Pa smo ga dočakali. Prvi koncert cikla Kromatika 2025/26 Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Mi v dvorani, nekateri pa prek radijskega in televizijskega prenosa RTV Slovenija. Tisti, ki so ga spremljali po radiu, so ga bili nekako pričakovali. Tisti, ki so ga bili (tudi bolj ali manj) primorani spremljati kar na prvem programu televizije, so bili začudeni.

Namesto Erike Žnidaršič in oddaje Tarča, ki je teden pred tem zelo razburkala (politično) kri zaradi vse glasnejših, pa tudi vse več dokazanih, očitkov o nesposobnosti stranke Levica in njihovega ministra Maljevca glede dolgotrajne oskrbe, je ta večer na ekranih v milem, pomirjujočem in spravnem tonu vsesplošno občestvo nagovorila predsednica uprave RTV Slovenija Natalija Gorščak. Zahvalila se je vsem, posebej pa članom Simfoničnega orkestra, ter vsem skupaj čestitala za sedemdesetletnico delovanja orkestra. Lepo.

Že pred prihodom Gorščakove je orkester pod vodstvom kitajskega dirigenta Lia Kuokmana izvedlo Slavnostno uverturo Lucijana Marija Škerjanca na koroško narodno pesem Kje so tiste stezice. Zvokovno lepo, orkester v jasnih dinamičnih razponih, tako da so harmonije in začrtane tonalnosti prišle do izraza. 

Po pomirjujočem in ganljivem nastopu Gorščakove pa glasbeni bombonček: v osrednji točki koncertnega večera je nastopil izjemni vrhunski violinist Stefan Milenković. Skupaj z orkestrom je izvedel Koncert za violino št. 1 v g-molu op. 26, Maxa Brucha. Perfekcija. Dirigent Kuokman je orkester približal zvoku violine, ga lepo postavil v podrejeni položaj, barval harmonije in ni izstopal ali kakorkoli tekmoval s solistom.

Tehnično je Milenković briljiral. Ni bilo pasaže v tem koncertu, ki bi dala slutiti, da se solist s težavo ubada z njo. Niti najtežje. Milenković obvlada violino in iz nje pridobi lep, bridek, liričen ton, ki poseže v vsako srce, tokrat v nabito polni dvorani. Užitek. Posebno noto in tankočutnost je Milenković vdihnil s svojo interpretacijo drugega stavka.

Morda bi lahko vzeli nekoliko počasnejši tempo, sploh v prvem stavku, a na splošno to ni preveč zmotilo glasbenega užitka. Za dodatek je osrednji solist večera dodal drugi stavek (andante) Sonate za violino št. 2 v a-molu Johanna Sebastiana Bacha. Ta je tako milo in rezko, povedno, odzvenela v naelektreni in očarani dvorani, ki je vsak odigrani ton požirala in hlastaje čakala naslednjega. Ta andante je končal v napeti tišini. Publika v transu in šoku. Lepo. Dotakljivo.

Milenković poleg tehničnega perfekcionizma obvlada tudi agogični del, zelo dobro, kar se izjemno pozna na razširjeni interpretaciji in dojemanju glasbe. Z veseljem ga pojdemo ponovno poslušat.

V drugem delu koncerta je simfonični orkester RTV Slovenija simbolično izvedel Simfonijo št. 4 v d-molu op. 13 češkega skladatelja Antonina Dvořáka. To simfonijo je ta orkester nekako posvojil, saj so jo izvedli tudi na svojem prvem javnem koncertu pred 70 leti, 28. oktobra 1955 v Domu kulture v Kamniku. Zelo lepo so se pripravili, dirigent Kuokman pa se je predvsem držal ritmičnih prvin in dosledno sledil dinamičnim oznakam, kar je dalo izvedbi dodaten prizvok.

Ali je to dovolj domiseln in vabljiv program slavnostnega koncerta ob 70-letnici orkestra, je drugo vprašanje. Morda bi kdo kaj spremenil, uvrstil na program kako bolj priljubljeno in znano delo, morda pripravil večji gala dogodek. Morda. Pogrešali smo na primer Dubravko Tomšič Srebotnjak, našo prvo damo črno-belih tipk, ki je neštetokrat igrala s Simfoničnim orkestrom pod vodstvom Antona Nanuta. Odigrala bi lahko morebiti kak priljubljen Beethovnov koncert. Simbolično. 

Na drugem programu televizije Slovenija je bil v času koncerta na sporedu dokumentarni film Hekerji: kraja identitete. Tretji program pa je imel ponovitve informativnih programov in oddaj z napovednikom parlamentarnih aktivnosti.

Čestitkam ob visoki obletnici se pridružujemo in želimo orkestru obilo dobrih koncertov, uspehov, predvsem pa jeklenih živcev ob vsakokratni najavi njegove ukinitve. Hvala Bogu, da se to ni nikoli zgodilo, in upamo, da se tudi ne bo uresničilo. To dragocenost moramo čuvati. Umetnost in obstoj takega orkestra na visokem profesionalnem nivoju je več kot ekonomska računica. Je zaklad državnega in narodnega pomena. Bodimo ponosni. Bodimo en dan vsi Simfonični orkester RTV Slovenija.