Ta koncert je nekoliko stresel samega Beethovna in ga je skušal zvabiti na FKK (Filharmonični klasični koncerti) plažo. Dve njegovi deli smo poslušali. Cavatino iz Godalnega kvarteta številka 13, opus 130, in v drugem delu njegov priljubljeni Koncert za violino in orkester v D-duru, opus 61. Vmes je bil šok, Divertimento za godala Béle Bartóka.

Orkestraši so bili dobro pripravljeni. Svoje delo pri interpretaciji Beethovna kot tudi Bartóka so vzeli resno in jo naštudirali. Pohvalno.

Beethovnova Cavatina nas je lepo popeljala v koncertni večer in navdala s pričakovanjem celotnega koncerta, sploh pa položila up na sklepni del koncerta, violinski koncert. Nekoliko mučno je bilo spremljanje Divertimenta za godala Béle Bartóka. Sploh drugi stavek z oznako Molto Adagio.

Agresija v zvoku, atonalnost in disharmonija sta nas na trenutke spravila v stres, nelagodje, in če nekateri ne bi sedeli sredi vrste, bi enostavno odkorakali iz dvorane, da bi si rešili ušesa in kožo.

Po težkem ozračju in depresivnih tonih je bil odmor potreben, da smo se lahko pripravili in naravnali na harmoničnost in tonalnost priljubljenega Beethovnovega violinskega koncerta.

Naša pričakovanja so bila bolj kot ne upravičena. Četudi se je koncert pričel v nekoliko počasnejšem ritmu, kar je zbegalo ne le pihalce, smo lahko že na začetku okusili zvok, podoben Beethovnovi zamisli.

Prvi stavek je interpretacijsko, kot si ga je zamislila solistka in glasbena vodja Maria Włoszczowska, izzvenel okorno. Počasnejši tempo se je prikradel tudi v interpretacijsko zamisel in kako stvar uspešno porušil ali zameglil. Drugi in tretji stavek sta ponujala možnosti za izboljšave, tako v agogičnem ali dinamičnem razponu. Stresli so nekaj iz Beethovna, česar nismo vajeni. Koncert je izpadel morda vendarle le korektno.

Sprašujemo se, od kod taka velika ljubezen snovalcev koncertov Slovenske filharmonije po vnosu del z disharmonijo in atonalnostjo. Že prejšnji koncert iz cikla SOS (Sodobne orkestrske skladbe) nas je kar nekako »pregnal«.

Kot da bi želeli poslušalce in ljubitelje v živo izvajane glasbe, obiskovalce koncertnih ciklusov še dodatno odgnati. Tega ne more popraviti niti prisiljen nasmešek ob video povabilu na ta koncert direktorja in umetniškega vodja Orkestra Slovenske filharmonije Mateja Šarca.

Vprašanje se poraja, ali si takšno vodenje filharmonikov s tovrstnimi programi in ponesrečenimi imeni abonentskih ciklov orkestraši zaslužijo. »S prizanesljivostjo« so podali koncertnemu večeru naslov, ker je Beethoven napisal posvetilo s prizanesljivostjo do violinista Franza Clementa, ki je, ker je bila partitura oddana šele na dan krstne izvedbe, note bral.

Mi pa pripomnimo: »S prizanesljivostjo do imen koncertnih ciklov in občutljivih ušes ter zdravja obiskovalcev koncertov«. Z optimizmom zremo v naslednji njihov koncert.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.