stoletju malce ločeno od samostana zgradili tudi upravno palačo – Palazzo della Ragione. Potem ko je lastnica samostana postala država, so palačo prav pred stotimi leti temeljito obnovili. Ohranjeni so le stebri in bizantinski kapiteli spodnje lože. Čeprav je vpliv opatije usihal, je na začetku 14. stoletja pod njo spadalo 49 cerkva po različnih škofijah osrednje in severne Italije.

Malarije in nato poplave

Samostan se je ponašal z eno najobsežnejših knjižnic tistega časa v severni Italiji. Od knjižnice in skriptorija ni ostalo niti sledu, knjige so sicer ohranjene, a jih ni več v tem samostanu. Menihi so se bili primorani sredi 17. stoletja odseliti v bližnji benediktinski samostan v Ferrari. Tako tu ni nikogar, ki bi razigrane turiste avtoritativno prosil za tišino. Kar vidimo danes, žal ni vse tisto, kar je nekdaj tvorilo samostanski kompleks, naj omenimo samostan, posvečen sv. Guidu, in še drugi križni hodnik, skriptorij in Opatov stolp. Otok Pomposa, na katerega so ga postavili menihi, so pestile poplave, okolica se je postopoma spreminjala v močvirje, morje se je umaknilo, podnebje je postalo nezdravo, kosila je malarija.

Ivan Puc

Hude zamočvirjenosti med Pomposo in Raveno so se v poznem 19. stoletju lotili z melioracijo. In danes? V poplavah sredi maja 2023 je bilo samo iz Ravene evakuiranih 5000 prebivalcev, v deželi Emiliji - Romanji je takrat umrlo 17 ljudi, škode je naneslo za več kot osem milijard evrov. Poplavna kalvarija se je na srečo lani septembra ponovila v manj apokaliptičnih razsežnostih. Benediktinske opatije, 20 kilometrov severno od Comacchia in 50 kilometrov vzhodno od Ferrare, vodovje ni doseglo.

Dantejeva smrt

Ko je nazadnje živel v Raveni, je Dante pogosto potoval po že omenjeni poti Via Romea. Na poti v Benetke poleti 1321 se je kot poslanik stare plemiške družine Da Polenta še zadnjič ustavil v opatiji Pomposa. To je bila njegova zadnja pot, ko se je vračal v Raveno, je staknil malarijo oziroma močvirsko bolezen, kot so ji tedaj rekli. Septembra je umrl.

Ivan Puc

Opatija Pomposa je omenjena v Božanski komediji v Raju, ko Dantejev Odisej sreča meniha sv. Petra Damianija, ki je tam živel sredi 11. stoletja: »Nostra Donna in sul lito Adriano« (Naša Gospa na obali Jadranskega morja). Kot velikega predhodnika Frančiška Asiškega ga je Dante postavil v enega najvišjih krogov Raja. Dantologi, ki se tudi glede tega dela največjega literarnega spomenika srednjeveške civilizacije malce lovijo, pravijo, da sv. Damiani pooseblja pravo naravo meništva: ne smeš se potopiti (ali bognedaj celo izgubiti) v meditaciji, ne da bi po potrebi konkretno ukrepal in pomagal drugim, kot je to v življenju dejansko počel sv. Damiani.

Notni zapis Guida iz Arezza

V istem času kot opat sv. Guido je tukaj živel njegov soimenjak Guido iz Arezza (tudi Guido Musica). Gre mu zahvala za izpopolnitev notnega zapisa glasbe, ki je še danes v uporabi. Menihu niso ušle nemale zadrege kolegov pri učenju napevov gregorijanske tradicije. Za njih je zasnoval povsem novo učno metodo ter note poimenoval z začetnimi zlogi verzov hvalnice sv. Janezu Krstniku, ki jo je napisal Pavel Diakon. S pomočjo znane srednjeveške pesmi je določil razdalje med toni in izumil solmizacijo. Vsi jo poznamo: to je poimenovanje tonov z zlogi do, re, mi, fa, sol, la, si {ti}.

Ivan Puc

Knjiga in bič

A kdo so bili benediktinci in njihov ustanovitelj sv. Benedikt, ki velja tudi za ustanovitelja zahodnega meništva? Na prelomu iz 5. v 6. stoletje je po padcu rimskega cesarstva, vdoru novih ljudstev in razpuščenosti nravi, svet pretresala huda kriza vrednot in ustanov. Delovanje sv. Benedikta in še posebej njegovo Vodilo oziroma Pravilo (Regula) razodeva nosilca pristnega duhovnega kvasa, ki je v teku stoletij daleč preko meja njegove domovine in njegovega časa spremenil obraz Evrope, ko je po padcu politične edinosti, ki jo je ustvarilo rimsko cesarstvo, izoblikoval novo duhovno in kulturno edinost, edinost krščanske vere, ki si jo delijo ljudstva na tej celini. Točno tako se je rodila resničnost, ki jo imenujemo »Evropa«, je govoril papež Benedikt XVI. in s temi besedami dal vedeti, zakaj je prevzel njegovo ime.

Sv. Benedikt iz Nursije (ok. 480–547), patriarh menihov zahodne Cerkve, je z življenjem in delom temeljno vplival na razvoj evropske kulture in civilizacije. Upodabljajo ga v črni kuti, včasih v beli, ko želijo poudariti, da je ustanovil tudi druge benediktinske rede, denimo cistercijane, ki nosijo belo kuto. Med njegovimi atributi je knjiga s Pravili za napisom Ora et labora, tudi bič, ki izraža nujnost kaznovanja po teh Pravilih.

