Ivan Puc
Moli in delaj – v delti reke Pad (REPORTAŽA)
»Iz Slovenije ste? Poznam, Ljubljana, Tromostovje,« nas je pred vhodom v cerkev benediktinskega samostana Pomposa – na peščeno ravnico delte reke Pad je bil postavljen v 6. in 7. stoletju – ogovoril krepak Italijan, preden nas je spustil v baziliko, posvečeno sv. Mariji.
Samostani so bili v srednjem veku kulturna središča Evrope, za njihovimi zidovi se ni le bralo in molilo, marveč tudi pisalo. Krščanska družba tistega časa je bolj ali manj živela v krogu njihove svetlobe, vedo najboljši poznavalci meniškega življenja. Menihi so bili zveza med dvema kulturnima obdobjema: med cerkvenimi očeti prvih stoletij krščanstva in »modernimi«; samostanska romanska umetnost je bila predhodnica in priprava za razcvet gotike.
Zaščita in mir
Kot priča opatija Pomposa, izjemni spomenik romanike, samostani niso le šola služenja Gospodu, opat je izvajal tudi sodno in upravno oblast. Benediktinci so jo umestili v bližino križpotja zgodovinskih poti Via Romea Germanica, po kateri so romarji s severa potovali proti Rimu, od zahoda proti vzhodu pa je pot iz Ferrare sledila takratni glavni veji delte proti Jadranskemu morju.
Ključne besede