Tokratni koncert Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije v ciklu Sozvočje svetov so poimenovali »večna lepota«. Ta naslov nekako razumemo, oziraje se na prostor, kjer se je odvijal koncert, ter na spored, kjer mislimo na dve skladbi velikih skladateljskih mojstrov Wolfganga Amadeusa Mozarta ter Petra Iljiča Čajkovskega.

Zakaj in čemu so dodali še miniaturno noviteto mladega slovenskega skladatelja, študenta, Jakoba Korošca, z nekoliko porogljivim naslovom Bučke in paprika, pa ni povsem jasno.

Pa vendar, da ne bo pomote, skladba je prijetna, ima nekolikšno tendenco prijetnih jazzovskih primesi in pekočega južnjaškega »papriciranega« (makedonskega) ritma v drugem delu.

Kratka noviteta se prične z »melanholičnimi bučkami«, teme lepo popelje in jih jasno vodi v tonalnosti in harmoničnem prijemu, kar je izjemno pohvalno in dobrodošlo.

Na tej poti, sploh harmonije in tonalnosti, ga še kako podpiramo. Pokazal pa je tudi smisel za karakterno obarvanje skladb, kar je za povednost glasbene misli nekako nuja, za sodobne kompozicije pa še kako dobrodošlo.

Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je dobro in živo odigral njegovo noviteto, dobro so se pripravili in lepo sledili notnim zapisom, ponekod dodali še kak svoj mojstrski dodatek, da je skladba še bolje izzvenela.

Mladi mariborski skladatelj je nase s svojim delom že opozoril: napisal je aranžma za skladbo Disko, ki je Slovenijo zastopala na Evroviziji v Torinu, napisal nekaj komornih in orkestralnih del ter angažira se v nekoliko deficitarnih zvrsteh glasbene umetnosti, kot je muzikal.

Trenutno študira pri enem najboljših profesorjev za kompozicijo na ljubljanski akademiji za glasbo Marku Mihevcu, kar je odlična popotnica za nadaljnje uspešno delo.

Sledil je znani Divertimento v D-duru Köchel 136 Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki ga znajo ti glasbeniki praktično na pamet. Prvi stavek je izzvenel veličastno in nas je dodobra prežel z zvokom večne glasbene lepote.

V drugi stavek so vdihnili precej liričnosti, morda za kanček malo preveč oziroma je bil kak ritardando odmerjen posebej počasi. Tretji stavek Presto pa je bil igriv, kot se spodobi. Delovali so usklajeno in užitek jih je bilo opazovati, kako uživajo v nastopu. Veselje so prenesli na publiko.

Večno lepoto je koncertni naslov osvetlilo romantično delo ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega Serenada za godala v C-duru, opus 48. Pompozni začetek polne glasbene resnosti in izjemnih harmonij so glasbeniki ponesli med zidove Narodne galerije z nabojem notranje mirnosti in spokojnosti.

Čeprav nas v naslednjem momentu presenetijo dvomi in igrivost, spet umirjenost in pompoznost, kot je za tega velikega ruskega skladatelja značilno. Komorni godalni orkester je oznakam v partituri lepo sledil.

Drugi stavek s plesnim karakterjem so izpeljali lahkotno in ubrano ter lepo upodobili plesni metrum. Tretji je nekako sledil drugemu, posebej pa so se izkazali v četrtem stavku, kjer so se potrudili z gradacijami, ki so jih lepo izpeljali.

V kratkem pa bodo v Narodni galeriji nastopili tudi umetniki iz sosednje opere. Cikel letošnjih koncertov se bo pričel z ženskim zborom opere (9. februar), mesec dni kasneje bo recital Martine Zadro, zatem pesmi pomladi (23. marec) v izvedbi Elene Dobravec in Štefice Grasselli, Argentinski tango bo 20. aprila v izvedbi Juana Vasleta ter na dan mladosti bo imela recital Mirjam Kalin. Z zanimanjem bomo prisluhnili.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.