Ivan Puc

Njegovo ime si je nadelo 16 papežev, zadnjega pomnimo kot papeža Benedikta XVI. Že zato se je bilo vredno ustaviti v mogočni benediktinski opatiji, ki pričuje o pomembnosti meniškega reda v visokem srednjem veku. Samostani so imeli tudi javni namen v življenju Cerkve in družbe – vero kot življenjsko silo morajo narediti vidno. Na ta kraj delte reke Pad so prišli najbrž že v 6. stoletju iz Monte Cassina, da bi tako kot še drugod evangelizirali Evropo.

Bog je dal – zvonik

Od daleč, ko se bližamo osamljenim stavbam, je najbolj viden 48 metrov visok zvonik, dostopen do osmega nadstropja, premagati je treba le dvesto in eno stopnico. V 11. stoletju je enega najlepših ohranjenih zvonikov romanskega obdobja, ki obuja misel na veličino nekdanjega Rima, zasnoval Deusdedit (Bog je dal). Kar seveda ni njegovo prvo ime, a tako po latinsko se je podpisal na zvoniku. Prostostoječi »svetilnik« stoji na istih temeljih s cerkvijo, zato s 1800 tonami pritiska nanjo in povzroča deformacije. Mogočni oporni stebri, dodani med 18. in 19. stoletjem, ne rešujejo vsega. Spodaj ima eno okno, proti vrhu štiri, kar mu daje lahkoten in vzvišen videz. Za povrh enojna, dvojna, tridelna in štiridelna okna zmanjšajo težo konstrukcije in hkrati olajšajo širjenje zvoka zvonov. Rdeča in rumena opečnata fasada ohranja vložke redkih keramičnih posod iz različnih koncev Sredozemlja, Egipta, Tunizije in Sicilije.

Ivan Puc

Tri krasilke

Cerkev, posvečeno Mariji, zgrajeno med letoma 751 in 874, smo prihranili za konec. Dan pred cvetno nedeljo je troje žena med našim ogledovanjem krasilo oltar. Ni prostora za opise skoraj brezštevilnih ciklusov fresk iz 14. stoletja, dela skupine umetnikov slikarske šole v Bologni – nizajo se zgodbe Stare zaveze (zgoraj), Nove zaveze (sredi) in prizori Apokalipse (spodaj). Kot smo se prepričali dan pozneje, se triladijska bazilika, zgrajena po zgledu starokrščanskih bazilik, res spogleduje s tistimi v Raveni. Z nizom simbolov pozornemu opazovalcu razkriva očarljivo potovanje skozi religiozni srednjeveški figurativni jezik. In še v tla velja skromno upreti pogled, tja, kjer se razporejeni v štiri sektorje bleščijo nič kaj skromni mozaiki v bizantinskem slogu.

»Prav fino sem jedel pri vas v Ljubljani«

Treba je bilo zapustiti starodavno benediktinsko postojanko in nadaljevati pot po Strada Statale Romea. Poldrugo uro za tem so nas v Raveni – naš ultimativni cilj so bili seveda mozaiki – na Piazzi del Popolo pričakale vonjave »odprte kuhinje« z različnih koncev Italije – tudi Kalabrije, Sicilije ... Ve se, Italijani dajo nekaj na hrano, zato niso brez teže besede možakarja, ki nas je ogovoril pri vhodu v baziliko in nas pobaral, od kod smo, ter se takoj pohvalil s sprehodom po našem Tromostovju. »Prav fino sem jedel pri vas v Ljubljani,« je poznavalsko pripomnil in nas prepustil baziliki. »Hvala enako, tudi mi smo (se) pri vas odlično (na)jedli,« mu zdaj na tem mestu lahko vrnem – preverjeno.

Ivan Puc

In Ravena? Pri Dantejevem grobu si v teh časih velja priklicati delček Božanske komedije:

Premislite, čemu ste se rodili,
ni vaš namen živeti kot živali,
kreposti, znanju naj bi vi služili.

Golenica sv. Guida spet v njegovi opatiji

Skrinjico, ki hrani relikvijo sv. Guida (eno od golenic, druga je še naprej v katedrali mesta Speyer v Nemčiji), sta izdelala zlatar iz Würzburga Michael Amberg in njegova žena Fides. Počiva na modri indijski svili, izdelani z zlatimi nitmi in vezeninami, okrašeni z dvanajstimi velikimi cvetličnimi zvezdami, sladkovodnimi in morskimi biseri, indijskimi zlatimi kroglami z zlatom in luknjanimi ploščami, uokvirjena kot v nebeškem vrtu.

Ivan Puc

Relikvija sama je okrašena z majhnimi modrimi cvetovi in ovita v pergamentni trak z besedilom v barvnem črnilu. Zgornja stran in stranice relikviarija obdajajo venci sadja, cerkvi, posvečeni Mariji: katedrala v Speyerju in opatija Pomposa. Vgravirano besedilo se glasi: EX OSSIBUS SANCTI GUIDONIS ABBATIS AD 2000 DONUM DIOCESIS SPIRENSIS (Golenica okostja sv. Guida opata v letu Gospodovem 2000 darilo škofije Speyer).

Relikvije so na Nemškem pristale po zapleteni poti, po številnih prošnjah jih je ob svetem letu 2000 v opatijo Pomposa prinesel škof iz Speyerja Anton Schlembach. Na slovesnosti je omenil krščanske korenine Evrope. »Veseli smo, da sta bila po stoletjih nacionalizmov evropskih narodov, zaradi katerih se je med evropskimi ljudstvi zakrilo celo cerkveno občestvo, vnovič odkrita skladnost in bratstvo med lokalnimi cerkvami.